1 Starodavna država Kijevska Rusija je bila ustanovljena leta 882 na ozemlju današnje Ukrajine. S stališča zgodovinopiscev in ukrajinske vlade je njena državna ureditev zgodnja predhodnica ukrajinskega naroda.[5] 2Referendum o neodvisnosti je potekal 1. decembra, 26. decembra je bila osamosvojitev uradno razglašena. Ukrajinska ustava je bila sprejeta 28. junija 1996. 3 Podatki ne vključujejo Krima in Sevastopola.
Skozi zgodovino se je za Ukrajino uporabljalo več različnih imen. Ozemlje sodobne države se je pred slovansko poselitvijo imenovalo po Skitih in Sarmatih.[11] Po naselitvi Slovanov se je za Ukrajino več stoletij v domačem jeziku uporabljalo ime Rus'. Iz tega se je prek latinščine razvil eksonimRutenija in prek grščine Rusija (prednico današnje Rusije se je v teh časih imenovala Moskovska velika kneževina oz. v latinskih virih Moskovia), kasneje pa se je razvilo tudi poimenovanje Mala Rusija in Rdeča Rusija. V 16.-17. stoletju se je pojavila Zaporoška Seč in Kozaški hetmanat z neuradnim poimenovanjem Ukrajina, ki je sčasoma nadomestilo Rus' in postalo skupno ime Ukrajincev in njihove države.[11]
Najstarejša omemba imena Rus' oz. Rusija (v slovenščini se za razliko od večine slovanskih jezikov in starevzhodnoslovanščine izraz Rus' enači z »Rusija«, ki pa v tem kontekstu nima povezave s sodobno Rusijo ali Rusi[12]) kot geografsko ime se pojavi leta 911 v sporazumu med kijevskim princem Olegom in Bizantinskim cesarstvom, ki mu je dodeljeval oblast nad ozemljem okoli Kijeva.[13][14] V prihodnosti se je ime Rus' razširilo na vse ozemlje pod nadzorom kijevskih princev (država Rus' oz. sodobno Kijevska Rusija). To je vključevalo osrednji del Dnepra (kneževine Kijev, Černigov in Perejaslav) oz. v širšem smislu večji del Vzhodne Evrope (regije bolj oddaljene od Dnepra pogosto kot »zunanja Rusija«).[13][14] V Bizantinskem cesarstvu se je uporabljalo helenizirano ime Rusija (Ρωσία),[13][15] medtem ko se je v latinščini uveljavil eksonim »Rutenija«.[16] Po razpadu Kijevske Rusije zaradi vdorov Mongolov, se je ime Rus' uporabljalo za Gališko-volinsko kneževino.[17] Med 1398 in 1569 se je Rus' uporabljal kot del celotnega imena Velike litovske kneževine[18] in med 1434 in 1772 se je v Republiki obeh narodovGališki del Poljske krone imenoval Rusko (Rutensko) vojvodstvo.[19] V Avstrijskem cesarstvu se je ukrajinski del (Kraljestvo Galicije in Lodomerije, 1772-1918) imenoval Rutenija. Prednica današnje Rusije se je v tistem obdobju imenovala Moskovska velika kneževina. Ta se je leta 1547 pod Ivanom Groznim prvič sama uradno poimenovala Rus' oz. Rusija in v sledečih stoletjih povsem prevzela pomen tega imena.[20] Polemika legitimnosti uporabe imena Rus' za Rusijo je bila izpostavljena v 19. stoletju,[21] kasnejši avtorji pa so mdr. to uporabo imena označili za »krajo« z utemeljitvijo, da se ime prvotno nanaša na današnjo Ukrajino.[21][22][23][24]
Ukrajina
Francoski zemljevid Ukrajine (Carte d'Ukranie) iz leta 1648 (karta je orientirana proti jugu).
Ime Ukrajina se zopet pojavi v sredini 17. stoletja po ustanovitvi Zaporoške Seč.[27] V kartografiji se je v tem obdobju razširila uporaba imena Ukrajina za njeno današnje ozemlje.[28][26] V drugi polovici 17. stoletja se je izraz Ukrajina uveljavil kot zemljepisno ime za osrednji del Dnepra in tudi politično kot neuradno ime Kozaškega hetmanata.[29] Po vključitvi ukrajinskih ozemelj v Moskovsko oz. Rusko carstvo, je ime Ukrajina postalo povezano z regijo v okolici Dnepra. Po preoblikovanju v Ruski imperij v 18. stoletju, se je znotraj imperija ozemlje uradno imenovalo »Mala Rusija«.[27] V 18. in še posebno 19. stoletju je ime Ukrajina prevzemalo vedno večjo vlogo, nadvladalo regionalna imena in postalo samozadostno skupno ime Ukrajincev.[30]:186 Prvič se je kot uradno ime države uporabilo leta 1917 z nastankom Ukrajinske ljudske republike.
Obstaja več razlag sodobnega imena države. Tradicionalna razlaga, najpogostejša v etimoloških slovarjih, temelji na uporabi imena Ukrajina kot »območje ob meji« oz. »obrobno območje« Kijevske Rusije v 12. stoletju in kasnejši uporabi za obmejna območja Gališko-volinske kneževine, Republike dveh narodov, Ruskega carstva in Poljske.[31] V sodobnem času je ta razlaga deležna kritik in revizij,[32] mdr. zaradi kozaške uporabe tega imena za njihovo lastno ozemlje, označena pa je bila tudi kot produkt carske Rusije - enačenje z rusko besedo okraina (окраина), ki pomeni »obrobno območje«.[33] Ukrajinski filologi so postavili več teorij o pomenu; »regija/kneževina/država«,[34] »ozemlje okoli« (središča)[35][36] ali pa združitev »u« (у) v smislu »v« oz. »domač« in »krajina« (країна) oz. »kraj« v protipomenko besede »tujina«.[37][38]
Od 6. stoletja pr.n.š. so na severno-vzhodni obali Črnega morja bile ustanovljene Grške, Rimske in Bizantinske kolonije (npr. Tiras, Olbija, Hersonesus), ki so uspevale vse do 6. stoletja. Na ozemlju so bili tudi Goti, ki so jih po 370 nadvladali Huni. V 7. stoletju je bila vzhodna Ukrajina središče Velike Bolgarije, vendar so se ti konec stoletja razselili v različne smeri, ozemlje pa so prevzeli Hazari.[51]
V 5. in 6. stoletju so v Ukrajini živeli Anti, ki so bili predstavniki zgodnjih Slovanov. Migracije iz današnje Ukrajine na Balkan so povzročile nastanek mnogih južnoslovanskih narodnosti. Migracije proti severu, vse do jezera Ilmen, so vodile do nastanka Ilmenskih Slovenov in Krivičev. Po avarskem vdoru leta 602 in uničenju zveze Antov, je večina teh ljudi živela v ločenih plemenih vse do začetka 2. tisočletja.[52]
Podrobnosti o ustanovitvi Kijevske Rusije so zamegljene in negotove.[53] Država je obsegala večino sodobne Ukrajine, Belorusije in zahodni del evropske Rusije.[54] Po zgodovini minulih let, so stari vzhodni Slovani[e] sprva bili Varjagi iz Skandinavije.[55] Leta 882 je poganski princ Oleg odvzel KijevAskoldu in Diru ter ga proglasil za novo prestolnico Kijevske Rusije.[56] Nekateri zgodovinarji tej teoriji nasprotujejo in trdijo, da so bila vzhodna slovanska plemena v južnem delu Dnepra že v samostojnem procesu organizacije v državo.[57] Varjaška elita, tudi vladajoča dinastija Rurikidov, se je kasneje asimilirala v slovansko populacijo.[54] Kijevsko Rusijo je sestavljalo več kneževin, ki so jim vladali rurikidški knezi, ki so se pogosto bojevali za oblast nad Kijevom.[58]
