Belorusija

Republika Belorusija Рэспубліка Беларусь (belorusko) Республика Беларусь (rusko)
Zastava Emblem
Himna: Dziaržaŭny himn Respubliki Bielaruś Državna himna Republike Belorusije
Lega Belorusije (zeleno) na evropski celini
Glavno mesto	Minsk 53°55′N, 27°33′E
Uradni jeziki	beloruščina, ruščina
Demonim(i)	Belorús, Belorúsinja, Belorúsi, Belorúsinje
Vlada	predsedniška republika
• predsednik:	Aleksander Lukašenko
• predsednik vlade:	Roman Golovčenko
Neodvisnost  od Sovjetske zveze
• razglašena	27. julij 1990
• priznana	25. december 1991
Površina
• skupaj	207.595 km^2 (85.)
Prebivalstvo
• ocena 2019	9.475.200[1] (93.)
• gostota	45,8/km^2 (142.)
BDP (ocena 2023)[2]
• skupaj (nominal.)	68,86 mrd. USD (74.)
• skupaj (PKM)	221,19 mrd. USD (73.)
• na preb. (nominal.)	7477 USD (82.)
• na preb. (PKM)	24.016 USD (71.)
Gini (2019)	25,3 nizek
HDI (2021)	0,808 zelo visok · 50.
Valuta	beloruski rubelj (BYN)
Časovni pas	UTC+3
Klicna koda	375
Internetna domena	.by

Belorusija (belorusko in rusko Беларусь, Belarus’), uradno Republika Belorusija, je celinska država v Vzhodni Evropi z glavnim mestom Minsk. Belorusija na zahodu meji na Poljsko in Litvo na severozahodu na Latvijo, na vzhodu na Rusijo ter na jugu na Ukrajino.

Zgodovina

Slovani in Balti so se naselili na območju današnje Belorusije med 6. in 8. stoletjem. V 9. in 10. stoletju so začele nastajati prve beloruske države: Pološka (Połackaje), Turovska (Turaŭskaje) in Smolenska (Smalenskaje) kneževine ter nekaj manjših.

V 13. stoletju je na tedanjem beloruskem območju (le-to je v onem času vključevalo tudi Podlaško vojvodstvo današnje Poljske in Smolensko oblast Rusije) in na območju sosednje Litve ter deloma Ukrajine nastala Velika litovska kneževina, katere uradni jezik je bila tedanja beloruščina. Nekaj časa sta Velika kneževina in sosednja Poljska imeli skupne vladarje, a sta ostajali ločeni in neodvisni državi.

Leta 1569 sta se Velika litovska kneževina in Kraljevina Poljska zedinili v Republiko obeh narodov. Nova država je imela prav posebno državno ureditev. Položaj kralja - velikega kneza ni bil deden, temveč so kandidate zanj volili na polsplošnih volitvah (volilno pravico je imela okoli četrtina prebivalstva). Kralj - veliki knez je bil odgovoren pred dvodomnim parlamentom imenovanim Sejem. Sejem je imel pravico celo odpustiti kralja - velikega kneza s položaja.

Leta 1791 je Sejem Republike obeh Narodov sprejel prvo v Evropi in drugo na svetu ustavo kot dokument, ki določa splošno ureditev države, imenovano Ustava tretjega maja. Namen te ustave je bil modernizirati državo, zagotoviti razmere za bolj učinkovito delovanje oblasti in tudi še bolj demokratizirati Republiko (med drugim postopoma odpraviti podložništvo kmetov in dodeliti volilno pravico širšemu krogu prebivalcev).

Reforme v Republiki niso ugajale trem njenim absolutističnim sosedam (Avstriji, Prusiji in Rusiji), zato so jo v letih 1772, 1792 in 1795 istočasno napadale, jo dokončno premagale in razdelile medse njeno ozemlje. Takrat je Belorusijo anektirala Rusija.

Potem, ko je leta 1917 ruski imperij pretresla oktobrska revolucija, so Belorusi 25. maja 1918 razglasili nastanek samostojne Beloruske ljudske republike (belorusko Biełaruskaja narodnaja respublika), prve beloruske nacionalne države. Leta 1919 so oblast prevzeli komunisti in so Belorusijo priključili Sovjetski zvezi kot Belorusko sovjetsko socialistično republiko. Po sovjetsko-poljski vojni je leta 1921 zahodna polovica beloruskega ozemlja pripadla II. Republiki Poljski.

Med drugo svetovno vojno od leta 1941 do leta 1944 je Belorusijo okupiral nacistični Tretji rajh. Glavno mesto Minsk je bilo tedaj tretje najbolj porušeno mesto v Evropi (po Varšavi in Berlinu).

