Vzhodna Afrika

Vzhodna Afrika po po geoshemi ZN

Vzhodna Afrika je regija na vzhodnem robu afriške celine, ki jo odlikuje geografska, zgodovinska in kulturna krajina. Regija, opredeljena v različnih obsegih, je v shemi Statističnega oddelka Združenih narodov priznana kot obsegajoča 18 suverenih držav in 4 ozemelj.^[1]

Vzhodna Afrika je priznana kot zibelka zgodnjih modernih ljudi, ki so se prvič pojavili pred približno 200.000 leti, preden so se razširili po vsem svetu.

Definicije

V ožjem smislu, zlasti v angleško govorečem kontekstu, se Vzhodna Afrika nanaša na območje, ki obsega Kenijo, Tanzanijo in Ugando, predvsem zaradi njihove skupne zgodovine pod Omanskim pomorskim imperijem in kot deli Britanskega vzhodnoafriškega protektorata in nemške vzhodne Afrike.^[2] V širših jezikovnih in geografskih razlagah izraz zajema dodatne države, kot so Džibuti, Eritreja, Etiopija in Somalija.^[3]

Vzhodnoafriška skupnost, gospodarski in politični blok, trenutno vključuje Demokratično republiko Kongo, Somalijo, Burundi, Kenijo, Ruando, Južni Sudan, Ugando in Tanzanijo.^[4] Predvsem se območje afriških Velikih jezer močno prekriva s temi državami.

Z nadaljnjo razširitvijo definicije Vzhodne Afrike, Afriški rog - ki obsega Džibuti, Eritrejo, Etiopijo in Somalijo, izstopa kot posebna geopolitična entiteta znotraj Vzhodne Afrike.^[5][6] V bližini teh celinskih ozemelj so otoške države in ozemlja, kot so Sokotra, Komori, Mauritius, Sejšeli, Réunion, Mayotte in Razpršeni otoki v Indijskem oceanu.

Regije, vključno z deli Mozambika in Madagaskarja, ki so pogosto poravnane z južno Afriko, imajo pomembne zgodovinske in kulturne povezave z vzhodno Afriko, zlasti prek pomorskih omrežij Indijskega oceana.^[7][8] Včasih je delno vključen tudi Sudan, ker je član območja proste trgovine Skupnega trga za vzhodno in južno Afriko (COMESA).^[9]

Geografija

V shemi geografskih regij Statističnega oddelka Združenih narodov 10-11-(16*) ozemelj sestavlja vzhodno Afriko:^[10]

• Tanzanija, Kenija, Uganda, Ruanda, Burundi, Demokratična republika Kongo in Južni Sudan so članice vzhodnoafriške skupnosti. Prvih pet je prav tako vključenih v območje afriških Velikih jezer. Burundi in Ruanda se včasih prav tako štejeta za del Srednje Afrike.^[11]
• Džibuti, Eritreja, Etiopija in Somalija so skupaj znane kot Afriški rog. Območje je najbolj vzhodna projekcija afriške celine.^[12]
• Komori, Mavricij in Sejšeli – majhne otoške države v Indijskem oceanu.
• Réunion, Mayotte (geografsko del Komorskih otokov) in Razpršeni otoki v Indijskem oceanu – francoska čezmorska ozemlja tudi v Indijskem oceanu.
• Mozambik in Madagaskar – pogosto veljata za del južne Afrike, na vzhodni strani podceline. Madagaskar ima tesne kulturne vezi z jugovzhodno Azijo in vzhodno Afriko ter otoki v Indijskem oceanu.
• Malavi, Zambija in Zimbabve – pogosto vključeni tudi v Južno Afriko in so prej sestavljali Srednjeafriško federacijo (zgodovinsko znano tudi kot Federacija Rodezije in Nyasalanda).
• Južni Sudan in Sudan – skupaj del doline reke Nil. Nahajajo se v severovzhodnem delu celine. Tudi članice območja proste trgovine Skupnega trga za vzhodno in južno Afriko (COMESA).

Geografija vzhodne Afrike je pogosto osupljiva in slikovita. Vzhodna Afrika, oblikovana z globalnimi tektonskimi silami plošč, ki so ustvarile Vzhodnoafriški tektonski jarek, je kraj Kilimandžara (5895 m) in Mount Kenya (5199 m), dveh najvišjih vrhov v Afriki. Vključuje tudi drugo največje sladkovodno jezero na svetu, Viktorijino jezero, in drugo najgloblje jezero na svetu, Tanganjiško jezero.