Med 10. in 11. stoletjem je Kijevska Rusija postala največja in najmočnejša država v Evropi - to obdobje se imenuje Zlata doba.[59] Začela se je z vladavino Volodimira Velikega (980-1015), ki je državo pokristjanil. Pod njegovim sinom, Jaroslavom Modrim (1019-1054), je država dosegla svoj kulturni in vojaški vrhunec.[54] Kmalu zatem se je Kijevska Rusija razdelila in narasla je moč posameznih regij. Pod vladavino Volodimirja Monomaha (1113-1125) in njegovega sina Mstislava (1125-1132) je moč države kratkotrajno spet narasla, nakar se je po Mstislavovi smrti razdelila na ločene kneževine. Kljub temu je vladavina nad Kijevom še več desetletij imela prestižen naziv.[60] V 11. in 12. stoletju je dominantna sila v stepi na severni obali Črnega morja bila nomadska konfederacija Kumanov in Kipčakov.[61]
Ker ni več bilo zaščite rutenskega plemstva, so se tlačani in meščani za zaščito obrnili k Zaporoškim kozakom. Sredi 17. stoletja se je vzpostavila kozaška vojaška kvazi-država - Zaporoška Seč.[72] Čeprav je Poljska nad njimi imela le malo nadzora, so ji koristili proti Turkom in Tatarom,[73] občasno pa so tudi delovali kot zavezniki.[74] Zaradi nadaljevanja grobega tlačanstva rutenskega ljudstva s strani poljske šlahte (velik del katere so bili polonizirani rutenski plemiči) in zatiranja pravoslavne cerkve, so bili kozaki vedno bolj odtujeni od Poljakov.[73] Obravnavali so jih kot okupatorje in sovražnike ter so proti različnim vzvodim oblasti vodili oborožen odpor - tudi proti lokalnim predstavnikom oblasti in katoliški cerkvi.[75]
Leta 1648 je Bogdan Hmelnicki vodil največjo kozaško vstajo proti Republiki dveh narodov in poljskemu kralju, ki je imela tudi široko podporo med prebivalstvom.[76] Hmelnicki je ustanovil Kozaški hetmanat, ki je obstajal vse do leta 1764 (po nekaterih virih 1782).[77] Po hudem porazu Hmelnickega leta 1651 v bitki pri Beresteczku se je bil prisiljen obrniti po pomoč k ruskemu carju. Leta 1654 je bil s Perejaslavskim sporazumom podrejen ruskemu monarhu.
Po smrti Hmelnickega je njegovo državo opustošila 30-letna vojna med Ruskim carstvom, Poljsko, Krimskim kanatom, Osmanskim cesarstvom in kozaki, kateri so vsi želeli oblast nad hetmanatom. To obdobje (1657-1686) je poimenovano Ruina (dob. ruševina). Med Poljsko in Ruskim carstvom je bil naposled leta 1686 podpisan Sporazum o večnem miru, ki je hetmanat razdelil med njima. Oblast Poljske se je zmanjšala na območje zahodno od Dnepra. Istega leta je Kijevsko metropolo anektiral Moskovski patriarhat in ga podredil Moskvi. Kozaški hetman Ivan Mazepa (1639-1709) je skušal povrniti suverenost hetmanata in odstraniti odvisnost od Ruskega carstva, zato se je pridružil Švedom v Veliki severni vojni (1700-1721),[78] vendar so bili poraženi v Bitki pri Poltavi (1709).[78]
Vstop poljske vojske v Kijev maja 1920 med Poljsko-sovjetsko vojno. Po Riškem mirovnim sporazumom 18. marca 1921 je Poljska prevzela nadzor nad zahodnim delom Ukrajine, Sovjetska zveza pa nad osrednjim in vzhodnim delom.
V 19. stoletju je prišlo do porasta ukrajinskega nacionalizma. Z urbanizacijo, modernizacijo in kulturnimi trendi k romantičnem nacionalizmu, so se predstavniki ukrajinske inteligenca posvetili nacionalnemu preporodu in družbeni pravičnosti. Taras Ševčenko (1814-1861), tlačan, ki je postal narodni pesnik, in politični teoretik Mihajlo Dragomanov (1841-1895), sta bila vodji narodno budilnega gibanja.[82][83] Pod Habsburžani v Galicija v Avstrijskem cesarstvu so bili pogoji za narodno gibanje relativno ugodni,[84] v delu pod ruskim nadzorom pa so bili močno zatirani, med drugim je bila leta 1876 uzakonjena prepoved skoraj vseh knjih v ukrajinščini.
Ukrajina je, tako kot preostalo Rusko cesarstvo, začela z industrijsko revolucijo kasneje kot večina Evrope.[85] V Donbasu so bila odkrita nahajališča premoga, industrija pa se je vzpostavila v nekaterih večjih mestih kot je Kijev in Odesa - preostali del dežele pa je preostal večinoma odvisen od kmetijstva in izkoriščanja naravnih dobrin.[86] V avstrijskem delu je bilo stanje še posebno slabo, kar je več sto tisoč ljudi prisililo v emigracijo. Posledica je bila ustanovitev močnih skupnosti izseljencev v različnih državah kot je Kanada, ZDA in Brazilija.[87] Del Ukrajincev je emigriral na Daljni vzhod. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 1897 je v Sibiriji živelo 223.000 Ukrajincev in 102.000 v srednji Aziji.[88] Po izgradnji Transsibirske železnice se je na vzhod preselilo še dodatnih 1.6 milijona Ukrajincev.[89] Na Daljnem vzhodu se je zaradi velikega števila Ukrajincev pojavilo ime Zelena Ukrajina.[90]
Z začetkom prve svetovne vojne se je v Ukrajini začelo obdobje vojskovanja, ki je trajalo vse do konca leta 1921. Ob začetku vojne so bili Ukrajinci razdeljeni med Avstro-Ogrsko in Ruski imperij (večji del), ki sta se bojevala na nasprotnih straneh.[91] Po razpadu Ruskega imperija, se je 1. svetovna vojna v Ukrajini razvila v ukrajinsko vojno za neodvisnost, Ukrajinci pa so se borili z ali proti Rdeči, Beli, Črni in Zeleni vojski, s Poljaki, Madžari in Nemci, ki so posredovali na različnih točkah.
Mladi v narodni noši obeležujejo 22. januar 1919, ko je bil sprejet Akt o ponovni združitvi Ukrajinske ljudske republike in Zahodnoukrajinske ljudske republike.
Za Ukrajino je bil rezultat prve svetovne vojne delna zmaga druge poljske republike, ki je anektirala zahodni del Ukrajine in zmaga prosovjetskih sil, ki so uspele uničiti različne fakcije in ustanoviti Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Medtem je še Bukovino okupirala Romunija in Zakarpatje je postalo avtonomna regija Češkoslovaške.[93] Vojne za različne dele Ukrajine je opustošila regijo, predvsem osrednji in vzhodni del. V delu, ki je bil nekdaj del Ruskega imperija je bilo ubitih približno 1,5 milijona ljudi, stotisoče pa je ostalo brez domov. Vzhodni del je še dodatno opustošila lakota leta 1921.[94][95]
Izstradani ljudje na ulicah Harkova leta 1933. Kolektivizacija in zaseg pridelkov s strani sovjetskih oblasti je v Ukrajini povzročila obsežno lakoto, ki se imenuje Gladomor.