Po vojni je zedinjena Belorusija ponovno postala ena republik Sovjetske zveze, samo še najzahodnejši kos je pripadal Poljski (večina današnjega Podlaškega vojvodstva).

Ko je leta 1986 v ukrajinskem Černobilu eksplodiral reaktor jedrske elektrarne, je bila Belorusija najbolj prizadeta dežela.

27. julija 1990 je Belorusija razglasila samostojnost in neodvisnost od Sovjetske zveze.

Leta 1994 je bila sprejeta Ustava Republike Belorusije. Na prvih predsedniških volitvah pa je bil izvoljen Aleksander Lukašenko, ki je nadaljeval več politik Sovjetske zveze, med drugim je ohranil državno lastništvo velikega dela gospodarstva in preprečil obsežne privatizacije, ki so se zgodile v drugih nekdanjih sovjetskih republikah.

Leta 2011 je v Belorusiji prišlo do ekonomske krize, ki je bila pripisana Lukašenkovi centralno nadzorovani ekonomiji. Inflacija je dosegla 108,7%.^[3] Istega leta se je zgodil bombni napad na podzemno železnico v Minsku, v katerem je bilo ubitih 15 ljudi in poškodovanih 204. Osumljenca sta bila usmrčena. Varnostni svet Združenih narodov je v izjavi namigoval na možnost, da je za napadom stala vlada Belorusije.^[4]

V Belorusiji so po predsedniških volitvah izbruhnili masovni protesti. Na voltivah je po uradnem rezultatu z 80% zmagal Lukašenko, ki je mesto predsednika zasedal že 26 let. Pojavili so se dvomi o legitimnosti volitev.^[5][6] Lukašenka od 2020 kot legitimno vodjo Belorusije ne priznava Evropska unija, Kanada, Združene države Amerike in Velika Britanija. Litva od volitev naprej nudi zatočišče opozicijski kandidatki Svetlani Tihanovski ter drugim članom Lukašenkove opozicije.^{[7][8][9][10][11][12][13][14]} Vse naštete države so proti Belorusiji zaradi prirejanja volitev in politične represije uvedle sankcije.^[15][16] Po sodelovanju Belorusije v ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 (potekala je tudi z njenega ozemlja) so bile sankcije še dodatno okrepljene.^[17][18] Sankcijam se je pridružila tudi Norveška in Japonska.

Zgodovinski simboli

Nekdanja beloruska zastava, v uporabi leta 1918 in 1991–1995, velja za simbol opozicije Lukašenkovi vladi

Zgodovinsko utemeljeni simboli beloruske državnosti in beloruskega naroda so drugačni od tistih, ki jih trenutno uporablja Lukašenkov režim. Grb Belorusije je bil vse od časa Velike litovske kneževine kot skupne belorusko-litovske države (13. - 16. stoletje) jezdec z dvignjenim mečem, t. i. Gonja (bel. Pahonia, lit. Vytis), zgodovinsko zastavo pa sestavljajo trije vodoravni pasovi: dva bela in rdeči med njima. V času Sovjetske zveze so zgodovinske simbole zamenjali novi, komunistični. Po osamosvojitvi (1990) so se leta 1991 vrnili zgodovinski simboli, a jih je že leta 1995 Lukašenko ponovno zamenjal s komunističnimi. Podobna je bila usoda himne. Tradicionalni himni sta Šli bomo v strnjenih vrstah (bel. My vyjdziem ščylnymi radami) in Mogočni Bog (bel. Mahutny Boža). Trenutno uradno sprejeta je himna Beloruske sovjetske socialistične republike iz časov Sovjetske zveze z nekoliko spremenjenim besedilom.

Geografija

Jezero Strusta na severu države

Belorusija se nahaja na Vzhodnoevropski planoti. Je celinska in razmeroma položna država z večjimi predeli močvirnatega površja.^[19] Okoli 40 % države pokriva gozd.^[20][21] Na vzhodu ob meji s Poljsko je Beloveška pušča, obsežno območje pragozda, ki je zaščiteno kot narodni park in vključeno na seznam Unescove svetovne dediščine. Podnebje je celinsko.

V Belorusiji je okoli 11.000 jezer.^[22] Največje reke so Nemen, Pripjat in Dneper. Nemen teče proti zahodu in Baltskemu morju, Pripjat teče proti vzhodu in se izliva v Dneper, ta pa proti jugu in v Črno morje.

