Območje, ki obdaja Užice, so naselili Iliri, natančneje plemena Partini in plemena Avtarijati pod vplivom Keltov. Njihove grobnice najdemo po vsej regiji. V 3. stoletju pred našim štetjem so se Skordiski vidno pojavili po galski invaziji na Balkan. To regijo je osvojilo Rimsko cesarstvo leta 168 pr. n. št., v rimsko provinco Ilirik pa je bila organizirana v letih 32–27 pred našim štetjem in po letu 10. n. št., v provinco Dalmacija. Tu je že v rimskih časih obstajal mestni municipij Capedunum; ime označuje keltski izvor (dun, 'trdnjava') [2], podobno Singidunumu, ustanovnemu imenu srbske prestolnice, Beograd.
Srednji vek
Naselitev Slovanov v regiji je zabeležena od 520-ih let, ko so slovanska plemena plenila Vzhodno rimsko cesarstvo; v času vladavine Justinijana I. (527–565) je do 100.000 Slovanov napadlo območja daleč jug do mesta Solun. Regija (Drinska županija) je bila del rodbine Vlastimirovićev, ko so ustanovili srednjeveško kneževino Srbijo, prvo srbsko državo. Čez Drino v Bosni se je vojska Časlava Klonimirovića borila proti napadalnim Madžarom v 950-ih. Območje je po letu 969 pripojilo Bizantinsko cesarstvo in postalo del katepanata Ras. Kasneje je območje okoli mesta postalo del teme Sirmijum.
Stari Grad,trdnjavo je zgradil srbski plemič Nikola Altomanović v 1300-ih
Območje je bilo mogoče vrnjeno v srbske roke v 1040-ih, ko so se uprli Vzhodnemu rimskemu cesarstvu pod vodstvom Stefana Vojislava, potomca rodbine Vojislavljević. Leta 1083 sta bila Vukan, knez Raške in njegov brat Marko imenovana za vazalna kneza v Raški. Leta 1091 je Vukan postal neodvisen od bizantinske vladavine, medtem ko se je Duklja (do tega trenutka najmočnejša srbska kneževina na jugozahodu) počasi razpadla in sčasoma prišla pod oblast Raške.
Srbska velika kneževina je ostala v rokah rodbine Vukanović, dokler ni za drugo linijo iste rodbine vladal Manuel I. Komnen (vladal 1143–1180). Zavida, za katerega se misli, da je brat Uroša II. in Desa Vukanović, sta pobegnila potem ko sta poskušala pridobiti dodatek ali sam prestol. Zavidovi štirje sinovi so si razdelili oblast, vsak je imel česti (del): Stracimir, župan Zahodne Morave, je vladal državi, ki je obdajala Užice.[3] Stefan Nemanja se je na koncu otresel ostalih štirih sinov, ko je leta 1171 premagal Tihomirja, Stracimirjevega brata. Stracimir je še naprej vladal v imenu Nemanje.
Ko je kralj Dragutin iz rodbine Nemanjić abdiciral v korist svojega brata Milutina, je ohranil nadzor nad pokrajino Užice, madžarski kralj je dobil regijo Mačva, iz katere je oblikoval Sremsko kraljestvo. Potem ko je kralj Dragutin umrl, so se njegove dežele pridružile Srbiji. Stara trdnjava na hribu je bila ustanovljena sredi 14. stoletja. Po smrti cesarja Dušana Mogočnega, v obdobju, znanem kot 'padec srbskega cesarstva', je Užice prišlo pod oblast Vojislava Vojinovića, plemiča v službi cesarja Uroša Nemočnega. Ko je Vojislav umrl, je območje nadzoroval njegov nečak Nikola Altomanović. Ko je Uroš umrl brez otrok, se nekdanji cesarski deželni gospodarji začnejo bojevati med seboj. Srbski avtokrat Lazar Hrebeljanović in Tvrtko I. Kotromanić iz Bosne sta premagala Nikolo Altomanovića in si dežele razdelila med seboj. Nikola je bil zaslepljen v trdnjavi po ukazu Stefana Musića. Užice je prišlo pod oblast Lazarja, nato Srbske despotije pod njegovim sinom Stefanom Lazarevićem.
Osomansko obdobje
Užice je padlo pod osmanske Turke leta 1463 in so bile del sandžaka Smederevo do leta 1807, ko so ga med prvo srbsko vstajo osvobodili srbski revolucionarji.
Sodobna Srbija
Užice v 90-ih letih 19. stoletja.
Užice je bilo prvo mesto v Srbiji s hidroelektrarno, ki je proizvajala izmenični tok. Zgrajena je bila na reki Đetinji leta 1900.
Leta 1941 so po nacistični okupaciji Užice osvobodili jugoslovanski partizani, ki so jih izbrali za glavno mesto Užiške republike. Ta republika je bila kratkotrajna vojaška mini država, ki je obstajala jeseni 1941 v zahodnem delu nacistično okupirane Srbije.
