Predsednik vlade Srbije (srbsko cirilskoпремијер Србије, latinizirano: premijer Srbije; ženski spol: премијерка/premijerka), uradno predsednica vlade Republike Srbije (srbsko cirilskoпредседник Владе Републике Србије, latinizirano: predsednik Vlade Republike Srbije; ženski spol: председница/predsednica) je vodjavladeSrbije.[1](str.38) Odgovoren za vodenje in usmerjanje dela vlade in državnemu zboru predložitev in predstavitev njenega delovnega programa parlamentu (narodni skupščini), vključno s seznamom predlaganih ministrov. Odstop predsednika vlade ima za posledico razrešitev vlade.
V času revolucionarne Srbije je bil naziv glavnega izvršnega ministra Predsednik upravnega sveta (srbsko cirilskoПредседник правитељствујушчег совјета сербског, latinizirano: Predsednik praviteljstvujuščeg sovjeta serbskog; dob.»Predsednik vladajočega srbskega sovjeta«).[5][6][7][8] Svet sprva ni imel ministrov, ampak le člane, leta 1811 pa so ustanovili ministrstva v smislu modernih vladnih oddelkov. Vlada je prenehala delovati kot posledica neuspeha Prve srbske vstaje 3. oktobra 1813, vendar je kasneje nadaljevala delovanje v izgnanstvu v Hotinu, ki je takrat spadal pod Ruski imperij. To delovanje v izgnanstvu je trajalo od konca 1813 do leta 1814.
Vlada je bila obnovljena 21. novembra 1815 po uspehu druge srbske vstaje, ko je bila ustanovljena samostojna kneževina Srbija[9]. Kneževini je s trdo roko vladal Miloš Obrenović, ki je moral zaradi uporov 1839 zapustiti oblast[10]. V tem obdobju je bil vodja srbske vlade znan pod uradnim nazivom Knežji predstavnik (Књажевски представител / Knjaževski predstavnik). Čeprav je Srbija leta 1835 uvedla ustavno vlado, je naziv "Knežji predstavnik" ostal uraden vse do leta 1861.
Od leta 1861 do 1903 se je vodja vlade imenoval Predsednik ministrstva (Председник министарства / Predsednik ministarstva).
Od leta 1903 do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 se je vodja vlade imenoval Predsednik ministrskega sveta (Председник Министарского совета / Председатель Министерского совета).
Po koncu druge svetovne vojne in padcu nacistične okupacije je Srbija ustanovila svojo vlado, ki jo je določila Komunistična partija Jugoslavije, kot alternativo vladi, ki jo je septembra 1941 postavila Nemčija. Sprva je bil 'vodja vlade' do 7. marca 1945 imenovan kot Predsednik izvršnega sveta Vrhovnega narodnoosvobodilnega sveta, pred formalno ustanovitvijo federativne Jugoslavije. Po ustanovitvi Socialistične federativne republike Jugoslavije je bilo za vsako od republik, vključno s Srbijo, ustanovljeno posebno ministrstvo, kar se je zgodilo 9. aprila 1945. Vlade so vodili Predsednik vlade do 3. februarja 1953, Predsednik izvršnega sveta do 15. januarja 1991 in od takrat ponovno Predsednik vlade. Čeprav so bili uradni nazivi vodij vlade različni, se je v vsakdanji rabi in zlasti v medijih pogosto uporablja tudi izraz Premier.
Prvi mandat. Odstranjen s položaja, ko je kralj Alexander Obrenović, star sedemnajst let, je izvedel državni udar, se razglasil za polnoletnega in odpustil regente ter njihovo vlado.
↑Calic, Marie-Janne (2019). The Great Cauldron: A History of Southeastern Europe. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. str. 211. ISBN9780674983922. Pridobljeno 30. oktobra 2022. Nenadović, who was in his late twenties, was one of the uprising's most prominent leaders and commanders, and he later became the first prime minister of Serbia.
↑ 12,012,1Nenadović, Matija (1969). The Memoirs of Prota Mateja Nenadović. Ann Arbor, Michigan: Clarendon Press. str. xxii. ISBN9780198214762. Pridobljeno 30. oktobra 2022. He finally gave up his post as President of the Legislative Council in. april 1807, and his place was taken by Mladen Milovanović