Edinstvena geografija in navidezna primernost za kmetovanje sta Vzhodno Afriko naredila tarčo evropskega raziskovanja, izkoriščanja in kolonializacije v devetnajstem stoletju. Danes je turizem pomemben del gospodarstev Kenije, Tanzanije, Sejšelov in Ugande. Najbolj vzhodna točka celine, to je Ras Hafun v Somaliji, je arheološkega, zgodovinskega in gospodarskega pomena.^[13][14]

Gorovja Vzhodne] Afrike so Ras Dašan (Ras Dashen) (4620 m), Batu (4307 m), Njiru (2805 m), Moroto (3084 m), Elgon (4321 m), Mount Kenya (5199 m) in Ruvenzori (5109 m). Zaradi visoke lege je podnebje suho in hladno kljub temu, da leži regija ob ekvatorju.

Reke Vzhodne Afrike so Modri Nil (Abaj, Abay), Tana, Viktorijin Nil in Vebi Džuba.

Nekateri deli vzhodne Afrike so bili znani po koncentracijah divjih živali, kot je "velikih pet": slon, bivol, lev, črni nosorog^[15] in leopard, čeprav populacije v zadnjem času zaradi vse večjega stresa upadajo, zlasti nosoroga in slona.

Demografija

Vzhodna Afrika je imela leta 2000 ocenjeno 260 milijonov prebivalcev. Do leta 2050 naj bi to število doseglo 890 milijonov, s povprečno stopnjo rasti 2,5 % na leto. Pričakuje se, da se bo število prebivalstva leta 2000 v 21. stoletju povečalo za petkrat, do leta 2100 na 1,6 milijarde (ocene ZN iz leta 2017).^[16] V Etiopiji je leta 2016 ocenjeno 102 milijona prebivalcev.

Jeziki

Na Afriškem rogu in v dolini Nila prevladujejo afroazijski jeziki, vključno z jeziki kušitske (kot so beja, oromo in somalščina), semitske (kot so amharščina, arabščina in tigrinja) in omotske (kot je volajta) veje.

Na območju afriških Velikih jezer so najbolj razširjeni nigersko-kongoški jeziki bantujske veje. Med temi jeziki so kikuju, luhja, kinjarvanda, kirundi, kisukuma, luganda in mnogi drugi. Svahili, z vsaj 80 milijoni govorcev kot prvi ali drugi jezik, je pomemben trgovski jezik na območju Velikih jezer. Uradni status ima v Tanzaniji, Keniji in Ugandi.

Nilotski jeziki, kot so luo, kalenjin, masaj in nuer, se govorijo v manjšem številu, predvsem v afriških Velikih jezerih in dolini Nila.

Indoevropski jeziki, kot so angleščina, francoščina, portugalščina in italijanščina, ostajajo pomembni v višjih ustanovah v nekaterih delih širše regije.

Zgodovina

Prazgodovina

Glede na teorijo o nedavnem afriškem poreklu sodobnega človeka, ki je večinoma prevladujoče prepričanje med večino arheologov, se je Vzhodna Afrika na območju afriških Velikih jezer prvič pojavila anatomsko moderni človek.^[17] Obstajajo različne teorije o tem, ali je šlo za en eksodus ali za več; model večkratne razpršitve vključuje teorijo južne razpršitve.^[18] Nekateri raziskovalci menijo, da je bila Severna Afrika regija Afrike, iz katere so sodobni ljudje prvi odšli s celine.^[19]

Glede na genetske in fosilne dokaze je bilo postavljeno, da se je arhaični Homo sapiens razvil v anatomsko sodobnega človeka na Afriškem rogu pred približno 200.000 leti in se od tam razpršil.^[20][21] Priznanje Homo sapiens idaltu in Omo Kibiš kot anatomsko modernih ljudi bi upravičilo opis sodobnih ljudi z imenom podvrste Homo sapiens sapiens. Zaradi svoje zgodnje datacije in edinstvenih fizičnih značilnosti idaltu in kibiš predstavljata neposredne prednike anatomsko modernih ljudi, kot nakazuje teorija izven Afrike.