Najvišja točka Belorusije je Dzeržinska gora (Dziaržynskaja hara) s 345 metri nadmorske višine. Najnižja je na reki Nemen – 90 m nmv.^[19]

Naravna bogastva vključujejo les in nahajališča šote, manjše zaloge nafte in zemeljskega plina, pridobivajo tudi granit, dolomit (apnenec), lapor, kredo, gradbeni pesek in glino.^[22] Okrog 70 % sevanja od Černobilske nesreče leta 1986 v sosednji Ukrajini je prešlo na ozemlje Belorusije in radioaktivno onesnaženje je prizadelo okoli petino površine države.^[23]

Državna ureditev

Aleksander Lukašenko z Vladimirjem Putinom

Belorusija je predsedniška republika, ki ji vladata predsednik in državni zbor. Glava države in najvišji predstavnik izvršne oblasti je predsednik države. Predsedniški mandat traja pet let. Po ustavi iz leta 1994 je bila funkcija predsednika omejena na dva mandata, vendar je sprememba ustave leta 2004 to omejitev odpravila.^[24] Zakonodajno oblast izvaja dvodomni parlament - Narodni zbor (bel. Nacyjanalny schod). Sodno oblast predstavljajo sodišča s Najvišjim in Ustavnim sodiščema na čelu.

Predsednik države je od leta 1994 Aleksander Lukašenko. Zaradi njegovega avtoritarnega načina vodenja države je Belorusija v zahodnih medijih pogosto označena kot »zadnja evropska diktatura«.^[25][26][27] Volitve pod Lukašenkovo oblastjo so široko kritizirane kot nepoštene in številne organizacije predsedniku očitajo nasilno zatiranje opozicije.^[28][29] Indeks demokratičnosti Belorusije je najnižji od evropskih držav, organizacija Novinarji brez meja pa je na lestvici svobode tiska 2019 državo uvrstila na 153. mesto od 180 držav.^[30]

Belorusija je zadnja evropska država, ki še uporablja smrtno kazen. Leta 2021 sta bili ZDA in Belorusija edini od 57 držav članic Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki sta v tem letu izvajali usmrtitve.^[31]

Prebivalstvo

Leta 2003 je v Belorusiji živelo 9 898 600 ljudi.

Osnovne narodne in narodnostne skupine Belorusije so: Belorusi 80 %, Rusi 12 %, Ukrajinci 2,9 %, Nemci 2,1 %, Latvijci 1,2 %, Romi in Poljaki 0,6 %.

Jezik

Beloruščina in ruščina sta uradna jezika Belorusije.^[32] Beloruščina je bila zgodovinsko zatirana, kar se je (z izjemo kratkega obdobja po osamosvojitvi) nadaljevalo tudi pod Lukašenkom.^[33][34] Zato je danes najbolj pogost jezik ruščina, ki jo v vsakodnevnem življenju uporablja 71% prebivalstva, beloruščino pa 26%. V državi se govori še poljščina, ukrajinščina in jidiš.^[35] Beloruščina danes skoraj ni več v uporabi v večjih mestih, medijih, literaturi in šolah. Delež njene uporabe še naprej pada, hkrati pa je postala tudi simbol upora proti režimu.^{[36][37][33][34][38]}

Veroizpovedi

Po podatkih iz leta 2011 je 48,3 % prebivalstva pripadnikov Vzhodne pravoslavne cerkve. 7,1 % prebivalcev je rimokatolikov in 3,3 % pripadnikov drugih verstev. Manjšinske vere, prisotne v državi, vključujejo različne denominacije protestantizma, grško katolištvo, judovstvo, islam in neopaganizem. 41,1 % prebivalcev ni vernih.^[39]

