Peter se je rodil v Pljevlji v Črni gori 11. septembra 1880. Njegova starša – oče Đorđe Rosić in mati Krsmana Pejatović – sta bila kmečkega porekla. Krstili so ga v tamkajšnjem Samostanu Svete Trojice.
Osnovno šolo je obiskoval v domači Plevlji, bogoslovno-učiteljsko pa dokončal v Prizrenu leta 1899,[4] ko je postal štipendist ruskega sinoda. Študij je nadaljeval na peterburški bogoslovni akademiji in si 1905 zaslužil naziv bogoslovni pripravnik.
1905 je Varnava odpotoval v Carigrad, kjer je deloval kot kaplan-duhovnik na srbskem veleposlaništvu v Otomanskem cesarstvu. Pisal je članke v Carigrajski list v srbščini, vodil srbsko šolo in sodeloval s carigrajskim patriarhatom.
21. marca 1910 ga je Carigrajski patriarhat izvolil za škofa veleško-debarske škofije. Zdel se jim je v prizadevanjih za obnovitev krščanstva v nekdanjih turških krajih bolj primeren od Nikolaja Velimirovića - ohridsko-bitolskega škofa. 23. aprila 1910 ga je na Lazarjevo soboto pet metropolitov posvetilo za škofa v Stolnici sv. Jurija v Carigradu.[9]
V Makedoniji se je med Balkanskima vojnama strinjal z upravljanjem osvojenih ozemelj.[10]
Po priključitvi MakedonijeKraljevini Srbiji so bili izgnani bolgarski in grški pravoslavni duhovniki; Varnava je takrat postal upravitelj tudi bitoljske in ohridske ter dela strumiške škofije ter širil srbstvo ter gradil nove cerkve in skrbel za popravilo dotrajalih.[11]
V Prvi svetovni vojni se je skupaj z ljudstvom in vojsko moral umakniti skozi Albanijo na otok Krf. Odpotoval je v Rusijo kot odposlanec, ki je bil navzoč tudi pri volitvah novega ruskega patriarha. V političnem življenju so si tam ravno takrat sledile ena za drugo korenite spremembe. Tako je osebno doživljal Oktobrsko revolucijo - kar se mu je neizbrisno vtisnilo v spomin in je to v svojih govorih in poslanicah poslej večkrat omenjal.
Tudi po koncu vojne - od 1919 do 1920 – je vladika Varnava upravljal vse pravoslavne škofije v južni Srbiji, današnji Makedoniji. 1920 je nastala enotna srbska patriarhija in takrat je bil izvoljen za skopskega metropolita 17. novembra 1920, a 30. novembra 1920 je začel službo kot cerkveni poglavar nad vsemi temi kraji.
Patriarh
Dimitrij je bil zadnji pravoslavni beograjski metropolit in prvi patriarh združene SPC
Patriarh Varnava je nadaljeval delo svojega predhodnika Dimitrija Pavlovića – ko ga je smrt po hudi bolezni pokosila 1937. Njegovo delo pa je nadaljeval Gavrilo Dožić, ki je vodil SPC v hudih letih 2. svetovne vojne in komunistične revolucije.
Nastanek SPC in njen prvi patriarh
V Makedoniji je bil na osrednjem cerkvenem položaju deset let. 12. aprila 1930 pa je bil izvoljen za srbskega patriarha.[13]
Združitev pravoslavnih cerkva z območja novoustanovljene Kraljevine SHS - s šesterimi različnimi pravnimi sistemi - je bila dogovorjena na štirih zborovanjih od 1918 do 1920. Regent Aleksander je imel veliko vlogo pri tem združevanju.[14]
Po desetletju drugi patriarh SPC
25. aprila 1930 je bil na Lazarjevo soboto izvoljen za 40. patriarhaSrbske pravoslavne Cerkve, ki pa je pod tem nazivom obstajala šele eno desetletje.
Te volitve je opravil glede na predpise Sveti škofovski zbor Srbske pravoslavne Cerkve[15], ki ni imel lahkega dela.[16]
V njegovem času se je gradilo veliko cerkvenih objektov zlasti po Beogradu – usodno pa je bilo, da je umrl ravno sredi Konkordatne krize, in tako verjetno ni mogel odločilno vplivati na potek dogodkov. [17]
Patriarh Varnava je nadaljeval delo svojega predhodnika. Sodeloval je s kraljem Aleksandrom najprej pri poenotenju šesterih različnih pravnih cerkvenih ureditev, ki jih je v novo državo prinesla ne le pravoslavna, ampak tudi katoliška Cerkev in vse druge verske skupnosti, ki so se prostirale skozi zgodovino na različnih področjih. Po uvedbi Šestojanuarske diktature pa je podpiral jugoslovanski nacionalizem.
