Z namenom, da bi končno uredili odnose med Katoliško Cerkvijo in Kraljevino Srbijo, je bil podpisan uradni konkordat s Svetim sedežem 24. junija 1914.
V 2. členu konkordata iz 1914 glede novih škofij piše dobesedno tole:
У Краљевини Србији оснива се једна црквена покрајина коју чине Архиепископија београдска, са седиштем у престоници, чије подручје обухвата границе Србије пре Лондонског и Букурештанског мировног уговора из 1913. године – и суфраганска епископија скопска, са седиштем у Скопљу који обухвата новоослобођене крајеве – прелазећи из надлежности верске пропаганде у регуларну државу.
V Kraljevini Srbiji ustanavljamo cerkveno pokrajino, ki jo sestavljata: Beograjska nadškofija s sedežem v prestolnici; njeno področje zajema meje Srbije pred Londonsko in Bukareštansko mirovno pogodbo iz leta 1913 – in sufraganska Skopska škofija s sedežem v Skopju; njeno področje zajema novoosvobojene kraje – ki preidejo iz pristojnosti Verske propagande v redno upravo.
Določilo pravi, da bo ustanovljena v takratni Kraljevini Srbiji nadškofija s sedežem v Beogradu ter sufraganska škofija s sedežem v Skopju.[3] Ker je takrat izbruhnila Prva svetovna vojna, je ostalo le pri sporazumu. Po dolgih diplomatskih pogajanjih je naslednica Kraljevine Srbije - Kraljevina Jugoslavija[4], ki je nastala 1918 najprej z imenom SHS, začela uresničevati selektivno nekatere točke konkordata in tako je bila:
29. oktobra 1924: razglašena Beograjska nadškofija
16. decembra 1986: razglašena Beograjska metropolija
Naraščanje števila katoličanov
Sem, v Beograd, so prihajali tudi številni uradniki, kakor tudi častniki ter vojaki na služenje vojaškega roka, politiki, umetniki, znanstveniki, izobraženci in razni obrtniki, pa tudi navadni delavci. Katoličani so se priseljevali tudi drugod po Srbiji, zlasti v rudarska središča kot navadni, ali pa tudi visoko usposobljeni delavci - zlasti sredi recesije iz trboveljskih revirjev v rudnike Bor, Zaječar, Aleksinac in dnevnokopni premogovnik Ravna Reka. Zato je število katoličanov naraščalo tako v Srbiji kot v Beogradu. V prestolnici je bilo leta 1921 katoličanov 10.000, 1926 pa čez 16.000.[5] Število katoličanov pa je v Beogradu skokovito naraščalo in tako je bilo glede na Popis prebivalstva 1931 v prestolnici med 288.938 prebivalci rimokatoličanov že nekajkrat več, in sicer kar 56.776; to je bila skoraj petina vseh meščanov.
Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je uživala Katoliška Cerkev - podobno kot tudi vse druge priznane verske skupnosti - v Stari Jugoslaviji popolno svobodo delovanja;[6].
Načeloma je morda to držalo, vendar je bila praksa drugačna in bolj naklonjena Srbski pravoslavni Cerkvi (SPC); zato drugi zgodovinarji ugotavljajo, da je bila v primeri s SPC Katoliška Cerkev za marikaj prikrajšana in v slabšem položaju, zlasti kar se tiče gmotne podpore - čeprav številčno na državni ravni ni mnogo zaostajala.[7]
Ker je ta neobhodna pomoč - kljub izrečni omembi v konkordatu in mnogim vztrajnim prošnjam - izostajala, je to bistveno in usodno oviralo napredek nove nadškofije. Namerno ali naključno nagajanje se vidi iz tega, da nadškofija ni dobila za novo stolnico in pripadajoča poslopja niti enega veljavnega gradbenega dovoljenja vse obdobje Rodičevega škofovanja, pa tudi ne do dneva dandanašnjega (2024) - sto let po ustanovitvi nadškofije in prihodu njenega nadškofa v prestolnico nove države. Kljub temu moramo priznati, da so se razmere zlasti za časa preudarnega in uravnovešenega Hočevarjevega škofovanja obrnile precej na bolje in da je tako državna kot mestna oblast pomembno podprla več nadškofovih načrtov, zlasti pa ureditev okolice in samega svetišča, ki je bilo izbrano zaradi ugodne lege na Vračarju.
