Slovensko besedotvorje se je začelo obravnavati leta 1811, ko je začela izhajati Vodnikova slovnica. Delimo ga na tri obdobja:
To obdobje se je začelo z izhajanjem Vodnikove slovnice (1811) in je trajalo do Miklošičeve primerjalne slovnice slovanskih jezikov (Primerjalno besedotvorje slovanskih jezikov (1875)) oz. do 1858, ko se Miklošič predava na dunajski stolici za slovanske jezike.
V tej fazi so zloženke skupaj z izpeljankami obravnavane samo v slovnicah (v poglavju o besedotvorju), torej je besedotvorna teorija omejena na dve besedotvorni vrsti: na izpeljevanje in zlaganje. Normativnost slovenskih zloženk izhaja v veliki meri vse do Miklošiča iz kontrastivnega razmerja z nemškimi zloženkami. Takšna izbira nemščine kot orientacijskega jezika je pogojena sociolingvistično in jezikovnostrukturno, saj je zlaganje v nemščini najpogostejši in v smislu sistemske skladenjske podstave temeljni besedotvorni postopek. V slovenščini pa je nadomestljiv z izpeljavo ali kakršnokoli besedno zvezo.
Slovenska slovnica A. Janežiča (1854) obravnava tvorjenje besed skupaj z oblikoslovjem (samostalniška, pridevniška in zaimenska besedna vrsta). Pri tem pa se kaže na sistemsko nerazločevanje morfemskih vlog, saj se pri obrazilnih morfemih tako ne ločijo slovarski (obrazilni) morfemi in skladenjski (končniški) morfemi.
Oblikoslovno-pomensko obdobje temelji na znanstvenem raziskovanju tvorjenk. Za miklošičevsko obdobje sta značilni dve metodološki smeri: znanstvenoanalitična ter poljudno in praktično uporabna. Pri znanstvenoanalitični gre za etimološko primerjalnost iz slovanskih jezikov, starocerkvenoslovanščine in indoevropeistike. Pobudnik te smeri je bil Fran Miklošič. Pri poljudno in praktično uporabni smeri gre za normativno varianto njegovih znanstvenih prizadevanj, uresničevana z Levstikovimi idejami v Napakah slovenskega pisanja, kjer je poudarek še zlasti na zloženkah.
Leta 1944 Anton Breznik objavi razpravo Zloženke v slovenščini. Med sinhronimi merili so, od Miklošičeve razprave, ostala nespremenjena tista, ki definirajo zložensko in sklopno besedotvorno vrsto. Ostaja delitev na eni strani na izpeljevanje in na drugi na zlaganje, sklapljanje, sestavljanje, izpeljevanje iz predložnih zvez.
Leta 1952 izide razprava o zloženkah Antona Bajca. V tej razpravi je več diahronih meril kot pri Brezniku. V Bajčevi razpravi se pojavlja tudi Miklošičeva primerjava s tvorjenostjo posameznih skupin v drugih slovanskih jezikih, ki se ponavlja tudi že v Breznikovi razpravi. Kar se tiče sinhronih delitvenih meril, postane pri Bajcu eno bistvenih delitvenih meril pomen. Sinhrona merila omeji glede na površinsko strukturo zloženke, kjer se mu zdi pomembno zlasti prisotnost oz. neprisotnost medpone in mesto v morfemskem zaporedju tvorjenke. Prav tako sinhrona kot tudi diahrona merila pa so pri Bajcu podana brez jasnejšega utemeljevanja. Bajec pa uveljavi merilo jezikovnega čuta kot delitvenega in utemeljevalnega, kar je pomenilo vsaj delni premik jezikoslovja z logično spoznavnega območja na območje občutka.
To obdobje se povezuje z Breznikovo razpravo Zloženke v slovenščini, ki jo odlikuje moderen strukturalni pristop, saj členitev zloženk, ki so nastale iz glagola, temelji na prisojanju, vezavi ali primiku.