Njegovo delovanje pa je zajelo tudi bratsko rusko pravoslavno Cerkev, od koder je uspelo pobegniti precejšnje število vernikov pa tudi duhovnikov - in zanje je bilo treba primerno poskrbeti.
Uspelo je srečanje tujih ruskih škofov pod Varnavim vodstvom v Sremskih Karlovcih 1935. Na tem srečanju ruskih škofov, ki so delovali zunaj Sovjetske zveze raztreseni po Evropoi, so izdelali glede na izredne razmere »Začasni pravilnik o Ruski pravoslavni cerkvi v tujini« in sicer oktobra 1935. Za ruske vernike so omogočili postavljanje tako imenovanih "ruskih cerkva", ki po pravilu niso bile velike, ampak so bile izredno lepo okrašene. Taka "ruska" cerkev je postavljena v Velikem Bečkereku nedaleč od Zrenjaninske stolnice - Cerkve svetega Janeza Nepomuka; podobna pa je zrasla tudi v Beogradu v neposredni bližini Cerkve sv. Marka.
„Nemoćan je ljudski jezik. On ne može, ne ume izraziti kolikih je razmera svirepost, kojom ti neodgovorni upravljači muče i razapinju pitomi ruski narod. Šta je to mračni srednji vek? Tada cela Evropa ako je imala trideset miliona stanovnika. Šta je to feudalizam? Šta je to zloglasna inkvizicija u Španiji, u Francuskoj, u Engleskoj, u Nemačkoj? Sve su to bile sitnice, minijaturne, blede slike jednog prolaznog zla u poređenju sa današnjim paklenim postupanjem, totalnim i sistematskim utamanjivanjem ruskog naroda, koji broji sto pedeset miliona.“
»Človeški jezik je nemočen. Ne more, ne zna izraziti razsežnosti podle krutosti, s katero ti neodgovorni upravljavci mučijo in križajo pohlevno rusko ljudstvo. Kaj je v primeri s tem mračni srednji vek? Vsa Evropa je takrat štela trideset milijonov prebivalcev. Kaj je fevdalizem? Kaj je zloglasna inkvizicija v Španiji, Franciji, Angliji, Nemčiji? Vse to so bile malenkosti, pomanjšane, blede podobe minljivega zla v primerjavi z današnjim peklenskim divjanjem, popolnim in načrtnim ubijanjem ter iztrebljanjem sto petdesetmilijonskega ruskega ljudstva.«
Kot najboljše sredstvo zoper brezboštvo in versko ravnodušnost je patriarh Varnava poudarjal zvestobo verskim izročilom. Tako spodbuja vernike v božični poslanici naslednje leto:
"Или ћемо бити Срби свјесни своје прошлости и аманета наших отаца и прадједова или - отпадници нације, интернационалисте, тј. припадници некакве магле, грађани бјелосвјетски, рушиоци живота и свега, без националног поноса, без вјере, без морала".
»Ali bomo Srbi v svesti si svoje preteklosti in zapuščine očetov in pradedov ali pa – odpadniki naroda, internacionalisti, torej pripadniki nekakšne megle, belosvetski državljani, uničevalci življenja in vsega, brez narodnostnega ponosa, brez vere, brez nravnosti«.
Pij XI. si je po ureditvi razmer v Italiji z Lateranskimi sporazumi - ko je bilo rešeno Rimsko vprašanje in vzpostavljena suverena država Vatikan - veliko obetal s podobnimi sporazumi z mnogimi evropskimi in tudi neevropskimi deželami, ki so si sledile ena za drugo. Uspel je doseči celo za Cerkev dokaj ugoden sporazum s HitlerjevoNemčijo ne računajoč s tem, da ga bo samodržec začel že od začetka kršiti v več važnih točkah. Sodobna zgodovinarja Seppelt-Löffler ugotavljata v svoji Zgodovini papežev (1933), ko opisujeta in hvalita Lateranske sporazume (1929) ter naštevat konkordate, ki so jim predhodili ali sledili, da v nekaterih primerih zadeve niso potekale ravno gladko - a najtrši oreh da sta bili deželi s pravoslavno večino in sicer in: trdita, da so torej že tedaj (pred 1933) "odnosi z Jugoslavijo in Romunijo bili težavni".[24].