Prehod Bab-el-Mandeb v Rdečem morju: zdaj širok približno 12 milj, v prazgodovini ožji

Leta 2017 najdbe sodobnih človeških ostankov, ki segajo pred približno 300.000 leti v Džebel Irhoud v Maroku, kažejo, da so se sodobni ljudje pojavili prej in morda na večjem območju Afrike, kot se je prej mislilo.^[22]

Vzhodna Afrika je ena najzgodnejših regij, kjer naj bi živel Homo sapiens. Leta 2018 so bili najdeni dokazi izpred približno 320.000 let na kenijskem najdišču Olorgesailie o zgodnjem pojavu sodobnega vedenja, povezanega s Homo sapiensom, vključno z: trgovskimi mrežami na dolge razdalje (ki vključujejo blago, kot je obsidian), uporabo pigmentov in možna izdelava izstrelkov. Avtorji treh študij iz leta 2018 opažajo, da so dokazi o tem vedenju približno sodobni najzgodnejšim znanim fosilnim ostankom Homo sapiensa iz Afrike (kot na primer v Džebel Irhoudu in Florišadu), in kažejo, da se je zapleteno in sodobno vedenje že začelo v Afriki približno v času nastanka Homo sapiensa.^[23]

Septembra 2019 so znanstveniki poročali o računalniški določitvi navidezne oblike lobanje zadnjega običajnega človeškega prednika sodobnega človeka na podlagi 260 CT-pregledov/H. sapiens, predstavnik najzgodnejšega Homo sapiensa, in predlagali, da je Homo sapiens nastal pred 350.000 do 260.000 leti z združitvijo populacij v Južni in Vzhodni Afriki.^[24][25]

teorija selitvene poti Iz Afrike je verjetno potekala v vzhodni Afriki skozi Bab el Mandeba. Danes je Rdeče morje v ožini Bab-el-Mandeba široko približno 19 kilometrov, vendar je bilo pred 50.000 leti veliko ožje in morska gladina je bila 70 metrov nižja. Čeprav ožine niso bile nikoli popolnoma zaprte, so morda bili vmes otoki, do katerih je bilo mogoče priti s preprostimi splavi.

Nekaj ​​najzgodnejših skeletnih ostankov hominina so našli v širši regiji, vključno s fosili, odkritimi v dolini Avaš v Etiopiji, kot tudi v Koobi Fora v Keniji in soteski Olduvai v Tanzaniji.

Južni del vzhodne Afrike so do nedavnega zasedali kojsanski lovci-nabiralci, medtem ko so v Etiopskem višavju osel in poljščine, kot je tef ( Eragrostis tef), omogočile začetek kmetijstva okoli 7000 pr. n. št..^[26] Nižinske ovire in bolezni, ki jih prenaša muha cece, pa so oslu in kmetijstvu preprečile, da bi se razširila proti jugu. Šele v zadnjem času se je poljedelstvo razširilo v bolj vlažna območja južno od ekvatorja s širjenjem goveda, ovac in poljščin, kot je proso. Jezikovna porazdelitev kaže, da se je to najverjetneje zgodilo iz Sudana v območje afriških Velikih jezer, saj imajo nilotski jeziki, ki so jih govorili ti predbantujski kmetje, svoje najbližje sorodnike v srednjem porečju Nila.

Antika

Džibuti, Eritreja, Etiopija, Somalija in obala Rdečega morja v Sudanu veljajo za najverjetnejšo lokacijo dežele, ki so jo Stari Egipčani poznali kot Punt.^[27] Prva omemba starega kraljestva sega v 25. stoletje pred našim štetjem. Starodavni Puntiti so bili narod ljudi, ki so imeli tesne odnose s faraonskim Egiptom v času faraona Sahureja in kraljice Hačepsut.

Aksumsko kraljestvo je bil trgovski imperij s središčem v Eritreji in severni Etiopiji.^[28] Obstajala je od približno 100–940 n. št., zraslo je iz protoaksumskega obdobja železne dobe okoli 4. stoletje pr. n. št., da bi doseglo pomembnost do 1. stoletja n. št. Kraljestvo je omenjeno v Periplusu Eritrejskega morja kot pomemben trg za slonovino, ki so jo izvažali po vsem starem svetu. Aksumu je takrat vladal Zoskal, ki je upravljal tudi pristanišče Adulis. Aksumski vladarji so olajšali trgovino s kovanjem lastne aksumske valute. Država je prav tako vzpostavila svojo hegemonijo nad propadajočim kraljestvom Kuš in redno vstopala v politiko kraljestev na Arabskem polotoku ter sčasoma razširila svojo oblast nad regijo z osvojitvijo Himjaritskega kraljestva.