Kakšna pa je bila verska slika ob njegovem prihodu? Čeprav so podatki malo poznejši, kažejo približno isto sorazmerje med takratnimi veroizpovedmi, saj je prebivalstvo v mirnodobskem okolju približno enakomerno naraščalo v vseh veroizpovedih. V Banatski upravi so imeli pravoslavni večino: bilo jih je čez tri petine; sledili so jim katoličani s slabima dvema petinama; drugih veroizpovedi je bilo - razen protestantov - komaj za omembo. Če pogledamo natančneje, je bilo katoličanov 206.579,[8]pravoslavcev 332.471, evangeličanov 40.322, judov 4011 in muslimanov 489.[9][10].
Katoličanov je bilo torej v Banatu več kot tretjina, v celi državi pa skoraj polovica; vendar so oblasti dajale prednost pravoslavnim s finančno podporo zlasti tam, kjer so tvorili večinsko prebivalstvo. Na ta način se je dogajalo, da so kljub precejšnji stopnji verske svobode tudi Rodičevo delovanje rajši ovirale kot podpirale - kar je še bolj prišlo do izraza v Beogradu. Ohranjeno in tukaj objavljeno pismo razodeva, da so obstajale take nepotrebne administrativne ovire že v Bečkereku, kjer je npr. moral novi škof s težkim srcem tik pred najlepšim krščanskim praznikom Božičem odpovedati že začete ljudske misijone.
V ozadju je bila liberalno-nacionalistična usmeritev beograjskih vlad, začenši od Protićeve pa prek zaporednih Pašićevih, ki se pravzaprav niso potrudile za reševanje perečih narodnostnih, kulturnih in verskih vprašanj v novi državi, ampak so jih včasih še zapletale; usmeritev Stojadinovićeve vlade je bila sicer bolj odprta, vendar je prišla do veljave za Rodića očitno prepozno. Položaj je še bolj zapletalo dejstvo, da so bili v novi državi prebivalci ne le različnih ver, ampak tudi istoverski iz zgodovinsko različnih pravnih ureditev: samo katoličani so v Stari Jugoslaviji izhajali iz šesterih različnih pravnih sistemov (enako pravoslavni), ki jih je nasilno poenotila šele Aleksandrovadiktatura. Glede odnosa do verskih vprašanj je bilo vsem tem vladam (razen Stojadinovičevi) skupno, da so se hotele prikupiti pravoslavni večini ter so vzele na piko zlasti katoliško manjšino - saj so imeli v Skupščini Srbi tudi največ zastopnikov. To je povzročalo nepotrebna trenja zlasti med največjima narodoma - med Srbi in Hrvati. Občutku verske in narodnostne zaapostavljenosti se je pridružila še svetovna gospodarska kriza, kar je skupaj vzeto netilo nezadovoljstvo širokih vernih množic ter posredno podžigalo že podedovane in dodane narodnostne napetosti. Plahi poskusi za ureditev odnosov s Katoliško Cerkvijo takoj po Prvi svetovni vojni so se izjalovili že v kali, ker je vladajočim manjkala resna volja za ureditev medsebojnih odnosov s pravičnim konkordatom; s Srbijo je bil sicer sklenjen 1914, ampak po zelo razširjenem - vendar zmotnem mnenju - ni bil nikoli ratificiran.[11]
V resnici pa je ta konkordat bil ne le podpisan, ampak tudi ratificiran; tudi sama ustanovitev beograjske nadškofije je bila predvidena s tem konkordatom, ki ga je Sveti sedež sklenil s Kraljevino Srbijo; v Rimu je bil podpisan 24. junija, narodna skupščina v Nišu pa ga je soglasno potrdila 8. avgusta 1914 - po nekaterih virih že 26. junija.[12] Logično bi torej bilo, da bi nova država Kraljestvo Slovencev, Hrvatov in Srbov - kot zakonita naslednica Kraljevine Srbije - kakor tudi najmočnejša verska skupnost v novi državni tvorbi - Srbska pravoslavna Cerkev - upoštevali in izvajali vse iz njega izhajajoče obveznosti - vendar je oblast to delala selektivno. Mestna oblast tako na primer sploh ni poskrbela v Bečkereku za upraviteljevo stanovanje, podobno ne za nadškofovo v Beogradu. Medtem so pravoslavnim šli na roko celo tako daleč, da so si npr. za vladikov dvorec v Vršcu "sposodili" stebre iz Bečkereške občinske stavbe [13]. Dodelitev primerne lokacije za stolnico v prestolnici je bila prazna obljuba in slepomišenje; denarna podpora za gradnjo cerkva in potrebnih upravnih stavb je ali zamujala ali popolnoma izostajala - vendar so imele redovne beograjske skupnosti pri tem več sreče. Med množicami se je zato širilo mnenje, da konkordata sploh nikoli ni bilo oziroma da ni bil nikoli ratificiran - kar je doseglo vrhunec v Konkordatni krizi, ki je bila tragikomični "začetek konca Jugoslavije".
