Celična stena rastlinske celice in njene posamezne plasti. Osrednja lamela predstavlja skupno celično steno sosednjih celic v tkivih.
Osrednja lamela je skrajna zunanja plast celične stenerastlinskih celic, ki med seboj povezuje različne celice v tkiva in predstavlja njihovo skupno steno.[1][2][3] Je v obliki razmeroma tankega sloja, na samem začetku tesno povezanega s celično membrano.[4] Nahaja se med primarnimi celičnimi stenami sosednjih celic ter je hkrati prva plast, ki se izoblikuje med citokinezo, fazo celične delitve, sledečo mitozi, zaradi česar osrednjo lamelo pogosto imenujemo tudi primordialna (embrionalna) celična stena.[1][5]
Celična plošča, ki se v citokinezi pojavi na ekvatorialni sredini celice, se sčasoma razvije v osrednjo lamelo, ki obda dve novi celici, nastali v procesu delitve.[6] Njena rast je v osnovi površinska, šele zatem se začne širiti tudi v debelino, kar pa je bolj izrazito pri nastanku primarne in sekundarne celične stene, ki močno povečata premer celotne celične stene.[4] Tako kot skozi ostale plasti celične stene, tudi skozi osrednjo lamelo potekajo plazmodezme, ki omogočajo povezavo protoplastov.[7]
Del osrednje lamele so obenem hemiceluloze, ki tesnijo prazne prostore, nastale med variabilno razporejenimi verigami protopektinov.[4] V osrednjo lamelo nekatere rastlinske celice naložijo lignin (pravimo, da se osrednja lamela lignificira), kar je v glavnem značilno za že diferencirane celice z debelejšimi celičnimi stenami, ki so sekundarne.[8]
Osrednja lamela in zorenje plodov
Robide na različnih stopnjah zrelosti
Za nezrele in zelenkasto obarvane plodove sta značilni trdnost in enotna zgradba, ki sta neposredni posledici povezav med celicami, omogočenih zaradi prisotnosti osrednje lamele. V tej je precejšnja količina protopektinov, ki v vodi niso topni. V procesu zorenja plodov encimipektinaze delujejo na protopektine in jih s hidrolitsko razgradnjo pretvarjajo v pektine, ki pa so topni v vodi, imajo karboksilne skupine zaestrene z osnovnim alkoholommetanolom in so odgovorni za mehkost zrelih sadežev.[4]
Dodaten dejavnik, ki vpliva na mehčanje zrelih plodov, je povišana koncentracija oksalne kisline, ki na osrednje lamele deluje tako, da z odstranitvijo atoma kalcija povzroči sproščanje vezi med posamičnimi monomeri poligalakturonskih kislin.[4] Posledica tega je porušena zgradba tkiv, v katerih je vedno več celic med seboj ločenih in na koncu sestavljajo zgolj kašasto zmes celic skoraj tekočega agregatnega stanja.[9][4] Na hitrost poteka tako imenovane naravne maceracije (zorenja plodov in povezanih sprememb osrednje lamele) vpliva tudi hormonetilen, ki je kemijsko alkeneten.[4]
.3.jpg)