Breznik v svojem članku ugotavlja, da slovenščina nima toliko zloženk kot drugi slovanski jeziki, denimo ruščina ali takratna srbohrvaščina; zloženke imamo v slovenščini predvsem v krajevnih in osebnih imenih. Od ostalih slovanskih jezikov naj bi se razlikovala tudi po tem, da ne dela več novih zloženk, razen pri najpreprostejših vrstah, pa še tu jih umetno tvorijo pisci. Težava zloženk je (bila) tudi v tem, da med jezikoslovci ni enotnosti v izrazih, zato so za iste vrste v uporabi različna imena, npr. determinativne, posesivne, atributivne, kopulativne itd. Težava razčlenitve zloženk naj bi obstajala tudi v ostalih indoevropskih jezikih.
V sestavi ločimo sklop in zloženko v ožjem pomenu besede. Sklop je spojitev dveh ali več izrazov, pri čemer ohranijo vsi členi svojo obliko in naglas. V zloženki izgubita oba člena svojo samostojnost in postaneta enotna tvorba z enim naglasom.
Za sklope je značilno, da se lahko njihovi členi rabijo ločeno. Sklopi se pogosto pojavljajo v osebnih imenih (npr. priimek Kumerdej iz Nikomurnedaj, Stopistran iz Stopi na stran). Pravi, da Miklošič pravilno šteje med primere sklopa tudi sestavljenke, katerih prvi člen je imperativ (kot zglede našteje potrihiš – zapravljivec, kuripečič – iz kuri peč), dodaja pa, da je namesto spojnega vokala i v drugih jezikih pogosto nastopil o (vrtoglav). Zatem navaja Vondraka, ki pravi, da so sklopi sestavljenke, ki imajo očitno obliko imperativa in dvojen naglas; če tega nimajo, so zloženke. Za slovenščino je gotovo, da imajo primeri z o samo en naglas in jih moramo šteti med zloženke, primere z i pa med sklope. V slovenščini nimamo veliko primerov z imperativom, večinoma gre za nove in umetne tvorbe (npr. kažipot – prevzeto iz hrvaščine). Številni so sklopi z imperativom v osebnih imenih (Stepihleb).
O zloženkah pravi, da se jih da razdeliti na štiri vrste, od tega prve tri obsegajo sintaktične zveze brez glagola (vezalne zloženke, svojstvene zloženke, določilne zloženke), četrta vrsta pa so glagolske zloženke. Vezalne so tiste, v katerih si v priredni zvezi sledita dva istovrstna besedna razpola, dva samostalnika ali dva pridevnika. Svojstvene se delijo na dva razreda: sestava pridevnik in samostalnik ter sestava samostalnik in samostalnik. Številni primeri teh so med osebnimi in krajevnimi imeni. Določilne zloženke se ločijo od drugih po tem, da sta tu oba člena v istem sklonu (imenovalniku) in da prvi člen natančneje določa pomen osnovnega člena, zato jim pravimo določilne. Slovenščina pozna dva razreda teh zloženk: sestava pridevnik in samostalnik in sestava samostalnik in samostalnik.
Glagolske zloženke so zveze glagola z raznimi besednimi razpoli. V sestavi pa je možna tudi nedoločna glagolska oblika. Glagolske zloženke so dveh vrst: glagolska podstava je lahko v prvem ali drugem členu zloženke.
Jože Toporišič pravi, da gre za poskus pretvorbene povezave skladenjske in morfemske jezikovnostrukturne ravnine. Pri Toporišiču besedotvorje ni proces, ki ga je mogoče razlagati s pretvorbeno-tvorbeno metodo. V Slovenski slovnici (1976) pravi, da je besedotvorje nauk o tvorbi novih besed, nove besede pa delamo iz že danih besed in besednih zvez. Prav tako pa nas besedotvorje uči tvorjene besede razumeti.
V besedotvorju se pojavljata dva pristopa, to sta analitični in sintetični. Analitični pristop ima v središču analizo tvorjenke, sintetični pa besedotvorni postopek.