V medvojnem obsobju je na Poljskem maršal Józef Piłsudski za zmanjšanje sovjetskega vpliva na vzhodno regijo Kresy skušal pridobiti ukrajinsko podporo s podelitvijo lokalne avtonomije.[96][97] Po njegovi smrti leta 1935 so bile te ideje opuščene, saj niso pomirile Ukrajincev. Ti so ustanovili Organizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki je izvajala atentate na poljske vladne uradnike. Poljska vlada se je na to odzvala z omejitvijo pravic vseh državljanov, ki so bili ukrajinske narodnosti.[98][99] To je med Ukrajinci vodilo do splošne podpore OUN in ostalih nacionalističnih, tudi militarističnih gibanj, ki so delovala v ilegali.
Hkrati je novoustanovljena Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članic Sovjetske zveze. Komunistično vodstvo Ukrajinske SSR je pod Mikolo Skripnikom v 20ih letih izvajalo politiko ukrajinizacije.[100] Vrh Sovjetske zveze je sprva podpiralo narodni preporod Ukrajinske kulture in jezika kot del splošne politike korenizacije, ki je skušala podpirati kulturne in jazikovne napredke avtohtonih ljudstev v njihovih republikah.
Ob istem času je vodja zveze Vladimir Lenin začel s svojim programom Nova ekonomska politika (NEP), ki je vzpostavil vrsto tržnega socializma, ki je dopuščal določena manjša in srednja podjetja v zasebni lasti. Želja je bila vzpodbuditi povojno obnovo, predvsem na področju kmetijstva - večji del katerega je bil v Ukrajini.[101] NEP je zato nazaj v državo privabil mnoge nekdanje vodje Ukrajinske ljudske republike.[102]
To obdobje je po Leninovi smrti prekinil vzpon Josifa Stalina, ki je ukinil NEP v ti. »velikem prelomu«. Proti koncu 1920ih let je začel s centralno vodenim planskim gospodarstvom. Sovjetska Ukrajina je bila del industrializacije in je v 1930ih početverila svojo industrijsko proizvodnjo.
Zaradi Stalinove politike je kmečko prebivalstvo bilo žrtev kolektivizacije pridelkov. Ta je bila del prve petletke in jo je prisilno izvajala vojska in tajna policija ČEKA. Vsi, ki so se ji upirali, so bili aretirani in deportirani v gulage in delovna taborišča. Na kolektiviziranih kmetijah so bile postavljene nerealistične proizvodne kvote, v primeru nedoseganja teh kvot pa kmeti niso smeli prejeti zrnja za lastno prehrano. To je vodilo v obsežno umetno ustvarjeno lakoto - Gladomor - v kateri je umrlo več milijonov Ukrajincev. Več držav (vključno s Slovenijo) Gladomor priznava kot genocid nad Ukrajinci, za katerega je bil odgovoren Josif Stalin in druge sovjetske vodje.[103]
V veliki čistki je Stalin pobil svoje domnevne politične nasprotnike, kar je skupaj s 1. svetovno vojno in kolektivizacijo povzročilo izgubo nove generacije ukrajinske inteligence, kar je danes imenovano kot Usmrčena renesansa.[104]
Po nemški in sovjetskiinvaziji na Poljsko septembra 1939, sta si jo državi razdelili med seboj. Vzhodna Galicija in Volinija, kjer je živelo večinsko ukrajinsko prebivalstvo, sta postali del Ukrajinske SSR. To je predstavljalo prvo popolno združitev Ukrajincev po Kijevski Rusiji.[105][106] Leta 1940 se je Ukrajinska SSR še dodatno razširila s severnim in južnim delom Besarabije, severno Bukovino in regijo Gerca, ki so bili odvzeti kraljevini Romuniji (iz preostalih odvzetih ozemelj je nastala Moldavska SSR). Po pariškem mirovnem sporazumu leta 1947 so bila ta ozemlje tudi mednarodno priznana kot del Sovjetske zveze.[107]
Nemčija je 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, ki je bila pred tem njena zaveznica. Sile osi so sprva hitro napredovale proti neuspešni obrambi Rdeče armade. V bitki za Kijev je mesto prejelo naziv »mesto heroj«. V tej bitki je bilo ubitih ali zajetih preko 600.000 sovjetskih vojakov, kar je predstavljalo četrtino sovjetske zahodne fronte. Mnogi ujetniki so bili deležni hudih kršitev pravic.[108][109] Po okupaciji Ukrajine, je na večini ozemlja bil ustanovljen Reichskommissariat Ukrajina, katerega namen je bilo izkoriščanje naravnih dobrin in kasneje naselitev Nemcev. Del zahodnih Ukrajincev, ki so bili priključeni Sovjetski zvezu po napadu na Poljsko, je sprva Nemce pozdravljal kot osvoboditelje. To vzdušje ni trajalo dolgo, saj Nemci niso izkoristili nasprotovanja prebivalstva stalinističnim politikam.[110] Nacisti so ohranili sistem kolektivnih kmetij, izvajali genocidno politiko proti Judom, milijone ljudi deportirali v Nemčijo kot ti. Ostarbeiter-je in začeli z programom depopulizacije, ki je bil prvi korak za bodočo nemško kolonizacijo.[110] Nemci so izvedli tudi blokado transporta hrane po Dnepru.[111]
Večina Ukrajincev se je borila v ali poleg Rdeče armade in odporniških enot.[112] V zahodni Ukrajini se je leta 1942 vzpostavilo neodvisno gibanje Ukrajinska uporniška vojska (UPA), ki je bilo oboroženo krilo Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN).[113][114] Obe organizaciji sta stremeli k neodvisni ukrajinski državi na območju z ukrajinsko večino. To jih je vodilo v konflikt z Nemci, vendar je krilo pod vodstvom Andrija Melnika občasno z njimi tudi sodelovalo. Od sredine 1943 in do konca vojne je UPA izvedel več pobojev Poljakov v Voliniji in vzhodni Galiciji, v katerih je bilo ubitih približno 100.000 Poljakov, kar je vodilo do povračil.[115][116] Organizirani poboji so bili poskus OUN, da bi ustvarili homogeno državo brez poljske manjšine znotraj svojih meja, in da bi preprečili Poljski, da bi po vojni poskusila prevzeti nadzor nad ozemlji, ki so bili njen del pred vojno.[117] Po koncu vojne je UPA vodila oborožen odpor proti Sovjetski zvezi vse do sredine 1956.[118][119] V istem obdobju je delovala tudi Ukrajinska osvobodilna vojska, ki je kolaborirala z nacisti.[120]
Kijev je bil med drugo svetovno vojno opustošen. Nemčija ga je okupirala med 19. septembrom 1941 in 6. novembrom 1943.
