V jezeru najdemo več kot 3.000 otokov, od katerih so številni naseljeni, denimo večja skupina otokov Ssese na severozahodu, ki pripadajo Ugandi in so priljubljen turistični cilj.
Jezero igra pomembno vlogo v življenju milijonov ljudi v njegovi okolici, eni najgosteje naseljenih območij na Zemlji. Pomemben je tudi za promet med državami, ki ga obkrožajo.
Geologija
Fotografije Viktorijenega jezera posnetega iz Landsat 7
V svoji geološki zgodovini je Viktorijino jezero doživelo veliko sprememb - od niza veliko manjših jezer do sedanje plitve depresije.[1]Geološka jedra vzeta iz dna jezera kažejo na to, da je Viktorijinego jezero od svojega nastanka popolnoma usahnilo vsaj trikrat.[2] Ti izsuševalni cikli so verjetno povezani s preteklimi ledenimi dobami, ko se je količina padavin globalno zmanjšala.[2] Viktorijino jezero se je zadnjič izsušilo pred 17.300 leti in se začelo ponovno polniti pred približno 14.700 leti. Geološko je Viktorijino jezero relativno mlado - staro okoli 400.000 let[2]
Glavni vzrok onesnaženosti Viktorijinega jezera je iztekanje odpadnih vod v jezero, odlaganje gospodinjskih in industrijskih odpadkov ter gnojenje in uporaba različnih kemičnih škropiv okoliških kmetij.
Porečje jezera je eno izmed najgosteje poseljenih podeželskih območij na svetu. Na njegovi obali je množica mest: Kisumu, Kisii in Homa Bay v Keniji; Kampala, Jinja in Entebbe v Ugandi; Bukoba, Mwanza in Musoma v Tanzaniji. V teh mestih se nahaja veliko tovarn, ki odplake izpuščajo direktno v jezero in njegove pritoke. Ta poseljena območja v reke izpuščajo odpadne vode, kar povečuje evtrofikacijo in tako omogočajo rast invazivne vodne hijacinte..[3]
Zgodovina
Prvi podatek o jezeru prihaja od arabskihtrgovcev, ki so redno potovali proti notranjosti Afrike v iskanju zlata, slonovine, sužnjev in drugega dragocenega blaga. Odličen zemljevid, imenovan Al Adrisi, je nastal okrog leta 1160. Jasno upodablja Viktorijino jezero in ga prikazuje kot izvir Nila.
Jezero so Evropejci prvič uzrli leta 1858, ko je britanskiraziskovalecJohn Hanning Speke dosegel južno obalo. Skupaj z Richardom Francisom Burtonom je Speke iz strateških potreb britanske kolonialne uprave iskal izvir Nila.[4][5] Speke je verjel, da je izvir našel v tem jezeru, že ko je prvič uzrl njegova vodna prostranstva. Imenoval ga je po tedanji kraljiciZdruženega kraljestvaViktoriji. Spekeova predrznost, da je odkritje jezera na izvidniškem pohodu pripisal sebi, je Burtona, ki je v tem času okreval južneje ob bregovih Tanganjiškega jezera, zelo razjezila. Razvil se je javen prepir, ki je poleg ostrih razprav med tedanjo znanstveno javnostjo zanetil tudi veliko zanimanje med drugimi raziskovalci, ki so neučakano želeli potrditi ali ovreči Spekeovo odkritje.
Znanemu britanskemu raziskovalcu in misijonarjuDavidu Livingstoneu je poskus spodletel. Držal se je preveč zahodno in tako vstopil v Kongovrečni sistem.[6] Spekovo odkritje je potrdil šele AmeričanHenry Morton Stanley, ki je jezero obplul in poročal o velikem odtoku prek slapovRippon na severni obali. Na tem potovanju naj bi Stanley dolgo iskanega, pobitega in bolnega Livingstonea, ki je taboril ob jezeru, pozdravil z znamenitimi besedami: »Dr. Livingstone, predvidevam?«
Transport
Od 90-tih let dvajsetega stoletja, so trajekti Viktorijinega jezera postali pomembno transportno sredstvo med Ugando, Tanzanijo in Kenijo. Glavna pristanišča so Kisumu, Mwanza, Bukoba, Entebbe, Port Bell in Jinja. Leta 1966 so med Kenijo in Tanzanijo uvedli železniški trajekt. 21. maja 1996 je v jezeru potonil trajekt MV Bukoba.
Pri tem je umrlo 800 do 1.000 ljudi, kar je ena izmed največjih pomorskih nesreč v Afriki.[7]