1935 je bil kljub oviram podpisan tudi z Jugoslavijo konkordat, ki naj bi katoličane v pravicah izenačil s pravoslavnimi. Samo podpisovanje ni naletelo na nasprotovanje ali zunanje nemire. Težave so pa nastale, ko je bilo treba predložiti podpisano listino na odobritev ali ratifikacijo v Skupščini. To je naletelo v nekaterih visokih krogih in pri patriarhu na hud odpor. Tedaj je sam patriarh Varnava nenadoma zbolel. Pravoslavno vodstvo, ki je menilo, da odslej Srbska pravoslavna Cerkev kot izrazito »jugoslovansko usmerjena« ne bo več uživala nekaterih privilegijev, se ni hotelo pomiriti s tem, da bi postali katoličani njim enaki. Predsednik vlade Stojadinović je osebno zbranim arhirejem v "Patrijaršiji" pojasnil, da konkordat ne bo na škodo SPC; da ne bi bilo nesporazumov, so v besedilo izrečno dodali stavek, da se ugodnosti (zlasti gmotne), ki jih s konkordatom pridobiva Katoliška Cerkev, nanašajo tudi na pravoslavno, muslimansko in vse druge priznane veroizpovedi v državi; dobil pa je vtis, da bi bilo bolje, ko ne bi bil ničesar razlagal, saj je zbor škofov jasno pokazal, da ga ne mara niti poslušati niti upoštevati in je dobil vtis, ko da govori gluhim ušesom.[25]
Za Novo leto 1937 je hotel patriarh torej izdati poslanico, v kateri je konkordat označil za pogodbo s „črnim poglavarjem črne internacionale“ in pozval ljudstvo, naj se dvigne kot „vojska božja proti vojski satanski“; v njej je bilo še več podobnih sovražnih izjav zoper Katoliško Cerkev na splošno in zoper kakršenkoli konkordat posebej. Oblasti so prepovedale tiskanje brošure, patriarh je nenadoma zbolel, pa so razširile govorice, da je bil zastrupljen. 19. julija je bilo glasovanje o spornem sporazumu; istega dne je bil sklican shod, ki naj bi bil namenjen za molitve za zdravje bolnega patriarha. Shod od "Saborne cerkve" do "Stare cerkve Sv. Sava" je bil na sicer dovoljen, vendar so oblasti prepovedale mimohod poleg Skupščine, kjer se je ravno takrat glasovalo glede konkordata. Organizatorji pa so hoteli ravno v to smer in tako se je shod sprevrgel v spopad z žandarmerijo, v tako imenovano Krvavo procesijo (Krvavo litijo) Tega večera je bil konkordat v skupšini sicer izglasovan, vendar zaradi Konkordatne krize nikoli ratificiran.[26][27]
Žal je patriarh hudo zbolel ravno v najusodnejšem trenutku, in tako ni mogel več vplivati na usodne dogodke. On bi bil namreč edina avtoriteta, ki bi lahko mirila in brzdala razgrete duhove nestrpnosti, ki so že ušli iz Pandorine skrinjice.[28]
Nasprotniki so tako dosegli svoj cilj: konkordat je bil sicer izglasovan, vendar se ga nihče ni upal zaradi ratificirati.[29]
ZgodovinarMalcolm pravi o tistih časih: "Največja razdiralna sila v jugoslovanski politiki teh let je bil srbski nacionalizem: Srbi so s hudimi demonstracijama uspeli preprečiti sklepanje konkordata med Jugoslavijo in Vatikanom leta 1937." To je bil pravzaprav začetek konca Jugoslavije.[30]
Istega večera - po nekaterih virih ravno med samim glasovanjem v skupščini - po drugih ponoči, od 23. na 24. julij 1937, je patriarh Varnava umrl; kot blisk se je takrat razširila do danes nedokazana trditev, da je bil zastrupljen.[31]
Resnična ali izmišljena - prikazana kot "teorija zarote" - ta smrt najvišjega poglavarja sestrinske Cerkve še danes buri duhove.[32]
Spomin
Njegova rojstna hiša in spomenik
Patrijarhova rojstna hiša v Pljevlji je bila v zasebni lasti in prepuščena zobu časa; lastnik jo je spomladi 2019 porušil.