V Rdeči armadi se je skupno borilo med 4,5[112] in 7 milijonov Ukrajincev.[121][f] Polovica partizanskih enot, ki so leta 1944 skupno štele do 500.000 pripadnikov, je bilo Ukrajincev.[122] UPA je štela med 15.000 in 100.000 pripadnikov.[123][124]
Večino bojevanja v drugi svetovni vojni je potekalo na vzhodni fronti.[125] Skupno je bilo ubitihi približno 6 milijonov Ukrajincev, kar vključuje približno 1,5 milijona ukrajinskih Judov, ki so jih ubile Einsatzgruppen, občasno ob pomoči lokalnih kolaboratorjev.[126] Od 8,6 milijona ubitih sovjetskih vojakov,[127][128][129] je bilo 1,4 milijona Ukrajincev.[127][129][g]Dan zmage 8. maja je en izmed enajstih državnih praznikov v Ukrajini.[130]
Ukrajina je bila po vojni opustošena in je potrebovala velike količine dela za obnovitev. Uničenih je bilo preko 700 mest in 28.000 vasi.[131] V letih 1946 in 1947 je situacijo še dodatno poslabšala lakota, do katere je prišlo zaradi suše in uničene infrastrukture. Umrlo je več deset tisoč ljudi.[132] Leta 1945 je Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članic Organizacije združenih narodov[133] in je poleg Belorusije imela pravico glasovanja, čeprav nista bili samostojni (podlaga za to je bil poseben dogovor z Jaltske konference).[134][135] Republika se je tudi dodatno razširila z aneksacijo Zakarpatja. Prebivalstvo je postalo bolj homogeno zaradi povojnega obsežnega prisilnega preseljevanja v Sovjetski zvezi. Odstranjene so bile različne skupnosti Nemcev in preostali Krimski Tatari. Do 1. januarja 1953 so Ukrajinci predstavljali 20% deportirancev v zvezi.[136]
Po smrti Stalina leta 1953, je Nikita Hruščov postal novi vodja Sovjetske zveze in začel z destalinizacijo in otoplitvijo odnosov. Med njegovim vodenjem je bil Krimski polotok vključen v Ukrajinsko SSR iz Ruske. Formalni razlog je bilo prijateljsko darilo, vendar je šlo tudi za ekonomske razloge.[137] To je bila zadnja ozemeljska širitev Ukrajine, njene meje so se ohranile vse do sodobne neodvisne države. Ukrajina je bila ena izmed najpomembnejših republik v zvezi. Več vodilnih položajev so zasedli Ukrajinci; mdr. tudi Leonid Brežnjev, četrti voditelj zveze med 1964 in 1982. Kljub temu je bil on (poleg Volodimirja Ščerbitskega) odgovoren za obsežno rusifikacijo Ukrajine in zatiranje nove generacije ukrajinskih intelektualcev, ki je bila poimenovana Šestdesetnjaki.[138]
Do leta 1950 je republika presegla predvojne ravni industrijske proizvodnje.[139] Ukrajina je postala vodilna v Evropi po industrijski proizvodnji[140] in središče sovjetske vojaške industrije in visokotehnoloških raziskav.[141] Sovjetska vlada je investirala v hidroenergetske in jerske projekte, ki so bili potrebni za zadostno oskrbo industrije z energijo. 26. aprila 1986 se je v Černobilu z eksplozijo jedrskega reaktorja zgodila Černobilska nesreča, ki je najhujša jedrska nesrečna v zgodovini.[142]
Mihail Gorbačov je vodil politiko omejene liberalizacije javnega življenja in skušal reformirati stagnirajoče gospodarstvo. Poskus slednjega je bil neuspešen, demokratizacija Sovjetska zveze pa je podžgala nacionalistične in separatistične tendence med etničnimi manjšinami, tudi Ukrajinci.[143] 16. julija 1990 je kot del ti. Parade suverenosti novoizvoljeni vrhovni svet Ukrajinske SSR sprejel Deklaracijo o državni suverenosti Ukrajine.[144] Nekateri komunisti so 1991 izvedli neuspešen državni udar, po katerem je 24. avgusta Ukrajina razglasila neodvisnost.[145] Ta je bila potrjena na referendumu, kjer je 1. decembra 92% volilcev glasovalo za neodvisnost.[146] Novi predsednikLeonid Kravčuk je podpisal Beloveški sporazum, s katerim je Ukrajina postala ena izmed ustanovnih članic ohlapne Skupnosti neodvisnih držav.[147] Kljub temu država ni nikoli postala njena polnopravna članica, saj ni ratificirala njenih ustanovnih sporazumov.[148] S tem je bila usoda Sovjetske zveze zapečatena, razpadla je 26. decembra 1991.[149]
Sprva je ekonomska prihodnost Ukrajine izgledala boljša kot v večini ostalih republik, čeprav je bila ekonomsko med revnejšimi.[150][151] Vendar med prehodom iz komunizma na sistem prostega trga, je država utrpela hujšo gospodarsko krizo kot preostale nekdanje republike. Med krizo 1991-1999 je Ukrajina utrpela 60% padec BDP[152][153] in hiperinflacijo, ki je 1993 dosegla vrhunec 10.000%.[154] Stabilizacija je bila dosežena šele po tem, ko je nova valuta, grivna, konec leta 1998 utrpela velik padec vrednosti, delno kot posledica ruske finančne krize istega leta.[155] Posledica neuspešne ekonomske politike 1990ih je bila masovna privatizacija državne lastnine v žepe novega socialnega sloja ekstremno bogatih in vplivnih posameznikov - oligarhov.[150] Po veliki finančni krizi (2007-2009) je Ukrajina zopet doživela hudo recesijo,[150] ki je sledila v novo recesijo po začetku rusko-ukrajinske vojne leta 2014 in še eno z odkrito rusko invazijo leta 2022.[156] Ukrajinska ekonomija je vse od osamosvojitve dosegala slabe rezultate, predvsem zaradi sistemske korupcije in slabega upravljanja.[157] V 1990ih je zato potekalo več organiziranih stavk in protestov.[158] Ruska agresija je preprečila večje ekonomsko okrevanje v 2010ih,[159] boj proti pandemiji covida-19 pa je otežila nizka precepljenost in še potekajoča ruska invazija.[160][161]
Politiko Ukrajine sta zaznamovali dve temi; odnos med Ukrajino, Zahodom in Rusijo ter klasična delitev levo-desno.[162] Prva predsednika, Kravčuk in Leonid Kučma, sta skušala držati ravnotežje med različnima vizijama prihodnosti države.[163] Kasnejša, Viktor Juščenko in Viktor Janukovič, pa sta bila pro-zahodna oz. pro-ruska. Proti Janukoviču sta se razvili dve množični protestni gibanji. Leta 2004 je prišlo do Oranžne revolucije, ko je več desettisoč protestnikov zaradi volilne prevare v prid Janukoviču zahtevalo ponovitev volitev (nato je bil izvoljen Juščenko). Pozimi 2013/2014 je potekalo gibanje Evromajdan, ki je nastalo kot posledica Janukovičove zavrnitve podpisa sporazuma o približevanju EU. Po mesecih protestov, na katerih so Janukovičove sile ubile več kot 100 ljudi, je pobegnil v Rusijo, parlament pa ga je v revoluciji dostojanstva odstavil s položaja. Rusija ni želela priznati nove vlade, ki jo je imenovala »hunta« in trdila, da je šlo za »državni udar« s strani ZDA.[164][165][166]
Ruska agresija je celotno politično ozračje v državi obrnila proti zahodu. Kmalu po Janukovičovem pobegu je Ukrajina junija 2014 podpisala sporazum o povezavi z EU, državljanom pa je bila tri leta kasneje dodeljena pravica potovanja brez vizumov. Januarja 2019 je bila Pravoslavna cerkev Ukrajine priznana kot neodvisna od Moskovskega patriarhata, kar je razveljavilo odločitev konstantinopelskega patriarhata iz 1686, ki je patriarhat v Kijevu podredil Moskvi - to je predstavljalo hud udarec vplivu Moskve v Ukrajini.[173] Po invaziji leta 2022 je Ukrajina postala kandidatka za članstvo v EU.[174] V začetku 2023 se je začela obsežna protikorupcijska kampanja, ki je privedla do odstavitev mnogih oseb na vodilnih položajih.[175]
Geografija
Tipična kulturna krajina v Ukrajini, modro nebo in rumeno polje pšenice, sta simbolno predstavljena na ukrajinski zastavi
S površino 603.550 kvadratnih kilometrov je Ukrajina ena od 50 največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi (od evropskih držav je večja Rusija, katere večji del leži v Aziji).[176]
Večino površja države predstavljajo obširne ravnice Vzhodnoevropskega nižavja, ki prehajajo v stepe in planote. Prečkajo jih reke, ki se izlivajo v Črno morje, največji od njih sta Dneper in Dnester, na jugozahodu pa mejo z Romunijo predstavlja delta Donave. Na račun obsežnih rodovitnih ravnin, ki so posejane predvsem z žitom, je dobila Ukrajina vzdevek »žitnica Evrope«. Bolj gorato območje so le Karpati na zahodu države, kjer se nahaja tudi najvišji vrh v državi, Goverla z 2061 m nadmorske višine.