Britanski zgodovinar Malcolm (*1956) je o teh balkanskih zdrahah zapisal: "Največja razdiralna sila v jugoslovanski politiki teh let je bil srbski nacionalizem: Srbi[14] so, nahujskani od Pravoslavne cerkve, s hudimi demonstracijami uspeli preprečiti sklepanje "konkordata" med Jugoslavijo in Vatikanom leta 1937."[15] Zato večina zgodovinarjev meni, da je bil spopad okoli konkordata poskus rušenja vladajoče koalicije in predhodnica poznejših usodnih dogodkov.[16]
Take težave so torej pestile prvega banatskega apostolskega upravitelja že od samega začetka v Bečkereku in ga spremljale tudi, ko je postal prvi beograjski nadškof ter ga končno prisilile k odstopu.[17][18]
Značilen primer nepripravljenosti za sodelovanje ali celo pripravljenosti za oviranja delovanja Katoliše Cerkve v Srbiji je med drugim tudi Cerkev svetega Antona Padovanskega na Rdečem križu, ki so jo prizadevni bosenskifrančiškani iz province Bosne Srebrne začeli graditi po Plečnikovih načrtih že davnega leta , vendar so bili prisiljeni, da so zvonik lahko dokončali šele 1962. Druge nedokončane zamisli največjega slovenskega stavbenika te monumentalne cerkve in verjetno umetniško najbolj dovršene beligrajske sakralne stavbe - pa najbrž ne bodo uresničene niti ob stoletnici blagoslovitve temeljnega kamna, ki jo je opravil 6. oktobra 1929, novo - le v grobem dokončano cerkev pa blagoslovil 8. decembra 1932 - prvi beograjski nadškof Rodić, ki se je prav zaradi pomanjkanja razumevanja in državne podpore pri nujnih novogradnjah moral celo odpovedati vodstvu nadškofije leta 1936.[19]
↑Kraljestvo Jugoslavija je večkrat menjalo uradni naziv; da se izognemo nesporazumom, je v besedilu za Staro Jugoslavijo v tem in drugih mojih člankih redno uporabljen najpogostejši naziv in sicer Kraljevina Jugoslavija; za Novo Jugoslavijo pa naziv SFR Jugoslavija, čeprav je tudi ta nekajkrat menjala uradni nazi.
↑Robert Skenderović: “Crisinum i lutrija - dva neuspjela pothvata beogradskog nadbiskupa Rafaela Rodića (1924.-1936.)”. Croatica Christiana periodica, 24 (2000), št. 45, 161
↑S. Majstorović. Ivan R. Rodić, prvi beogradski nadbiskup. str. 40.
↑Milan Nedeljković: Zrenjaninska skupština - istorija. Diplomska zadaća
↑Že v uvodu nas Noel Malcolmovo prepriča, da se je sredi nesrečne "Tretje balkanske vojne" potrudil, da bi bil objektiven in nevtralen zlasti s preučevanjem in navajanjem številnih virov v najrazličnejših jezikih. Pri omembi narodov, najsi bo Srbov, Hrvatov, Bošnjakov ali drugih, pravzaprav večkrat ne misli na cel narod, ampak - kot je to v poljudnem govoru običajno - na vodilne skupine ali posameznike v tem narodu, ki pa so imeli odločilno moč in vpliv na potek dogodkov; v tem pomenu je treba razumeti tudi omembo SPC ali pa RKC.
↑1881-2013 je bil zavetinik Srce Jezusovo; tega leta je nadškof Hočevar dal napraviti ob 1700-letnici Milanskega odloka mozaik Rupniku z motivom „Najdenja sv. Križa“ ter preimenoval patrona, češ da pravoslavci ne častijo Srca Jezusovega
↑Mesto Jagodina se je v času Nove Jugoslavije imenovalo nekaj časa Svetozarevo
