Medtem ko je vsebina SCIndeksa uporabnikom prostodostopna, se založniki indeksiranih revij naročijo na enega od štirih paketov storitev, ki omogočajo različne ravni indeksiranja vsebine in nadzora kakovosti: od osnovnih bibliografskih podatkov (brez celotnih besedil) do dostopnosti celotnih besedil, dodeljevanje DOI, bibliometrično vrednotenje, podpora vodenju revij in odkrivanje plagiatorstva.[6]
Jedro SCIndeksa je iskalna bibliografska podatkovna zbirka, ki vsebuje tudi podatke o citatih. Zanaša se na repozitorij celotnega besedila (Repozitorij SCIndeks). Repozitorij in profili revij se vzdržujejo prek storitve Editor Service, zaledne platforme za urednike revij. Založniki se lahko naročijo tudi na SCIndeks Assistant, [6] sistem za upravljanje revij, ki temelji na Open Journal Systems in je obogaten s številnimi interno razvitimi storitvami, orodji in protokoli, ki omogočajo normalizacijo imen, pripadnosti in informacij o financiranju; avtomatizirano razčlenjevanje in oblikovanje referenc; ujemanje referenc in citatov; dodeljevanje ključnih besed ipd.[7] SCIndeks Assistant omogoča tudi odkrivanje plagiatorstva s pomočjo preverjanja podobnosti Crossref z uporabo servisa iThenticate.[1][8][9]
Bibliometrični podatki, ki jih vsebuje SCindeks, se uporabljajo za generiranje kumulativnih letnih poročil o uspešnosti indeksiranih revij – Journal Bibliometric Report, ki spremlja več kot 20 kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov.[10][11]
SCindeks registriranim uporabnikom ponuja številne funkcionalnosti, npr. prilagojeno iskanje in opozorila o shranjenem iskanju.[12]
Ozadje in zgodovina
Pred razvojem SCIndeksa sta bila dva projekta: SocioFakt Online (citirana podatkovna zbirka za družboslovje, vzpostavljena leta 2001) in SocioFakt Open Access (repozitorij polnih besedil, v katerem je bilo mogoče v celoti iskati in zbirati, vzpostavljen leta 2004).[13][14] Obe podatkovni zbirki je razvil CEON/CEES. SCIndeks se naslanja na oba projekta, vendar pokriva vsa področja znanosti.
Že od samega začetka je bil SCIndeks uporabljen kot vir informacij za vrednotenje lokalno objavljenih revij, na primer Journal Bibliometric Report, lokalni dvojnik Journal Citation Reports.[9][15]
SCIndeks je prvotno financiralo Ministrstvo za znanost, kar pomeni, da so bile indeksiranje in bibliometrične analize za revije brezplačne.[9] Po tem modelu je bilo zajetih skoraj 500 revij in skoraj 40 % člankov je bilo na voljo kot polno besedilo.[16] Leta 2015 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in tehnološki razvoj prenehalo podpirati SCIndeks. Posledično je SCIndeks spremenil poslovni model: založnikom revij, ki jih zanima indeksiranje in vrednotenje revij, ni bil več na voljo brezplačno, bralcem pa je ostal prostodostopen.[17]
V letih 2016–2017 so SCIndeks nadgradili tako, da omogoča integracijo kode ORCID in normalizacijo informacij o financerjih. Omogočili so mu tudi združljivost z OpenAIRE.[18]
Storitev za podporo pravilnikom in licenciranjem je bila uvedena v storitvi Editor.[18] Revijam omogoča, da opredelijo svojo uredniško politiko na podlagi standardizirane predloge, ki v celoti ustreza zahtevam. Te zahteve je leta 2014 postavil Imenik prostodostopnih revij (DOAJ).[19]
↑»About SocioFakt«. SocioFakt (v angleščini). 29. junij 2006. Arhivirano iz prvotnega dne 29. junija 2006. Pridobljeno 8. avgusta 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
↑»Svi časopisi«. SCIndeks (v srbščini). 7. februar 2015. Arhivirano iz prvotnega dne 7. februarja 2015. Pridobljeno 8. februarja 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
Šipka, Pero (2005). »The Serbian Citation Index: Context and content«(PDF). Proceedings of ISSI 2005 - the 10 th International Conference of the Information Society for Scientometrics and Informetrics, Stockholm, Sweden, July 24–28, 2005. Zv. 2. Stockholm. str. 710–711. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