Največje mesto je glavno mesto Kijev na severu države, z okoli 2,8 milijona prebivalcev, več kot milijon pa jih imajo še Harkov, Odesa in Dnipro.
Pomembni naravni viri v Ukrajini vključujejo litij,[177] zemeljski plin,[178]kaolinit,[178] les[179] in obilo obdelovalnih površin.[180] Ukrajina ima veliko okoljskih problemov.[181][182] Nekatere regije nimajo zadostnih zalog pitne vode.[183] Onesnaženost zraka in vode vplivata na državo, pa tudi na krčenje gozdov in onesnaženost s sevanjem na severovzhodu zaradi nesreče leta 1986 v jedrski elektrarni v Černobilu.[184]
Ukrajina ima pretežno zmerno podnebje, razen južne obale Krima, ki ima subtropsko podnebje.[185] Na podnebje vpliva zmerno topel, vlažen zrak iz Atlantskega oceana.[186] Povprečne letne temperature se gibljejo med 5,5-7 °C na severu, na jugu pa do 11-13 °C.[186] Največ padavin je na zahodu in severu, najmanj pa na vzhodu in jugovzhodu.[186] Zahodna Ukrajina, zlasti v Karpatih, prejme okoli 120 cm padavin letno, medtem ko Krim in obalna območja Črnega morja prejmejo okoli 40 cm.[186]
Pričakuje se, da se bo razpoložljivost vode iz večjih porečij zmanjšala, zlasti poleti. To predstavlja tveganje za kmetijski sektor.[187] Negativni vplivi podnebnih sprememb na kmetijstvo se najbolj čutijo na jugu države, ki ima stepsko podnebje. Svetovna banka je izjavila, da je Ukrajina zelo ranljiva za podnebne spremembe.[188]
Ustava Ukrajine je bila sprejeta in ratificirana junija 1996 na 5. zasedanju ukrajinskega parlamenta Vrhovna rada.[196] Ustava je bila sprejeta s 315 od 450 možnih glasov za (najmanj 300 za).[196] Pravico do spremembe ustave po posebnem zakonodajnem postopku ima izključno parlament. Edini organ, ki lahko razlaga ustavo in ugotavlja ali je zakonodaja v skladu z njo je ustavno sodišče Ukrajine. Od leta 1996 dalje se državni praznikDan ustave praznuje 28. junija.[197][198]
Predsednik je izvoljen s splošnim glasovanjem za petletni mandat in je uradni državni poglavar.[199] Zakonodajna veja Ukrajine vključuje enodomni parlament s 450 sedeži, Vrhovna rada.[200] Parlament je v prvi vrsti odgovoren za oblikovanje izvršilne veje oblasti in kabineta ministrov, ki ga vodi predsednik vlade.[201] Predsednik ima pooblastilo za imenovanje ministrov za zunanje zadeve in obrambo ter pooblastilo za imenovanje generalnega tožilca in vodjo Varnostne službe.[202]
Ustavno sodišče lahko razveljavi zakone, akte parlamenta in kabineta, predsedniške uredbe in akte krimskega parlamenta, če se ugotovi, da kršijo ustavo. Drugi normativni akti so predmet sodnega nadzora. Vrhovno sodišče je glavni organ v sistemu sodišč splošne pristojnosti. Lokalna samouprava je uradno zagotovljena. Lokalni sveti in mestni župani so splošno izvoljeni in nadzorujejo lokalne proračune. Vodje območnih in okrajnih uprav imenuje predsednik na predlog predsednika vlade.[203]
Genadij Lačkov, poveljnik ukrajinskega kontingenta v večnacionalnih silah – Irak, poljublja zastavo svoje države
Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina na svojem ozemlju podedovala vojaško silo s 780.000 ljudmi, opremljeno s tretjim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu.[204][205] Leta 1992 je Ukrajina podpisala Lizbonski protokol, s katerim se je država strinjala, da bo odstopila vse jedrsko orožje Rusiji in se pridružila Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Do leta 1996 je država postala država brez jedrskega orožja.[204]
Ukrajina je dosledno ukrepala v smeri zmanjšanja konvencionalnega orožja. Podpisala je Pogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki je zahtevala zmanjšanje tankov, topništva in oklepnih vozil (vojaška sila se je zmanjšala na 300.000). Država načrtuje preoblikovanje sedanje vojske, ki temelji na obveznikih, v poklicno prostovoljno vojsko.[206] Ukrajinska vojska je na predvečer ruske invazije 2022 imela 196.600 aktivnih vojakov in okoli 900.000 rezervistov.[207]
Ukrajina je upravno razdeljena na eno avtonomno republiko (Avtonomna republika Krim), 24 oblasti in dve mesti s posebnim statusom – Kijev (prestolnica) in Sevastopol. Oblasti in avtonomna republika se naprej delijo na 136 rajonov, ti pa na 1469 gromad (občin).
Pred teritorialno in upravno reformo leta 2020 je Ukrajina uporabljala sistem, podedovan iz Sovjetske zveze, po katerem je obstajalo 490 rajonov in do 187 mest oblastnega pomena. Na tretji stopnji so se kraji delili na mesta rajonskega pomena, naselja mestnega tipa ter na podeželska naselja – »vasi« in »naselja«.
