Osmanska država je bila v skoraj vsej svoji zgodovini absolutna monarhija. Na vrhu hierarhičnega sistema je bil sultan, ki je igral najpomembnejšo vlogo v političnem, vojaškem, pravosodnem, socialnem in verskem življenju države.[a] Teoroetično je bil odgovoren samo Bogu in Božjim zakonom (turško: şeriat iz arabskega ريعة [šarīʿah,]), katerih glavni izvrševalec je bil. Njegov nebeški mandat se je odražal v njegovih iransko-islamskih naslovih, na primer božja senca na Zemlji (zill Allah fi'l-alem) in kalif na Zemljini površini (halife-i ru-yi zemin).[4] Njegova avtoriteta je bila prisotna v vseh ustanovah države. Vse zakone je izdajal osebno v obliki dekretov – fermanov. Bil je vrhovni poveljnik osmanske armade in uradni lastnik vse zemlje.[5] Po padcu Konstantinopla leta 1453 so se sultani razglasili tudi za naslednike Rimskega (Bizantinskega) cesarstva, zato so včasih uporabljali tudi naslova cezar (kaysar) in imperator.[4][6][7]Selim I. si je po osvojitvi Egipta leta 1517 prisvojil tudi naslov kalifa in se s tem razglasil za voditelja vseh muslimanov.[b] Nove sultane so med slavnostnim ustoličevanjem, ki je bilo enakovredno kronanju evropskih vladarjev, opasali z Osmanovim mečem.[8] Otroci neopasanega sultana so bili izključeni iz nasledstvene linije Osmanske dinastije.[9]
Sultanova oblast je bila teoretično teokratska in absolutna, v praksi pa je bila omejena. Sultan je moral pri sprejemnaju političnih odločitev upoštevati mnenja in zadržke pomembnih članov dinastije, državne uprave, armade in verskih vodij.[10] V 17. stoletju je cesarstvo zašlo v dolgo obdobje stagnacije, v katerem so vladali številni šibki sultani. Mnogo sultanov je bilo odstavljenih v državnih udarih janičarjev.
Ženske niso mogle naslediti cesarskega prestola.[11] Ženske iz sultanovega harema, predvsem sultanove matere – valide sultan, so kljub temu igrale pomembno, predvsem zakulisno, politično vlogo, v času ženskega sultanata pa so tudi uspešno vladale Osmanskemu cesarstvu.[12]
Upadanje moči sultanov je razvidno tudi iz razlik v dolžini njihovega vladanja. Sulejman I., ki je vladal v 16. stoletju, ko je bilo cesarstvo na višku moči, je vladal 46 let, kar je bilo največ v zgodovini cesarstva. Murat V., ki je vladal v poznem 19. stoletju, ko je bilo cesarstvo v zatonu, je vladal samo 93 dni, kar je najmanj v zgodovini cesarstva. Ustavni sistem je bil vzpostavljen samo med vladanjem Muratovega naslednika Abdulhamida II., ki je bil zadnji absolutistični vladar in prvi ustavni monarh.[13] Od leta 2009 je poglavar dinastije in kandidat za osmanski prestol Bajazid Osman, pravnuk Abdulmedžida I.[14]
Ustanovitelj cesarstva in dinastije Osmanov, ki je vladala več kot šeststo let. V sedemindvajsetih letih vladanja je osvojil velik del zahodne in severne Anatolije in Burso, ki je med vladanjem Orhana I. postala prestolnica cesarstva.[15]
Osvojil je večino zahodne Male Azije in ustanovil nekaj najpomembnejših otomanskih civilnih in vojaških institucij (janičarje). Med njegovim vladanjem so Otomani prvič prodrli na evropsko celino, od koder so jih pregnali šele po petih stoletjih.[16]