Širjenje Bantu

Najdbe iz zgodnje železne dobe v vzhodni in južni Afriki

Med 2500 in 3000 leti so bantu govoreča ljudstva začela tisočletja dolgo serijo selitev proti vzhodu iz svoje domovine okoli južnega Kameruna. Ta širitev Bantuja je uvedla kmetijstvo v velik del območja afriških Velikih jezer. V naslednjih petnajstih stoletjih so Bantuji počasi okrepili kmetovanje in pašništvo v vseh primernih regijah vzhodne Afrike, pri čemer so navezali stike z avstronezijsko in arabsko govorečimi naseljenci na južnih obalnih območjih. Slednji so razširili islam tudi na obalni pas, vendar je večina Bantujev ostala privržencev afriške tradicionalne vere.

V obdobju mnogih stoletij so večino ljudstev, ki so lovili in iskali hrano, razselili in absorbirali prihajajoče skupnosti Bantu, pa tudi kasnejše skupnosti Nilotov. Širitev Bantujev je bila dolga serija fizičnih migracij, širjenje jezika in znanja ven v in iz sosednjih populacij ter ustvarjanje novih družbenih skupin, ki vključujejo medsebojne poroke med skupnostmi in majhne skupine, ki se selijo v skupnosti, in majhne skupine, ki se selijo na nova območja.^[29]

Po svojih premikih iz svoje prvotne domovine v Zahodni Afriki so Bantuji v osrednji vzhodni Afriki naleteli tudi na ljudstva kušitskega izvora. Kot nakazuje govedorejska terminologija, ki se uporablja med nekaj sodobnimi pastirskimi skupinami Bantu, so migranti Bantu pridobivali govedo od svojih novih kušitskih sosedov. Jezikovni dokazi tudi kažejo, da si je Bantu navado molže goveda najverjetneje izposodil neposredno od kušitskih ljudstev na tem območju.

Na obalnem delu območja afriških Velikih jezer se je zaradi stika z muslimanskimi arabskimi in perzijskimi trgovci razvila druga mešana skupnost Bantu, kar je vodilo v razvoj mešanih arabskih, perzijskih in afriških svahilijskih mestnih držav.^[30] Svahilska kultura, ki je nastala iz teh izmenjav, odraža številne arabske in islamske vplive, ki jih v tradicionalni bantujski kulturi ni opaziti, tako kot številni afro-arabski pripadniki ljudstva Bantu Svahili. S svojo prvotno govorno skupnostjo, ki je osredotočena na obalne dele Tanzanije (zlasti Zanzibarja) in Kenije - obmorska obala, imenovana svahilska obala - jezik bantu svahili vsebuje veliko arabskih izposojenk kot posledico teh interakcij.^[31] Pomembno je omeniti, da sta slovnica in struktura kisvahilija izključno afriški in bantujski, tudi če ima besedišče neafriški vpliv, na enak način angleščina ostaja germanski jezik, ne glede na to, da sta na njeno besedišče med drugimi jeziki močno vplivala latinščina in francoščina

Najzgodnejši Bantu prebivalci vzhodne obale Kenije in Tanzanije, na katere so naleteli ti kasnejši arabski in perzijski naseljenci, so bili različno identificirani s trgovskimi naselbinami Rhapta, Azania in Menouthias, ki se omenjajo v zgodnjih grških in kitajskih spisih od 50 do 500 n. št.,^[32][33] kar je na koncu privedlo do imena Tanzanija.^[34][35] Ti zgodnji zapisi morda dokumentirajo prvi val bantujskih naseljencev, ki so med selitvijo dosegli osrednjo vzhodno Afriko.

Med 14. in 15. stoletjem so se pojavila velika kraljestva in države ob Velikih afriških jezerih, kot sta kraljevini Buganda in Karagwe v Ugandi in Tanzaniji.^[36]

Sodobnost

Arabsko in portugalsko obdobje

Portugalci so bili prvi Evropejci, ki so po morju raziskovali območje današnje Kenije, Tanzanije in Mozambika. Vasco da Gama je leta 1498 obiskal Mombaso. Da Gamino potovanje je uspelo doseči Indijo, kar je Portugalcem omogočilo neposredno trgovanje z Daljnim vzhodom po morju. To je izzvalo starejše trgovske mreže mešanih kopenskih in morskih poti, kot so trgovske poti z začimbami, ki so uporabljale Perzijski zaliv, Rdeče morje in karavane kamel, da bi dosegle vzhodno Sredozemlje.^[37]

Beneška republika je pridobila nadzor nad večino trgovskih poti med Evropo in Azijo. Potem ko so Osmanski Turki zaprli tradicionalne kopenske poti v Indijo, je Portugalska upala, da bo uporabila pomorsko pot, ki jo je uvedel da Gama, da bi razbila nekoč beneški trgovinski monopol.^[38] Portugalska oblast na območju afriških Velikih jezer se je osredotočila predvsem na obalni pas okoli Mombase. Portugalska prisotnost na tem območju se je uradno začela po letu 1505, ko so paradne ladje pod poveljstvom don Francisca de Almeide osvojile Kilwa, otok v današnji južni Tanzaniji.

