Kvark t

kvark t
Sestava:	osnovni delec
Statistika:	fermionska
Skupina:	kvark
Generacija:	tretja
Interakcija:	močna, šibka, elektromagnetna, gravitacija,
Simbol(i):	${\displaystyle t\,}$
Antidelec:	antikvark t (${\displaystyle {\bar {t}}\,}$)
Predpostavil:	Makoto Kobajaši, Tošihide Maskava (1973) [1]
Odkril:	sodelovanje CDF in DØ (1995) (Fermilab)
Masa:	okoli 4 GeV/c^2
Razpadni delec:	kvark b (99,8%), kvark s (017%), kvark d (0,007%)
Električni naboj:	+2/3 e0
Barvni naboj:	da
Spin:	1/2
Šibki izospin:	levosučni: 1/2, desnosučni: 0
Šibki hipernaboj:	levosučni: +1/3, desnosučni: 4/3

Kvark t (tudi kvark vrh ali resnica) (oznaka ${\displaystyle t\,}$) je eden izmed osnovnih delcev, ki pripada družini kvarkov (tretji generaciji). Ima električni naboj enak +2/3 in maso okoli 172,04 GeV/c². Prištevamo ga med fermione s spinom 1/2. Njegov antidelec je antikvark t (ima naboj -2/3). Podobno kot drugi kvarki, nosi enega izmed treh barvnih nabojev.

Zgodovina

Kvark t sta teoretično predvidevala v letu 1973 japonska fizika Makoto Kobajaši (rojen 1944) in Tošihide Maskava (rojen 1940), da bi pojasnila kršitev simetrije CP in razpad kaonov ^[1] Imeni dno in vrh (za kvark t) je uvedel izraelski fizik Haim Harari (rojen 1940) ^[2] leta 1975. Z obema izrazoma je hotel nadaljevati z načinom imenovanja kvarkov glede na usmerjenost komponente šibkega izospina Kvark t je bil odkrit leta 1995 v Fermilabu (v okviru poskusov CDF in DØ).

Opombe in sklici

1. M. Kobayashi, T. Maskawa (1973). »CP-Violation in the Renormalizable Theory of Weak Interaction«. Progress of Theoretical Physics. Zv. 49, št. 2. str. 652–657. doi:10.1143/PTP.49.652. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2008. Pridobljeno 27. avgusta 2010.
2. D.H. Perkins (2000). Introduction to high energy physics. Cambridge University Press. str. 8. ISBN 0521621968.

Zunanje povezave

• Odkritje kvarka t (angleško)
• Kvark t na Hyperphysics (angleško)
• Kvark t Arhivirano 2010-09-17 na Wayback Machine. (angleško)