Glej tudi

• seznam suverenih držav
• Beloruska ljudska republika

Sklici

1. »Численность населения на 1 января по областям Республики Беларусь« (v ruščini). Nacionalni statistični komite Republike Belorusije. Pridobljeno 15. marca 2020.
2. »World Economic Outlook Database, October 2023 Edition. (Belarus)«. IMF.org. Mednarodni denarni sklad. 10. oktober 2023. Pridobljeno 13. oktobra 2023.
3. »Belarus Economic Crisis Deepens as Currency Plunges - The New York Times | Ghostarchive«. ghostarchive.org. Arhivirano iz prvotnega dne 28. decembra 2021. Pridobljeno 30. januarja 2024.
4. »Security Council Press Statement on Minsk Bombing | Meetings Coverage and Press Releases«. www.un.org.
5. Menon, Rajan (6. februar 2024). »Belarus's Protests Aren't Particularly Anti-Putin«. Foreign Policy (v ameriški angleščini). Pridobljeno 30. januarja 2024.
6. »Protests in Belarus continue despite challenger's departure«. AP News (v angleščini). 11. avgust 2020. Pridobljeno 30. januarja 2024.
7. »Belarus asks Lithuania to extradite opposition leader Tsikhanouskaya«. Euronews. 5. marec 2021. Pridobljeno 13. aprila 2021.
8. »Lithuania to Belarus: 'Rather watch hell freeze over' than deliver Tsikhanouskaya«. Deutsche Welle. Pridobljeno 13. aprila 2021.
9. »Headquarters of Tsikhanouskaya, Coordination Council and National Anti-Crisis Management«. Voice of Belarus. 7. januar 2021. Pridobljeno 13. aprila 2021.
10. »Belarus protests: Why Poland is backing the opposition«. BBC News. 10. september 2020.
11. »El Pais interview with HR/VP Borrell: "Lukashenko is like Maduro. We do not recognize him but we must deal with him"«. eeas.europa.eu. 24. avgust 2020.
12. Dave Lawler, U.S. no longer recognizes Lukashenko as legitimate president of Belarus, Axios (24 September 2020).
13. »Belarus election: UK refuses to recognise result and demands international investigation into 'grisly repression' of protests«. The Independent. 17. avgust 2020.
14. »Canada denounces Lukashenko's inauguration in Belarus, preparing sanctions over human rights violations«.
15. »U.S., EU Sanction Belarus in Coordinated Western Action«. The Wall Street Journal. 24. avgust 2020.
16. Ljunggren, Josh Smith (29. september 2020). »Britain and Canada impose sanctions on Belarus leader Lukashenko«. Reuters.
17. »Ukraine conflict: UK sanctions Belarus for role in Russian invasion«. BBC News. 1. marec 2022. Pridobljeno 29. marca 2022.
18. Guarascio, Francesco (2. marec 2022). »EU bans 70% of Belarus exports to bloc with new sanctions over Ukraine invasion«. Reuters. Pridobljeno 29. marca 2022.
19. »Belarus – Geography«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. 2007. Arhivirano iz spletišča dne 14. novembra 2007. Pridobljeno 7. novembra 2007.
20. »Key Facts«. Press Service of the President of the Republic of Belarus. 2015.
21. »Belarus: Window of Opportunity (see Table 15, page 66)« (PDF). United Nations. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 1. oktobra 2008. Pridobljeno 22. septembra 2008.
22. »Europe :: Belarus — The World Factbook«. www.cia.gov (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. maja 2020. Pridobljeno 15. marca 2020.
23. »Belarus cursed by Chernobyl«. BBC (v angleščini). 26. april 2005.
24. »Profile: Alexander Lukashenko«. BBC News. British Broadcasting Corporation. 9. januar 2007. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2010. Pridobljeno 30. aprila 2010.
25. »Profile: Alexander Lukashenko« (v angleščini). 9. januar 2007. Pridobljeno 17. julija 2018.
26. »Belarus« (v angleščini). Amnesty International. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2007.
27. Rausing, Sigrid (7. oktober 2012). »Belarus: inside Europe's last dictatorship«. The Guardian (v angleščini).
28. »Elections in Belarus«. www.osce.org (v angleščini). Pridobljeno 15. marca 2020.
29. »What should the EU do about Belarus?«. The Economist (v angleščini). 27. december 2010.
30. »2019 World Press Freedom Index«. rsf.org (v angleščini). Reporters Without Borders. Pridobljeno 15. marca 2020.
31. »Death Sentences and Executions 2021« (v angleščini). Amnesty International. Maj 2022. str. 11.
32. »Languages across Europe: Belarusian, Belarusan«. bbc.co.uk. BBC. 11. junij 2024. Pridobljeno 11. junija 2024.
33. Coakley, Amanda (28. oktober 2022). »Inside the Fight To Preserve the Belarusian Language«. TIME (v angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
34. »In Lukashenko's Belarus, Belarusian culture is not welcome«. The Kyiv Independent (v angleščini). 20. julij 2023. Pridobljeno 11. junija 2024.
35. »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. oktobra 2013. Pridobljeno 1. avgusta 2012.
36. »The Belarusian language in the period of socio-political crisis: signs of linguistic discrimination«. PEN Belarus (v ameriški angleščini). 26. september 2022. Pridobljeno 11. junija 2024.
37. Bekus, Nelly (2010). Struggle over identity: the official and the alternative "Belarusianness". Budapest: CEU press. str. 151–155. ISBN 978-963-9776-68-5. Pridobljeno 28. januarja 2024.
38. [e-mail] (11. oktober 2021). »Belarusian: An extremist language?«. New Eastern Europe (v britanski angleščini). Pridobljeno 11. junija 2024.
39. »Religion and denominations in the Republic of Belarus« (PDF) (v angleščini). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Belorusije. november 2011. Pridobljeno 15. marca 2020.

Zunanje povezave

• Uradno spletno mesto Belorusije Arhivirano 2009-02-03 na Wayback Machine.