Marca 1505, potem ko je prejel od Manuela I. Portugalskega imenovanje za podkralja na novo osvojenem ozemlju v Indiji, je izplul iz Lizbone, poveljujoč veliki in močni floti, in julija prispel v Quiloa (Kilva), ki je popustila skoraj brez boja. Veliko močnejši odpor so ponudili Mavri iz Mombase. Vendar je bilo mesto zavzeto in uničeno, njegovi veliki zakladi pa so šli za krepitev virov Almeide. Sledili so napadi na Hojo (zdaj znano kot Ungvana, ki je ob izlivu reke Tana), Barava, Angoče, Pate in druga obalna mesta, dokler ni zahodni Indijski ocean postal varno zatočišče za portugalske komercialne interese. Na drugih mestih na njegovi poti, kot sta otok Angediva blizu Goe in Cannanore, so Portugalci zgradili utrdbe in sprejeli ukrepe za zavarovanje portugalske prevlade.

Glavni cilj Portugalske na svahilski obali je bil od Arabcev prevzeti nadzor nad trgovino z začimbami. Na tej stopnji je portugalska prisotnost v Vzhodni Afriki služila za nadzor nad trgovino v Indijskem oceanu in zavarovanje pomorskih poti, ki povezujejo Evropo z Azijo. Plovila portugalske mornarice so bila zelo moteča za trgovino sovražnikov Portugalske v zahodnem Indijskem oceanu in so lahko zahtevala visoke carine za predmete, ki so se prevažali po morju zaradi njihovega strateškega nadzora nad pristanišči in ladijskimi potmi. Gradnja trdnjave Fort Jesus v Mombasi leta 1593 naj bi utrdila portugalsko hegemonijo v regiji, vendar so njihov vpliv zmanjšali britanski, nizozemski in omanski arabski vdori na območje Velikih jezer v 17. stoletju.

Omanski Arabci so predstavljali najbolj neposreden izziv portugalskemu vplivu na območju afriških Velikih jezer. V tem času je Portugalski imperij že izgubil zanimanje za pomorsko trgovino z začimbami zaradi vse manjše donosnosti tega posla. Arabci so si povrnili velik del trgovine v Indijskem oceanu, zaradi česar so se Portugalci umaknili proti jugu, kjer so ostali v portugalski vzhodni Afriki (Mozambik) kot edini vladarji do osamosvojitve Mozambika leta 1975.

Omanska arabska kolonizacija kenijske in tanzanijske obale je nekoč neodvisne mestne države postavila pod strožji tuji nadzor in nadvlado, kot je bilo to v portugalskem obdobju. Tako kot njihovi predhodniki so lahko omanski Arabci primarno nadzorovali samo obalna območja, ne pa notranjosti. Vendar so ustanovitev nasadov nageljnovih žbic, okrepitev trgovine s sužnji in selitev omanske prestolnice v Zanzibar leta 1839 s strani Sejida Saida vplivali na utrditev omanske moči v regiji.

Arabsko upravljanje vseh večjih pristanišč vzdolž svahilske obale se je nadaljevalo, dokler britanski interesi, usmerjeni predvsem v odpravo trgovine s sužnji in ustvarjanje sistema mezdnega dela, niso začeli pritiskati na omansko oblast. Do poznega 19. stoletja so Britanci popolnoma prepovedali trgovino s sužnji na odprtem morju in omanski Arabci se niso mogli upreti sposobnosti britanske mornarice, da uveljavi direktivo. Omanska prisotnost se je v Zanzibarju in Pembi nadaljevala do zanzibarske revolucije leta 1964. Vendar pa je bila uradna omanska arabska prisotnost v Keniji preverjena z nemškim in britanskim zasegom ključnih pristanišč in ustvarjanjem ključnih trgovinskih zavezništev z vplivnimi lokalnimi voditelji v 1880-ih.

