Gimnazijo je končal leta 1938 v Ljubljani ter študiral pravo na ljubljanski univerzi. V mladosti je bil član Sokola, 1940 je stopil v levičarski Slovenski klub in Doberdob.
Po kapitulaciji Jugoslavije je začel aktivno delati v OF, oktobra 1941 je postal član KPS, delal je v Centralni tehniki KPS, 1942 pa je vodil ljubljanske ilegalne tiskarne. Vsa njegova družina je bila hudo preganjana in po zaporih, mama in sestra sta bili mučeni in nato v zloglasnem ženskem zaporu pri Benetkah.
Junija 1942 je šel k partizanom na Štajerskem, kjer je prav tako organiziral ilegalne tiskarne. Konec leta 1942 je bil sekretar Moravško-litijskega okrožja, nato do junija 1943 politkomisar Kamniško-savinjskega odreda, od juija? 1943 komisar Šlandrove brigade, od septembra 1943 komisar IV. operativne cone, od marca do maja 1944 na partijskem tečaju CK KPS, nato pa komisar Koroške grupe odredov. Od novembra 1944 do aprila 1945 se je šolal na višji vojaški (politični?) šoli (akademiji Dzeržinskega?) v Moskvi.
Ribičič kot partizan, 1942
Po osvoboditvi je delal v OZNA in UDV za Slovenijo kot pomočnik načelnika OZNE in od 1947 kot pomočnik notranjega ministra (sodeloval je pri pripravi insceniranih političnih procesov po stalinističnem vzoru), 1951–52 republiški javni tožilec, 1953 podsekretar, 1954–58 pa državni sekretar sekretariata za notranje zadeve LRS in član izvršnega sveta Ljudske skupščine LR Slovenije (1957–63). Od leta 1955 je bil tudi predsednik TVD Partizan.
Bil je član CK ZKS (od 1954), poslanec v republiški (1946–63) in zvezni skupščini (od 1963); od 1958 je bil član centralne revizijske komisije ZKJ in izvršnega komiteja (kasneje predsedstva) CK ZKS, od 1964 pa CK ZKJ ter 1967–69 član reorganiziranega izvršnega komiteja CK ZKJ. Ker Stane Kavčič ni hotel prevzeti funkcije predsednika zvezne vlade, je postal Ribičič namesto njega predsednik Zveznega izvršnega sveta (1969–1971) in se na tej funkciji sprl z njim zaradi kreditov za graditev avtocest (t. i. Cestna afera 1969); od 1969 je bil član Predsedstva ZKJ, član Predsedstva SFRJ (1971–74; zadnje leto tudi njegov podpredsednik), predsednik Republiške konference SZDL Slovenije (1973–82), ponovno član predsedstva (1982–86) in eno leto (1982/83) kot edini Slovenec predsednik predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije, v tej vlogi je bil takrat (po položaju) tudi član Predsedstva SFRJ, ki je po Titovi smrti postalo pomembnejše od (predsedstva) CK ZKJ.
V partizanih se je ukvarjal s pisanjem pesmi in priredbami tujih (zlasti španskih) revolucionarnih pesmi (Na oknu glej obrazek bled, Ob tabornem ognju in druge), v starejših letih pa objavljal epigrame s politično tematiko.
Več žrtev komunističnega političnega preganjanja in drugih prič je Ribičiča obtožilo brutalnega ravnanja v času, ko je služil kot oficir pri jugoslovanski tajni policiji UDBA, vključno z Angelo Vode in Ljubom Sircem. Leta 1970, ko je Ribičič kot vodja jugoslovanske vlade obiskal Združeno Kraljestvo, je takratni britanski državljan Sirc izvedel protest, v katerem je razkril slabo ravnanje, ki ga je Ribičič storil leta 1946.[4][5]
Ovadbo je zoper Ribičiča zaradi suma genocida in vojnega hudodelstva na podlagi domnevnih novih dokazov oktobra 2013 vložil tudi publicist in raziskovalec povojnih pobojev Roman Leljak,[10] vendar jo je tožilstvo decembra 2013 zavrnilo zaradi Ribičičeve smrti.[11]
.jpg)
.svg)