Leta 1394 je neuspešno napadel Vlaško, večkrat oblegal Konstantinopel in 25. septembra 1396 v bitki pri Nikopolju porazil krščansko vojsko, ki je šla na pomoč obleganemu mestu. Leta 1402 je v bitki pri Ankari doživel težak poraz in leto kasneje umrl v mongolskem ujetništvu. Po njegovi smrti je v cesarstvu izbruhnila nasledstvena vojna, ki je trajala do leta 1413.[18]
Med svojim kratkotrajnim vladanjem je vodil miroljubno politiko, da bi postopoma obnovil državo, ki je bila uničena med desetletno nasledstveno vojno. Bil je velikodušen pokrovitelj literature in umetnosti.[19]
Za obdobje njegove vladavine so značilne dolgoletne vojne s krščanskimi narodi na Balkanu in turškimi emirati v Anatoliji, ki so trajale 25 let. V 1430. letih je osvojil obsežna ozemlja na Balkanu in leta 1439 pripojil Srbijo. Ustanovil je nove enote lahke kopenske in mornariške pehote – azebe. Leta 1444 je odstopil in na zahtevo janičarjev leta 1446 ponovno sedel na prestol.[20]
Osvojil je Konstantinopel, Srbijo, Bosno (brez Hercegovine), Južno Moreo (Peloponez), Eubejo, Trabzon, Karamanijo, Krim, Albanijo, Jonske otoke in Otranto. Leta 1453 je osvojil Konstantnopel.[21] Sultan je postal leta 1444, vendar je na očetovo zahtevo leta 1446 vrnil prestol. Ponovno je postal sultan leta 1451. [20]
Utrdil je Osmansko cesarstvo, vodil več pohodov proti beneškemu despotatu Morea na Peloponezu in zatrl upor Safavidov. Leta 1492 je poslal svojo mornarico v Španijo, da bi rešil Jude, ki jih je izgnala španska inkvizicija.[22] Leta 1512 je pod pritiskom odstopil v korist svojega sina Selima I. in kmalu zatem umrl.[23]
Spremenil je ekspanzijsko politiko cesarstva, ki je pred njim delovalo predvsem proti Zahodu in bejlukom. Osvojil je Bližnji vzhod in Egipt in se razglasil za kalifa islama. Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo 4 milijone km2. [24]
Reformiral je pravni, upravni in šolski sistem. Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski višek. Osvojil je Beograd in večino Ogrske, Rodos, večino Bližnjega vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Alžirije. Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje, Rdeče morje in Perzijski zaliv.[25] Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo približno 8 milijonov km².[26]
Na prestol je prišel brez notranjih borb, ki so bile sicer značilne za Osmansko cesarstvo. Za njegovo vladanje so značilne vojne z Avstrijo in Perzijo, upadanje gospodarske moči cesarstva in razpadanje državne uprave. Državo je de facto vodil njegov veliki vezirMehmed Paša Sokolović.[28]
Da bi si zagotovil oblast, je dal umoriti devetnajst bratov in polbratov in dvajset sester.[29][30] Bil je ničeven vladar, ki je upravljanje cesarstva prepustil svoji materi Safiye Valide Sultan. Glavni dogodek v njegovem vladanju je bil avstrijsko-osmanska vojna (1593–1606).[31]
Prekinil je tradicionalne bratomore ob prihodu na oblast. Bil je izkušen mečevalec, pesnik in jezdec in je obvladoval več tujih jezikov. Vojne z Avstrijo in Perzijo. ki jih je nasledil, so se za cesarstvo slabo končale: z Avstrijo je leta 1606 podpisal Žitvansko mirovno pogodbo, Gruzija in Azerbajdžan pa sta pripadla Perziji.[31]