Avtonomna republika Krim in Sevastopol sta od 2014 okupirani s strani Rusije. Del Donecke in Luganske oblasti je od 2014 pod nadzorom ruskih marionetnih republik. Po invaziji leta 2022 je Rusija dodatno okupirala del Hersonske in Zaporoške oblasti. Mednarodna skupnost ne priznava nobene izmed okupacij oz. sledečih aneksacij, vsa ozemlja de iure pripadajo Ukrajini.[208][209]
Leta 2021 je bilo kmetijstvo največji gospodarski sektor, Ukrajina pa je bila največji svetovni izvoznik pšenice.[210] Vendar Ukrajina ostaja med najrevnejšimi državami v Evropi [211] in leta 2021 je bila korupcija v državi ocenjena najslabše na celini za Rusijo.[212] Leta 2021 je ukrajinski BDP na prebivalca po pariteti kupne moči znašal nekaj več kot 14.000$.[213] Kljub zagotavljanju nujne finančne podpore je MDS pričakoval, da se bo gospodarstvo leta 2022 zaradi invazije Rusije močno skrčilo.[214]
Leta 2021 je povprečna mesečna plača v Ukrajini dosegla najvišjo raven pri skoraj 14.300 ₴[215] (okoli 465 €).[216] Približno 1 % Ukrajincev je leta 2019 živelo pod nacionalnim pragom revščine.[217] Brezposelnost v Ukrajini je bila leta 2019 4,5-odstotna.[218] Leta 2019 je bilo 5–15 % ukrajinskega prebivalstva uvrščenih v srednji razred.[219] Leta 2020 je državni dolg Ukrajine znašal približno 50 % njenega nominalnega BDP.[220][221]
V letu 2021 sta bili pomembni sektorji mineralne surovine in lahka industrija.[222] Ukrajina proizvaja skoraj vse vrste transportnih vozil in vesoljskih plovil. [223][224][225] Letala Antonov in tovornjaki KrAZ se izvažajo v številne države. Evropska unija je glavni trgovinski partner države.[222]
Pred rusko-ukrajinsko vojno je bilo število turistov, ki so obiskali Ukrajino, osmo v Evropi po lestvici Svetovne turistične organizacije.[226] Ukrajina ima številne turistične znamenitosti: gorske verige, primerne za smučanje, pohodništvo in ribolov: obala Črnega morja priljubljena poletna destinacija; naravni rezervati različnih ekosistemov; cerkve, grajske ruševine in druge arhitekturne in parkovne znamenitosti. Kijev, Lvov, Odesa in Kamjanec-Podilski so bili glavna turistična središča Ukrajine, od katerih je vsako ponujalo številne zgodovinske znamenitosti in izredno gostoljubno infrastrukturo. Turizem je bil nekoč glavni opornik gospodarstva Krima, vendar se je število obiskovalcev po ruski priključitvi leta 2014 močno zmanjšalo.[227]
Ukrajina je med največjimi svetovnimi kmetijskimi proizvajalci in izvozniki in jo pogosto opisujejo kot "krušno košaro Evrope". V sezoni mednarodnega trženja pšenice 2020/21 (julij-junij) se je uvrstila na šesto mesto največjega izvoznika pšenice, kar predstavlja devet odstotkov svetovne trgovine s pšenico.[228] Država je tudi velik svetovni izvoznik koruze, ječmena in ogrščice. V letu 2020/21 je predstavljala 12 odstotkov svetovne trgovine s koruzo in ječmenom ter 14 odstotkov svetovnega izvoza oljne ogrščice. Njen trgovinski delež je še večji v sektorju sončničnega olja, saj je država v letih 2020/2021 predstavljala približno 50 odstotkov svetovnega izvoza.[228]
Uničenih je bilo veliko cest in mostov, mednarodna pomorska potovanja pa so bila blokirana zaradi ruske invazije na Ukrajino leta 2022.[229] Pred tem je mednarodni pomorski transport potekal predvsem skozi Pristanišče Odesa, od koder so redno pluli trajekti v Carigrad, Varno in Haifo. Največje trajektno podjetje, ki upravlja te poti, je bilo UkrFerry.[230] Več kot 1.600 km plovnih poti poteka na 7 rekah, večinoma na Donavi, Dnepru in Pripetu. Vse ukrajinske reke pozimi zamrznejo, kar omejuje plovbo.[231]
Železniški promet v Ukrajini povezuje vsa večja urbana območja, pristanišča in industrijska središča s sosednjimi državami. Največja koncentracija železniških tirov je regija Donbas.[232] Čeprav je železniški tovorni promet v devetdesetih letih dvajsetega stoletja upadel, je Ukrajina še vedno ena največjih uporabnikov železnic na svetu.[233]
Proizvodnja električne energije po virih, Ukrajina
Energija v Ukrajini je v glavnem plinskega in premogovnega izvora, sledita ji jedrska energija in nato nafta.[238] Premogovniško industrijo je onemogočila vojna.[239] Večina plina in nafte je uvožena, vendar je energetska politika od leta 2015 prednostno razvejala oskrbo z energijo.[240]
Približno polovica proizvodnje električne energije je jedrska in četrtina premoga.[241] Največja jedrska elektrarna v Evropi, Jedrska elektrarna Zaporožje, se nahaja v Ukrajini. Subvencije za fosilna goriva so leta 2019 znašale 2,2 milijarde USD.[242] Do leta 2010 je vse ukrajinsko jedrsko gorivo prihajalo iz Rusije, zdaj pa večina ne.[243]
Čeprav se tranzit plina zmanjšuje, je leta 2021 skozi Ukrajino teklo več kot 40 milijard kubičnih metrov (bcm) ruskega plina,[244] kar je predstavljalo približno tretjino ruskega izvoza v druge evropske države.[245] Med rusko invazijo na Ukrajino leta 2022 je bilo uničene nekaj energetske infrastrukture.[246][247]
Internet v državi je robusten, ker je raznolik.[250] Ključni uradniki lahko kot rezervo uporabljajo Starlink.[250] Industrija IT je leta 2021 prispevala skoraj 5 odstotkov k BDP Ukrajine[251], leta 2022 pa se je nadaljevala tako znotraj kot zunaj meja države.[252]
Kultura
Zbirka tradicionalnih ukrajinskih velikonočnih pirhov - pisanki. Oblikovalski motivi na pisankah izvirajo iz zgodnjih slovanskih kultur.Praznovanje pravoslavnega božiča v Lvovu
Ukrajinski običaji so pod močnim vplivom pravoslavnega krščanstva, prevladujoče vere v državi.[253] Tudi vloge spolov so bolj tradicionalne in stari starši imajo večjo vlogo pri vzgoji otrok kot na Zahodu.[254] Na kulturo Ukrajine so vplivale tudi njene vzhodne in zahodne sosede, kar se odraža v njeni arhitekturi, glasbi in umetnosti.
Komunistična doba je precej močno vplivala na umetnost in pisanje Ukrajine.[255] Leta 1932 je Stalin socialistični realizem naredil za državno politiko v Sovjetski zvezi, ko je razglasil odlok »o obnovi literarnih in umetniških organizacij«. To je močno zaviralo ustvarjalnost. V osemdesetih letih 20. stoletja je bila uvedena glasnost (odprtost) in sovjetski umetniki in pisatelji so se spet lahko svobodno izražali, kot so želeli.
Leta 2023 je UNESCO vpisal 8 objektov v Ukrajini na seznam svetovne dediščine. Ukrajina je znana tudi po svojih dekorativnih in ljudskih tradicijah, kot so slikanje Petrikivka, kosivska keramika in kozaške pesmi.[256][257][258][259] Med februarjem 2022 in marcem 2023 je UNESCO preveril škodo na 247 območjih, vključno s 107 verskimi območji, 89 stavbami umetniškega ali zgodovinskega pomena, 19 spomenikih in 12 knjižnicami. Od januarja 2023 je zgodovinsko središče Odese vpisano na seznam ogrožene svetovne dediščine.[260]
Tradicija velikonočnih jajc, znanih kot pisanke, ima v Ukrajini dolge korenine. Ta jajca so risali z voskom, da so ustvarili vzorec; nato so jajca nanesli z barvo, da so jajca prijetno obarvana, barva pa ni vplivala na prej z voskom premazane dele jajca. Ko je bilo celotno jajce pobarvano, so vosek odstranili, tako da je ostal samo pisan vzorec. Ta tradicija je stara na tisoče let in pred prihodom krščanstva v Ukrajino. V mestu Kolomija blizu vznožja Karpatov je bil leta 2000 zgrajen muzej Pisanka, ki je bil leta 2007 nominiran za spomenik sodobne Ukrajine v okviru akcije Sedem čudes Ukrajine.
Ministrstvo za kulturo Ukrajine je od leta 2012 oblikovalo Nacionalni popis elementov nesnovne kulturne dediščine Ukrajine,[261] ki je od februarja 2024 sestavljen iz 92 postavk.[262]
↑Ukrajina ima tudide facto meje na jugu na Krim, po priključiti Krima k Rusiji. Ukrajina polotok Krim še vedno šteje za svoje območje in mednarodna skupnost to podpira (Resolucija Generalne skupščine ZN 68/262).