Obdobje evropskega imperializma

Zemljevid britanske vzhodne Afrike leta 1911

Med 19. in 20. stoletjem je Vzhodna Afrika postala prizorišče tekmovanja med glavnimi imperialističnimi evropskimi državami tistega časa. Tri glavne barve afriške države so bile bež, rdeča in modra. Rdeča je pomenila Angleže, modra Francoze, bež pa Nemčijo v obdobju kolonializma. V obdobju boja za Afriko je skoraj vsaka država v širši regiji v različni meri postala del evropskega kolonialnega imperija.

Portugalska je najprej vzpostavila močno prisotnost v južnem Mozambiku in Indijskem oceanu od 15. stoletja, medtem ko je v tem obdobju njihova posest vse bolj rasla, vključno z deli od sedanje severne države Mozambik, do Mombase v današnji Keniji. Pri Malavijskem jezeru so se končno srečali z nedavno ustanovljenim britanskim protektoratom Nyasaland (danes Malavi), ki je istoimensko jezero obkrožil s treh strani, tako da je Portugalcem prepustil nadzor nad vzhodno obalo jezera. Britanski imperij je stopil na najbolj izkoriščena in obetavna ozemlja v regiji ter pridobil današnjo Ugando in Kenijo. Protektorat Ugande in kolonija Kenija sta bila na bogatem obdelovalnem območju, ki je bilo večinoma primerno za gojenje tržnih poljščin, kot sta kava in čaj, pa tudi za živinorejo s proizvodi, proizvedenimi iz goveda in koz, kot so kozje meso, govedina in mleko. Poleg tega je imelo to območje potencial za znatno stanovanjsko širitev, saj je bilo primerno za preselitev velikega števila britanskih državljanov v regijo. Prevladujoče podnebne razmere in geomorfologija regije so omogočile ustanovitev cvetočih naselij v evropskem slogu, kot so Nairobi, Vila Pery, Vila Junqueiro, Porto Amélia, Lourenço Marques in Entebbe.^[39]

Francozi so poselili največji otok v Indijskem oceanu (in četrti največji na svetu), Madagaskar, skupaj s skupino manjših otokov v bližini, namreč Réunion in Komori. Madagaskar je postal del francoskega kolonialnega imperija po dveh vojaških akcijah proti Kraljevini Madagaskar, ki ju je sprožil, potem ko je Britanijo prepričal, naj se odpove svojim interesom na otoku v zameno za nadzor nad Zanzibarjem ob obali Tanganjike, pomembnega otoškega središča trgovine začimb. Britanci so imeli v regiji tudi številne otoške kolonije, vključno z razširjenim arhipelagom Sejšeli in bogatim kmetijskim otokom Mavricij, ki je bil prej pod francosko suverenostjo.

Nemško cesarstvo je pridobilo nadzor nad velikim območjem, imenovanim Nemška vzhodna Afrika, ki obsega današnjo Ruando, Burundi in celinski del Tanzanije, imenovan Tanganjika. Leta 1922 so Britanci pridobili mandat Društva narodov nad Tanganjiko, ki so jo upravljali do osamosvojitve Tanganjike leta 1961. Po zanzibarski revoluciji leta 1965 je neodvisna država Tanganjika oblikovala Združeno republiko Tanzanijo z združitvijo med celino in verigo otokov Zanzibar. Zanzibar je zdaj polavtonomna država v zvezi s celino, ki se skupno in običajno imenuje Tanzanija. Nemška vzhodna Afrika, čeprav zelo obsežna, ni imela takšnega strateškega pomena kot kolonije britanske krone na severu: poselitev teh dežel je bila težavna in zato omejena, predvsem zaradi podnebnih razmer in lokalne geomorfologije. Italija je leta 1880 prevzela nadzor nad različnimi deli Somalije. Južne tri četrtine Somalije so postale italijanski protektorat (italijanska Somalija).

Medtem je leta 1884 ozek obalni pas Somalilanda prešel pod britanski nadzor (British Somaliland). Ta protektorat Somaliland je bil ravno nasproti britanske kolonije Aden na Arabskem polotoku. Z zavarovanimi ozemlji je Britanija lahko služila kot vratar pomorske poti, ki vodi v Britansko Indijo. Leta 1890, začenši z nakupom majhnega pristaniškega mesta Asseb od lokalnega sultana v Eritreji, so Italijani kolonizirali celotno Eritrejo.