Užiško republiko je sestavljala večina zahodne Srbije z več kot 300.000 prebivalci. Nahajala se je med reko Skrapež na severu, reko Drino na zahodu, reko Zahodno Moravo na vzhodu in reko Uvac na jugu.
Novembra 1941 je nemška vojska ponovno zasedla to ozemlje in večina partizanskih sil je pobegnila v Bosno, Sandžak in Črno goro.
Jugoslovansko obdobje
Železniška postaja v 1970-ih
Znotraj nekdanje Jugoslavije (ustanovljene po drugi svetovni vojni) se je Užice preimenovalo v Titovo Užice. Od leta 1992, po propadu prokomunistične uprave so odstranili Titovo in vrnili prvotno ime mesta Užice. Bilo je eno od osmih mest, ki so se v Jugoslaviji preimenovali v Titovo mesto. Zaradi tega statusa in komunističnega sistema centralnega načrtovanja, je Užice prejelo velike količine naložb v infrastrukturo in lokalne tovarne, zaradi česar je mesto postalo eno najbolj razvitih glede na velikost v nekdanji Jugoslaviji.
1990-ta
V 1990-ih se je gospodarstvo Užica zaradi vojne in nestabilnosti v regiji hitro zmanjšalo.
Leta 1999 so med operacijo mesto večkrat bombardirale Zavezniške sile. Največji bombni napad se je zgodil 6. maja 1999, ko so Natove sile bombardirale številne ceste in avtoceste, letališče, civilne zgradbe in vladne zgradbe. [4] Po tem se je na glavnem mestnem trgu izkazalo na tisoče ljudi, ki so protestirali zaradi bombnih napadov in uničenja mesta ter ubojev civilistov.
Geografija
Užice leži 411 metrov nad morjem, na obeh straneh reke Đetinje. Mesto v celoti obdaja Dinarsko gorovje. 25 kilometrov (južno od mesta je Zlatibor, gorsko območje z dolgo turistično tradicijo.
Zahodno od mesta je planota Tara in njen zahodni podaljšek, gora Zvijezda. Skupaj označujejo narodni park Tara, ki ima površino 220 kvadratnih kilometrov.
Železniška proga Beograd – Bar poteka skozi Užice in jo povezuje tako s severnimi deli Srbije kot s črnogorsko obalo. Užice ima dokaj razvito prometno infrastrukturo, saj je z okoliškimi kraji povezana z državnimi cestami prvega reda.
Demografija
V naselju, katerega izvirno (srbsko-cirilično) ime je Ужице, živi 43.126 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 37,4 let (36,7 pri moških in 38,0 pri ženskah). Naselje ima 17.836 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 3,06.
To naselje je, glede na rezultate popisa iz leta 2002, večinoma srbsko, a v času zadnjih 3 popisov je opazen porast števila prebivalcev.
Prikaz spreminjanja št. prebivalcev v 20. stoletju
Število gospodinjstev po popisih prebivalstva 1948-2002.
Leto popisa
1948
1953
1961
1971
1981
1991
2002
Število gospodinjstev
3537
4516
6814
10933
14698
16930
17836
Gospodinjstva po številu članov po popisu iz leta 2002
Število članov
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10 in več
Povprečno št. članov
Število gospodinjstev
2731
3865
3745
5487
1306
519
137
23
15
8
3.06
Prebivalstvo staro 15 in več let po stanu in spolu
Spol
Skupaj
Neporočen(a)
Poročen(a)
Vdovec/vdova
Ločenec/ločenka
Neznano
Мoški
21879
6651
13968
665
540
55
Ženske
23611
5407
14164
2789
1191
60
Prebivalstvo po poklicu
Spol
Skupaj
Kmetijstvo, lov in gozdarstvo
Ribištvo
Rudarstvo
Proizvodnja
Proizvodnja in distribucija...
Gradbeništvo
Trgovina
Hoteli in restavracije
Transport, skladišča in zveze
Мoški
11216
88
1
23
4533
286
1014
1355
332
1125
Ženske
9772
42
1
6
2928
131
310
1619
519
408
Oba spola
20988
130
2
29
7461
417
1324
2974
851
1533
Spol
Finančno posredovanje
Nepremičnine
Državna uprava in obramba
Izobraževanje
Zdravstveni in socialni sektor
Ostale uslužnostne aktivnosti
Zasebna gospodinjstva
Zunanje organizacije in telesa
Neznano
Moški
167
309
918
252
391
326
1
3
92
Ženske
339
201
533
735
1592
348
4
3
53
Oba spola
506
510
1451
987
1983
674
5
6
145
Viri in opombe
↑Popis stanovništva, domaćinstava i Stanova 2002. Knjiga 1: Nacionalna ili etnička pripadnost po naseljima. Republika Srbija, Republički zavod za statistiku Beograd 2003. ISBN 86-84443-00-09
.jpg)