↑ Delno pod nadzorom neprepoznane odcepljene države Transnistrija
↑Vključno s spornim teritorijem Krim (27.000 km²).
↑Tudi stari Rusi, kar pa nima povezave s sodobnomi Rusi, kateri so to ime prevzeli stoletja kasneje.
↑V realnosti so te številke verjetno večje, saj ne vključujejo Ukrajincev drugih nacionalnostih (npr. ukrajinske Jude), ampak samo etnične Ukrajince iz Ukrajinske SSR.
↑Plokhy, Serhii (2017). »Princes and Cossacks: Putting Ukraine on the Map of Europe«(PDF). V Flier, Michael S.; Kivelson, Valerie A.; Monahan, Erika; Rowland, Daniel (ur.). Seeing Muscovy Anew: Politics—Institutions—Culture. Essays in Honor of Nancy Shields Kollmann. Bloomington, IN: Slavica Publishers. str. 323. ISBN978-0-89357-481-9.
↑Пономарьов А. П. Етнічність та етнічна історія України: Курс лекцій.—К.: Либідь, 1996.— 272 с.: іл. І8ВМ 5-325-00615-0.
↑»УКРАЇНА, НАЗВА«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 20. septembra 2024.
↑Larissa M. L. Zaleska Onyshkevych, Maria G. Rewakowicz (2014). Contemporary Ukraine on the Cultural Map of Europe. Routledge. str. 365. ISBN9781317473787.
↑Шелухін, С. Україна — назва нашої землі з найдавніших часів. Прага, 1936. Андрусяк, М. Назва «Україна»: «країна» чи «окраїна». Прага, 1941; Історія козаччини, кн. 1—3. Мюнхен. Ф. Шевченко: термін "Україна", "Вкраїна" має передусім значення "край", "країна", а не "окраїна": том 1, с. 189 в Історія Української РСР: У 8 т., 10 кн. — К., 1979.
↑Makuch, Andrij; Zasenko, Oleksa Eliseyovich; Yerofeyev, Ivan Alekseyevich; Hajda, Lubomyr A.; Stebelsky, Ihor; Kryzhanivsky, Stepan Andriyovich (13. december 2023). »Ukraine under direct imperial Russian rule«. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. decembra 2023.
↑Remy, Johannes (Marec–junij 2007). »The Valuev Circular and Censorship of Ukrainian Publications in the Russian Empire (1863–1876): Intention and Practice«. Canadian Slavonic Papers. 47 (1/2): 87–110. doi:10.1080/00085006.2007.11092432. JSTOR40871165. S2CID128680044.
↑Timothy Snyder. (2003)The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943, The Past and Present Society: Oxford University Press. p. 202
↑Timothy Snyder. (2005). Sketches from a Secret War: A Polish Artist's Mission to Liberate Soviet Ukraine. New Haven: Yale University Press. pp. 32–33, 152–162
↑Service, Robert (1997). A History of Twentieth-Century Russia. Cambridge, MA: Harvard University Press. str. 124–125. ISBN0674403487.
↑Christopher Gilley, 'The "Change of Signposts" in the Ukrainian emigration: Mykhailo Hrushevskyi and the Foreign Delegation of the Ukrainian Party of Socialist Revolutionaries', Jahrbücher für Geschichte Osteuropas, Vol. 54, 2006, No. 3, pp. 345–74
↑Wheatcroft, Stephen G. (2007). »Agency and Terror: Yevdokimov and Mass Killing in Stalin's Great Terror«. Australian Journal of Politics and History. 53 (1): 20–43. doi:10.1111/j.1467-8497.2007.00440.x. ISSN0004-9522. Full text in Ebsco. See also Robert Conquest, The Harvest of Sorrow: Soviet collectivization and the terror-famine (1986). Mark B. Tauger, "The 1932 Harvest and the Famine of 1933" Slavic Review, Vol. 50, No. 1 (Spring, 1991), pp. 70–89, notes the harvest was unusually poor. online in JSTOR; R. W. Davies, Mark B. Tauger, S. G. Wheatcroft, "Stalin, Grain Stocks and the Famine of 1932–1933", Slavic Review, Vol. 54, No. 3 (Autumn, 1995), pp. 642–657 online in JSTOR; Michael Ellman. "Stalin and the Soviet famine of 1932–33 Revisited", Europe-Asia Studies, Volume 59, Issue 4 June 2007, pages 663–693.
↑ 129,0129,1Кривошеев Г. Ф., Россия и СССР в войнах XX века: потери вооруженных сил. Статистическое исследование (Krivosheev G. F., Russia and the USSR in the wars of the 20th century: losses of the Armed Forces. A Statistical Study) (rusko)
↑»United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014. Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. Roosevelt agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
↑»United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014. Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. In April 1945, new U.S. President Truman agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
↑»Ukraine«. Country Pasture/Forage Resource Profiles. Food and Agriculture Organization. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
↑Lysenko, Tatiana (2014). The Price of Freedom. Lulu Publishing Services. str. 4. ISBN978-1483405759.
↑»Interwar Soviet Ukraine«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2008. Pridobljeno 12. septembra 2007. In all, some four-fifths of the Ukrainian cultural elite was repressed or perished in the course of the 1930s
St. Mary Church is one of three constituent Roman Catholic parish churches in Norwich, CT, USA. Along with St. Joseph Church and Saints Peter and Paul Church, the three parishes represent the Joint Norwich Catholic Cluster. Fr. Michael Gill, Fr. Robert Washabaugh, and Fr. Thomasz Albrecht administer each parish, along with associate deacons and staff. History of St. Mary's Church St. Mary's Church is the oldest Catholic church in eastern Connecticut. Originally built in 1845 to support the re...
Cataclysm: Dark days ahead Informations Créateur Whales Développé par Kevin Granade et la communauté Fichier exécutable cataclysm-tiles.exe Première version 26 février 2013 Dernière version 0.G Gaiman (1er mars 2023) Dépôt https://github.com/CleverRaven/Cataclysm-DDA État du projet développement actif Écrit en C++ Interface Ncurses et Simple DirectMedia Layer Système d'exploitation Linux, Microsoft Windows, macOS, Android, type Unix et iOS Environnement Windows, Linux, macOs, An...
Jacksonville Plaats in de Verenigde Staten Vlag van Verenigde Staten Locatie van Jacksonville in North Carolina Locatie van North Carolina in de VS Situering County Onslow County Type plaats City Staat North Carolina Coördinaten 34° 46′ NB, 77° 25′ WL Algemeen Oppervlakte 115,2 km² - land 113,4 km² - water 1,8 km² Inwoners (2006) 69.688 Hoogte 4,6 m Overig FIPS-code 34200 Portaal Verenigde Staten Jacksonville is een plaats (city) in de Amerikaanse staat North Ca...
2006 video gameArabians Lost: The Engagement on DesertBox art for the Japanese PlayStation 2 release of Arabians Lost: The Engagement on DesertDeveloper(s)QuinRosePublisher(s)QuinRose & PrototypePlatform(s)Windows, PlayStation 2, Nintendo DSReleaseWindows:JP: August 8th, 2006PlayStation 2:JP: October 11th, 2007Nintendo DS:JP: September 9th, 2009Genre(s)Role-playing video game, visual novelMode(s)Single-player Arabians Lost: The Engagement on Desert (アラビアンズ・ロスト ～The...