Tam ima patriarh Varnava tudi svoj trg, kjer mu nameravajo postaviti še spomenik.[33][34][35]
↑Orthodoxwiki pripominja, da je bila "Lazareva subota" (="Lazarjeva sobota"), to je pri katoličanih "Cvetna nedelja", ter našteva posvečevalce: "He was consecrated by metropolitans: Philaretos of Didomitice, Dorotheos of Sosgatople, Polycarp of Eleason, Sophronios of Pryconya and Anthim of Sarandeclesia in Constantinople at the Cathedral Church of Saint George, which was Lazarus Saturday".
↑Varnava - na Slovenskem izgovarjamo izvirno Barnaba, sveti apostol Barnaba
↑Prestolonaslednik Aleksander I. Karađorđević postavlja temeljni kamen, ob njem stoji Nikola Pašić, metropolit Varnava Rosić pa blagoslavlja temeljni kamen za Srbsko pravoslavno cerkev sredi mestnega parka v makedonskem Bitolju, ki so ga Srbi pred kratkim zasedli; po nekaterih so to "politične cerkve", ki naj bi krepile srbsko narodnostno zavest
↑Friedrich Heyer: Die orientalische Frage im kirchlichen Lebenskreis: das Einwirken der. S. 271
↑Na tem srečanju ruskih škofov, ki so delovali zunaj Sovjetske zveze je bil izdelan »Začasni pravilnik o Ruski pravoslavni cerkvi v tujini« in sicer oktobra 1935
↑Spodnja vrsta od leve→desno: 1.Metropolit Teofil (Paškovski, severnoameriška metropolija, ZDA) 2.Metropolit Evlogij (Georgijevski, Zahodnoevropski eksarhat carigrajskega patriarhata, Francija) 3.Srbski patriarh Barnaba 4.Metropolit Anastasij (Gribanovsky, Jugoslavija) 5.Škof Dimitrij Voznesenski, Kitajska). Stojijo od leve→desno: 1.? 2.Protoprezbiter Peter Belovidov (Jugoslavija) 3.Nadškof Hermogen (Maksimov, Jugoslavija) 4.? 5.Nadškof Serafim (Lukjanov, Francija) 6.morda S.V. Trojica 7.Nadškof Teofan (Gavrilov, Jugoslavija) 8.morda T.A. Ametisti 9.Škof Janez (Bulin, Estonija) 10. morda V.A. Mayevsky
↑ Glasnik SPC, broj 36 od 6. januara 1935, s. 645.
↑Franz Xaver Seppelt – Klemens Löffler (1933). Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. München: Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet. str. 546.
Matthew Feldman, Marius Turda, Tudor Georgescu: Clerical Fascism in Interwar Europe – Varnava Rosić. Routledge Publisher, Milton Park 2008, 85 str. ISBN=978-1-138-01138-0<ref name="Christian-Kind">
Philip J. Cohen, David Riesman: Serbia’s secret war: propaganda and the deceit of history. Texas A&M University Press, 1996. 72 pages. ISBN=0-89096-760-1
Jovan Byford: Denial and Repression of Antisemitism: Post-communist Remembrance of the Serbian Bishop Nikolaj Velimirovic. Central European University Press, 2009, p. 52-53. ISBN=978-963-9776-31-9
(nemško)
Hans-Joachim Härtel: Varnava. In: Mathias Bernath / Karl Nehring (Hrsg.): Biographisches Lexikon zur Geschichte Südosteuropas, Band 4. München 1981, S. 386–387 (biolex.ios-regensburg.de abgerufen am: 23. November 2017).
Hildegard Pank: Grenzerfahrungen. Eine Annäherung an die serbische Performerin Marina Abramović. GRIN Verlag, Halle (Saale) 2013, 6 str.
Christian Kind: Krieg auf dem Balkan: Der jugoslawische Bruderstreit: Geschichte, Hintergründe, Motive (Hervorhebung=Varnava konkordat). Verlag=F. Schöningh. Paderborn 1994, Seiten 73. ISBN=3-506-74449-6
Franz Xaver Seppelt – Universitätsprofessor in Breslau und Klemens Löffler, Direktor der Universitätsbibliothek in Köln: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Mit 919 Bildern, Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Varnava Rosić.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