Leta 1895 so Italijani iz oporišč v Somaliji in Eritreji sprožili prvo italijansko-etiopsko vojno proti pravoslavnemu cesarstvu Etiopije. Do leta 1896 je vojna postala popolna katastrofa za Italijane in Etiopiji je uspelo obdržati svojo neodvisnost. Etiopija je ostala neodvisna do leta 1936, ko je po drugi italijansko-abesinski vojni postala del italijanske vzhodne Afrike. Italijanska okupacija Etiopije se je končala leta 1941 med drugo svetovno vojno kot del vzhodnoafriške kampanje. Francozi so zastavili tudi vzhodnoafriško postojanko na poti proti Francoski Indokini. Od leta 1850 je majhen protektorat Džibuti leta 1897 postal Francoska Somalija.

Sklici

1. »United Nations Statistics Division- Standard Country and Area Codes Classifications (M49)«. un.org. Arhivirano iz spletišča dne 13. julija 2011. Pridobljeno 22. septembra 2008.
2. Maxon, Robert M. (2009). East Africa. Morgantown: West Virginia University Press. ISBN 978-1-933202-46-4. OCLC 318191973.
3. Joireman, Sandra F. (1997). Institutional Change in the Horn of Africa. Universal-Publishers. ISBN 978-1-58112-000-4.
4. »East African Community continues on a trajectory of expansion as Summit admits Somalia into the bloc«. Eac.int. 25. november 2023.
5. Robert Stock, Africa South of the Sahara, Second Edition: A Geographical Interpretation, (The Guildford Press; 2004), p. 26
6. »IRIN — Horn of Africa«. IRINnews. Arhivirano iz spletišča dne 28. avgusta 2010. Pridobljeno 14. aprila 2008.
7. »East Africa Regional Overview«. African Development Bank — Building today, a better Africa tomorrow (v angleščini). 8. junij 2019. Pridobljeno 26. aprila 2023.
8. »Eastern Africa region«. 17. avgust 2017.
9. »Eastern Africa Power Pool« (PDF). EAPP. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 7. oktobra 2016. Pridobljeno 15. oktobra 2014.
10. »United Nations Statistics Division- Standard Country and Area Codes Classifications (M49)«. un.org. Arhivirano iz spletišča dne 13. julija 2011. Pridobljeno 22. septembra 2008.
11. https://www.unep.org/explore-topics/oceans-seas/what-we-do/working-regional-seas/regional-seas-programmes/eastern-africa. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
12. »Overview of Module Twenty: Southern Africa«. Exploring Africa. Arhivirano iz spletišča dne 11. januarja 2019. Pridobljeno 18. maja 2018.
13. Chittick, Neville (1975). An Archaeological Reconnaissance of the Horn: The British-Somali Expedition. str. 117–133.
14. »Somalia salt industry revives«. Garowe Online. 7. marec 2015. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2016. Pridobljeno 8. marca 2015.
15. Emslie, R. (2012). Diceros bicornis. The IUCN Red List of Threatened Species DOI: 10.2305/IUCN.UK.2012.RLTS.T6557A16980917.en
16. »World Population Prospects – Population Division – United Nations«. esa.un.org. Arhivirano iz spletišča dne 24. januarja 2018. Pridobljeno 29. novembra 2017.
17. Liu H, Prugnolle F, Manica A, Balloux F (Avgust 2006). »A geographically explicit genetic model of worldwide human-settlement history«. Am. J. Hum. Genet. 79 (2): 230–7. doi:10.1086/505436. PMC 1559480. PMID 16826514.
18. Searching for traces of the Southern Dispersal Arhivirano 10 May 2012 na Wayback Machine., by Dr. Marta Mirazón Lahr, et al.
19. Balter M (Januar 2011). »Was North Africa the launch pad for modern human migrations?«. Science. 331 (6013): 20–3. Bibcode:2011Sci...331...20B. doi:10.1126/science.331.6013.20. PMID 21212332.
20. Ghirotto S; Penso-Dolfin L; Barbujani G (Avgust 2011). »Genomic evidence for an African expansion of anatomically modern humans by a Southern route«. Human Biology. 83 (4): 477–89. doi:10.3378/027.083.0403. PMID 21846205. S2CID 17344813. Arhivirano iz spletišča dne 22. decembra 2019. Pridobljeno 2. novembra 2019. Podatki o morfologiji lobanje so bili interpretirani kot nakazovanje, da pred glavno širitvijo iz Afrike prek Bližnjega vzhoda, so anatomsko moderni ljudje pred približno 100.000 leti morda ubrali tudi južno pot od Afriškega roga preko Arabskega polotoka do Indije, Melanezije in Avstralije.