Bil je mentalno zaostal ali vsaj nevrotičen in je bil vedno samo orodje v dvornih spletkah. Med vladanjem brata Ahmeda I. je bil štirinajst let v hišnem priporu. Po kratkem vladanju je odstopil v korist nečaka Osmana II.. Ko so leta 1622 janičarji v državnem udaru Osmana ubili, je Mustafa I. ponovno prišel na prestol. Zaradi nesposobnosti so ga po enem letu odstavili in konfinirali.[32]
Bil je poet in poliglot. S Safavidi v Iranu je podpisal mirovno pogodbo in zavaroval vzhodne meje cesarstva. V vojni z Moldavijo je osebno vodil pohod na Poljsko in doživel poraz, za katerega je krivil strahopetnost janičarjev in državnih politikov. Poskušal je obračunati z janičarji kot državno institucijo in ustanoviti etnično čisto turško armado. Dvorni janičarji so ga zato odstavili in zadavili.[33]
Poskušal je zatreti korupcijo in omejiti razsipno državno potrošnjo. V Istanbulu je prepovedal uživanje alkohola, tobaka in kave.[34] V vojni s Perzijo je ponovno osvojil Azerbajdžan, Armenijo in Bagdad. Po uničenju upornikov v Anatoliji je v državi ponovno vzpostavil red. Umrl je zaradi ciroze jeter, ki je bila posledica pretiranega uživanja alkohola.[35]
Vojskoval se je z Beneško republiko, ki je kljub pojemajoči moči leta 1646 zasedla Tenedos na vhodu v Dardanele. Zaradi nepredvidljivega vladanja so za odstavili in zadavili.[36]
Med njegovim vladanjem se je končalo burno obdobje osmanske dinastije, v katerem sta bila dva sultana ubita, njegov oče Ibrahim I. pa dvakrat odstavljen. Za vedno spremenila vloga sultana in večina izvršne oblasti se je prenesla na velikega vezirja. Po zaslugi velikih vezirjev Mehmeda Köprülüja in njegovega sina Fazıla Ahmeta si je cesarstvo hitro opomoglo in ponovno osvojilo egejske otoke, se uspešno vojskovalo s Transilvanijo in Poljsko, podprlo upor proti Habsburžanom na Ogrskem in neuspešno oblegalo Dunaj. Medmeda IV. so v uporu janičarjev leta 1687 odstavili in zaprli.[37]
Večino življenja je preživel v kafesu, udobnem hišnem priporu v haremu palače Topkapi. Na prestol je prišel po državnem udaru, v katerem je vojska odstranila njegovega predhodnika Mehmeda IV.. V kaosu, ki je vladal v državi, je Maksimilijan Bavarski zavzel Beograd, Niš in Skopje, s čimer se je začela devetletna vojna proti Veliki aliansi (1688-1697). Vladanje je prepustil velikemu vezirju Mustafi Köprülüju, ki je ponovno osvojil vsa izgubljena ozemlja in velik del Slavonije.
Mustafi Köprülüju je potrdil položaj velikega vezirja in samo nekaj tednov po prihodu na oblast doživel katastrofalen poraz v bitki pri Slankamnu, po katerem se je moral umakniti iz Ogrske. Tudi kasneje je doživljal same poraze, zaradi katerih je bolan in izčrpan kmalu umrl.
Najbolj boleč dogodek v času njegovega vladanje je bil podpis mirovne pogodbe v Sremskih Karlovcih, s katero je izgubil Ogrsko in je pomenil začetek počasnega propadanja cesarstva. Proti koncu vladanja je poskušal obnoviti moč sultanata, ki je od sredine 17. stoletja, ko so izvršno oblast prenesli na velike vezirje, postajal vedno bolj simboličen. Leta 1703 je odstopil v korist brata Ahmeda III..