ISR — 1 — Der Leichtathletikverband Israels nominierte fünf Athleten für die Leichtathletik-Weltmeisterschaften 2015 in der chinesischen Hauptstadt Peking. Inhaltsverzeichnis 1 Medaillen 1.1 Medaillengewinner 1.1.1 Silber 2 Ergebnisse 2.1 Männer 2.1.1 Laufdisziplinen 2.1.2 Sprung/Wurf 2.2 Frauen 2.2.1 Laufdisziplinen 2.2.2 Sprung/Wurf 3 Weblinks Medaillen Mit einer gewonnenen Silbermedaille belegte das israelische Team Rang 25 im Medaillenspiegel. Medaillengewinner Silber Hanna Knjasje...
Музей завтрашнего дня порт.-браз. Museu do Amanhã[1] 22°53′38″ пд. ш. 43°10′45″ зх. д. / 22.89413000002777920° пд. ш. 43.17940000002777623° зх. д. / -22.89413000002777920; -43.17940000002777623Координати: 22°53′38″ пд. ш. 43°10′45″ зх. д. / 22.89413000002777920° пд. ш. 43.17940000002777623° ...
First Scutari-Berat WarDate1775LocationSanjak of DurrësResult Scutari victoryTerritorialchanges Sanjak of Durrës is reannexed into the Pashalik of ScutariBelligerents Pashalik of Scutari Pashalik of BeratPashalik of YaninaCommanders and leaders Mehmed Pasha Bushati Mustafa Pasha I Kara Mahmud Pasha Ahmet Kurt Pasha Suleiman PashaAli Pasha Tepelena The First Scutari-Berat War was a military conflict between the Pashalik of Scutari under Mehmed Pasha Bushati against the Pashalik of Berat unde...
Museumsgebäude am Schöttltor Das Österreichische Blasmusikmuseum ist ein Musikmuseum und ein Forschungs- und Dokumentationszentrum für Blasmusik in Oberwölz im Bezirk Murau in der Steiermark. Im Gebäude des Museums ist auch das örtliche Volkskunde-Museum für die Region um Oberwölz und das Lachtal untergebracht. Die Blasmusik hat in Österreich einen hohen kulturellen Stellenwert. Es gibt 2100 aktive Blasmusikkapellen.[1] Inhaltsverzeichnis 1 Gebäude und Geschichte 2 Daueraus...
Pattern that recurs every 24 hours as a result of one full rotation of the planet Earth Earth's rotation relative to the Sun causes the 24-hour day/night cycle. A diurnal cycle (or diel cycle) is any pattern that recurs every 24 hours as a result of one full rotation of the planet Earth around its axis.[1] Earth's rotation causes surface temperature fluctuations throughout the day and night, as well as weather changes throughout the year. The diurnal cycle depends mainly on incoming s...
У Вікіпедії є статті про інші фільми з такою ж, або схожою назвою: Пошук. Пошукангл. Searching Жанр драматичний фільм, психологічний трилер, фільм-містеріяd і screenlifedРежисер Aneesh ChagantydПродюсер Тимур БекмамбетовУ головних ролях Джон Чо і Дебра МессінгКінокомпанія Ба...
Rapid transit system in Lyon, France Lyon MetroOverviewNative nameMétro de LyonOwnerSYTRAL Mobilités (in French)LocaleLyon Metropolis, FranceTransit typeRapid transitNumber of lines4[1]Number of stations42Daily ridership755,000 (weekday avg., 2018)[2]Annual ridership212,000,000 (2018)OperationBegan operation9 December 1974; 48 years ago (9 December 1974)Operator(s)TCLNumber of vehicles73TechnicalSystem length34.4 km (21.4 mi)[3]Track gauge1,435...
Historic theatre and performing arts center in Norfolk, Virginia, United States Crispus Attucks Cultural CenterTheater in 2013Address1010 Church StreetNorfolk, VirginiaUnited StatesOwnerCity of NorfolkOperatorCity of NorfolkConstructionOpened1919Reopened2004Websitewww.sevenvenues.com Attucks TheatreU.S. National Register of Historic PlacesVirginia Landmarks Register Show map of VirginiaShow map of the United StatesLocation1008-1012 Church St., Norfolk, VirginiaCoordinates36°51′23″N 76°1...
2003 children's picture book by Denys Cazet The Night of the Living Bed AuthorDenys CazetCover artistCazetLanguageEnglishSeriesMinnie and MooGenreChildren's books, Halloween, ComedyPublisherHarperCollinsPublication dateAugust 5th 2003Media typePrint Minnie and Moo: The Night of the Living Bed is a 2003 children's picture book from the Minnie and Moo series and is written by Denys Cazet. Plot After having a nightmare about a giant mouse eating the last piece of chocolate in the world...
British meat pie Clark's PiesTypePrivateFounded1909FounderMary ClarkHeadquartersBristol, EnglandProductsPiesWebsitewww.clarkspies.net Clark's Pies, also colloquially nicknamed Clarkies or Clarksies, are well-known meat pies that originated in Cardiff, and can now be found in Bristol and the South of Wales. History The Clark's Pies shop in Bromsgrove Street A printed paper bag from the 1930s states that the business was established in 1909.[1] A shop opened on Llanmaes Street in Ro...
A Half-Life 2 Steam Trading Card, depicting the G-Man Steam Trading Cards are a digital commodity issued by Valve for use on its digital distribution service, Steam. Steam Trading Cards are a non-physical analogue of conventional trading cards, which are periodically granted to Steam users for playing games, fulfilling tasks, or by random chance. Cards can be crafted to acquire Steam-centric awards such as emoticons or profile backgrounds, traded to other Steam users, or sold through the Stea...
Species of fish Salaria basilisca Conservation status Least Concern (IUCN 3.1)[1] Scientific classification Domain: Eukaryota Kingdom: Animalia Phylum: Chordata Class: Actinopterygii Order: Blenniiformes Family: Blenniidae Genus: Salaria Species: S. basilisca Binomial name Salaria basilisca(Valenciennes, 1836) Synonyms Blennius basiliscus Valenciennes, 1836 Lipophrys basiliscus (Valenciennes, 1836) Salaria basiliscus (Valenciennes, 1836) Salaria basilisca is a species of com...
Hungarian footballer The native form of this personal name is Gárdos András. This article uses Western name order when mentioning individuals. András Gárdos Personal informationDate of birth (1991-01-09) 9 January 1991 (age 32)Place of birth Budapest, HungaryHeight 1.78 m (5 ft 10 in)Position(s) Right or Left midfielder, ForwardYouth career2003–2007 MTK2007–2010 FerencvárosSenior career*Years Team Apps (Gls)2010–2013 Ferencváros 2 (1)2010–2011 → Sheffie...
Посольство Вірменії в Україні Країна ВірменіяПосол Карапетян Володимир Володимирович[1]Відкрите 1992Адреса Україна, 01901, Київ, вул. Володимирська,45 50°26′53″ пн. ш. 30°30′52″ сх. д. / 50.44823926002777625° пн. ш. 30.51455606002777898° сх. д. / 50.44823926002777625; 30....
The flag and the coat of arms of Kelantan are state symbols of Kelantan, Malaysia. Like the flag of Kedah, the Kelantanese flag is red with a single charge from Kelantan's coat of arms, albeit partially. Similar to other states of Malaysia with Malay royalties, both the flag and arms of Kelantan are influenced by Kelantanese royalties, Islam, and political and natural symbols of the state. Flag KelantanکلنتنUseCivil and state flag Proportion1:2Adopted1924DesignA red field defaced with a...
_with_Disputed_Land.png)
.jpg)
.jpg)
_-_de_-_colored.svg)