21. Mellars, P; KC, Gori; M, Carr; PA, Soares; Richards, MB (Junij 2013). »Genetic and archaeological perspectives on the initial modern human colonization of southern Asia«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 110 (26): 10699–704. Bibcode:2013PNAS..11010699M. doi:10.1073/pnas.1306043110. PMC 3696785. PMID 23754394. Ti podatki podpirajo obalno usmerjeno širjenje sodobnega ljudje iz vzhodne Afrike v južno Azijo pred ~60-50 tisoč leti (ka). To je bilo povezano z značilno afriško mikrolitično tehnologijo in tehnologijami "zadnjega segmenta", analognimi afriškemu "Howiesons Poortu" in sorodnimi tehnologijami, skupaj z vrsto izrazito "modernih" kulturnih in simbolnih značilnosti (visoko oblikovana kostna orodja, osebni okraski, abstraktna umetniška dela). motivi, tehnologija mikrorezil itd.), podobni tistim, ki so spremljali zamenjavo "arhaičnih" neandertalcev z anatomsko modernimi človeškimi populacijami v drugih regijah zahodne Evrazije na približno podoben datum.
22. Gibbons, Ann (7. junij 2017). »World's oldest Homo sapiens fossils found in Morocco«. Science. doi:10.1126/science.356.6342.993. Arhivirano iz spletišča dne 3. septembra 2021. Pridobljeno 8. junija 2017.
23. Chatterjee, Rhitu (15. marec 2018). »Scientists Are Amazed By Stone Age Tools They Dug Up in Kenya«. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 15. marca 2018. Pridobljeno 15. marca 2018.
24. Zimmer, Carl (10. september 2019). »Scientists Find the Skull of Humanity's Ancestor — on a Computer – By comparing fossils and CT scans, researchers say they have reconstructed the skull of the last common forebear of modern humans«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 31. decembra 2019. Pridobljeno 10. septembra 2019.
25. Mounier, Aurélien; Lahr, Marta (2019). »Deciphering African late middle Pleistocene hominin diversity and the origin of our species«. Nature Communications. 10 (1): 3406. Bibcode:2019NatCo..10.3406M. doi:10.1038/s41467-019-11213-w. PMC 6736881. PMID 31506422.
26. Jared Diamond; Guns, Germs and Steel: The Fate of Human Societies; p. 103; ISBN 0-393-03891-2
27. Andebrhan Welde Giorgis (2014). Eritrea at a Crossroads: A Narrative of Triumph, Betrayal and Hope. Strategic Book Publishing. str. 21. ISBN 978-1-62857-331-2. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2022. Pridobljeno 14. oktobra 2015.
28. David Phillipson: revised by Michael DiBlasi (1. november 2012). Neil Asher Silberman (ur.). The Oxford Companion to Archaeology (Second izd.). Oxford University Press. str. 48. ISBN 9780199735785. Arhivirano iz spletišča dne 6. februarja 2015. Pridobljeno 11. novembra 2016.
29. »The Bantu Migration | World Civilization«. courses.lumenlearning.com. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2022. Pridobljeno 29. maja 2020.
30. James De Vere Allen (1993). Swahili Origins: Swahili Culture & the Shungwaya Phenomenon. James Currey Publishers. ISBN 978-0-85255-075-5. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2022. Pridobljeno 23. januarja 2018.
31. Daniel Don Nanjira, African Foreign Policy and Diplomacy: From Antiquity to the 21st Century, ABC-CLIO, 2010, p.114
32. Casson, Lionel (1989). The Periplus Maris Erythraei. Lionel Casson. (Translation by H. Frisk, 1927, with updates and improvements and detailed notes). Princeton, Princeton University Press.
33. Chami, F. A. (1999). "The Early Iron Age on Mafia Island and its relationship with the mainland." Azania Vol. XXXIV 1999, pp. 1–10.
34. »isbn:0714611026 - Google Search«. books.google.com.
35. »isbn:1743213026 – Google Search«. books.google.com.
36. Roland Oliver, et al. "Africa South of the Equator", in Africa Since 1800. Cambridge, UK: Cambridge University Press, 2005, pp. 24–25.
37. Killman, James; Bentley-Buckle, A. W. (1972). »A Portuguese wreck off Mombasa, Kenya«. International Journal of Nautical Archaeology. 1: 153–157. doi:10.1111/j.1095-9270.1972.tb00687.x.
38. Lane, Frederic Chapin (november 1973). Venice, A Maritime Republic. JHU Press. ISBN 9780801814600.
39. Cunningham, James Frederick (1905). »Uganda and Its Peoples: Notes on the Protectorate of Uganda, Especially the Anthropology and Ethnology of Its Indigenous Races«.

Zunanje povezave