a12 : Celoten naslov osmanskih vladarjev je bil zapleten in je bil sestavljen iz več naslovov, ki so se razvili v stoletni zgodovini. Naslov sultan so nosili neprekinjeno vsi vladarji skoraj od samega začetka. Ker se je naslov sultan na široko uporabljal tudi drugod v islamskem svetu, so Osmani svoj naslov kmalu spremenili, da bi se razlikovali od drugih muslimanskih vladarjev z nižjim položajem. Tretji osmanski vladar Murat I. je sebe naslavljal s sultan-i azam (najbolj vzvišeni sultan) in hüdavendigar (imperator). Prvi naslov so uporabljali anatolski Seldžuki, drugega pa mongolskiIlkanidi. Njegov sin Bajazid I. je privzel naslov sultan Rüma (Rüm je bilo staro islamsko ime Anatolije). S kombiniranjem islamske in srednjeazijske dediščine je sultanov naslov dobil standardno obliko Sultan [Ime] Kan.[38] Zanimivo je, da so v zahodnem svetu naslov sultan najpogosteje povezovali z Osmani, čeprav so prebivalci cesarstva za svoje vladarje najpogosteje uporabljali naslov padišah.[39] Ko so se meje cesarstva ustalile, se je celoten naslov osmanskih sultanov glasil:[40]
b^ :Osmanski kalifat je bil eden od najpomembnejših položajev, ki so jih imeli vladarji osmanske dinastije. Kalifat je simboliziral njihovo duhovno moč, medtem ko je sultanat predstavljal njihovo začasno moč. Po osmanskem zgodovinopisju je naslov kalifa pridobil Selim I. med njegovo osvojitvijo Egipta leta 1517, potem ko je odstopil zadnji kairskiAbasid Al-Mutawakkil III.. Sodobni strokovnjaki soglašajo, da je bil prenos kalifata izmišljotina iz 18. stoletja, ko je ideja o Osmanskem kalifatu postala zelo uporabna za krepitev pojemajoče vojaške moči. Osmanski vladarji so namreč naslov uporabljali že pred osvojitvijo Egipta med vladanjem Murata I.. Naslov je zatem za dve in pol stoletji "izginil" in se ponovno pojavil v Kučuk-kainardžijski mirovni pogodbi med Osmanskim cesarstvom in Katarino II. Rusko, ki je bila podpisana leta 1774. Pogodba je imela velik simbolični pomen, ker je bila prvo mednarodno priznanje osmanske zahteve po kalifatu. Čeprav je pogodba uradno potrdila osmansko izgubo Krimskega kanata, je istočasno potrdila versko oblast osmanskih kalifov nad muslimani v Rusiji.[41] Od 18. stoletja dalje so sultani vedno bolj poudarjali svoj položaj kalifa, da bi s tem med svojimi muslimani vzbudili panislamska čustva kot odgovor na naraščajoči evropski imperializem. Po izbruhu I. svetovne vojne je sultan/kalif leta 1914 objavil džihad proti združenim sovražnikom Osmanskega cesarstva, vendar mu poskus, da bi sprožil upor med svojimi verskimi podložniki v Franciji, Veliki Britaniji in Rusiji ni uspel. Zadnji sultan, ki je oporabljal naslov kalifa, je bil Abdul Hamid II.. Naslov so mu priznavali mnogi voditelji muslimanskih držav, celo tisti na Sumatri.[42] Svojo zahtevo po naslovu je celo vključil v ustavo iz leta 1876 (4. člen).[43]
c12 : Tugre je uporabljalo 35 od 36 sultanov. Prvi je bil Orhan I. v 14. stoletju, katerega tugro so odkrili na dveh dokumentih. Nobena do sedaj odkrita tugra ne vsebuje imena Osmana I., čeprav obstajajo kovanci z napisom "Osman bin Ertuğrul bin Gündüz Alp".[44] Svoje tugre ni imel tudi zadnji osmanski kalif Abdulmedžid II., ki je bil bolj verska figura in ne vodja države. Slednji položaj je zasedal predsednik novoustanovljene Republike TurčijeMustafa Kemal.
↑Ozgen, Korkut. »The Ottomans History«. TheOttomans.org. Arhivirano iz spletišča dne 11. januarja 2008. Pridobljeno 6. februarja 2009.
↑Glassé, Cyril, ur. (2003). »Ottomans«. The New Encyclopedia of Islam. Walnut Creek, CA: AltaMira Press. str. 349–351. ISBN9780759101906. OCLC52611080. Pridobljeno 2. maja 2009.
Aşiroğlu, Orhan Gâzi (1992). Son halife, Abdülmecid. Tarihin şahitleri dizisi (v turščini). Istanbul: Burak Yayınevi. ISBN9789757645177. OCLC32085609.
Duran, Tülay (1999). Padişah Portreleri (Portreti sultanov Omanskega cesarstva) (v turščini). Sirkeci: Association of Historical Research and Istanbul Research Centre. ISBN9789756926079. OCLC248496159.
Glazer, Steven A. (1996) [Raziskave zaključene leta 1995]. »Chapter 1: Historical Setting«. V Metz, Helen Chapin (ur.). A Country Study: Turkey. Library of Congress Country Studies (5th izd.). Washington, D.C.: Federal Research Division of the Library of Congress. ISBN9780844408644. OCLC33898522. Pridobljeno 22. aprila 2009.
.svg)
