Juan Ramón Jiménez Mantecón (Moguer, Huelva, Španija, 23. december 1881-San Juan, Portoriko, 29. maj 1958) je bil španski pesnik in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1956. Njegovo najslavnejše delo je sonet Sivček in jaz (andaluzijska elegija).
Juan Ramón Jiménez se je rodil 23. decembra 1881. Bil je priden učenec- svojo izobrazbo je začel na Institutu La Rabida v Huelvi. Leta 1899 je maturiral iz umetnosti. Leta 1896 se je preselil v Sevillo, da bi delal kot slikar, tam pa je začel zahajati v knjižnico Ateneo Sevillano, kjer je tudi napisal svoja prva dela. Sčasoma je začel sodelovati s časopisi in revijami iz Seville in Huelve.
Na željo svojega očeta se je lotil tuudi študija prava, vendar ga je leta 1899 opustil. Leto kasneje se je preselil v Madrid in objavil svoji prvi knjigi Nifeas in Almas de Violeta. Istega leta mu je umrl oče, z družino pa so izgubili vso njegovo zapuščino. Vse te skrbi, so povzročile, da je zapadel v globoko depresijo, zaradi katere je bil tudi hospitaliziran.
Njegova prva ljubezen je bila Blanca Hernandez Pinzón, čeprav ni bila edina- slovel je namreč kot pravi »don Juan« 104 pesmi v Libros de amor (1911-1912) govorijo o avanturah s samskimi in poročenimi ženskami, ženskami zavezanimi bogu in celo z ženo psihiatra, ki ga je zdravil za depresijo. Leta 1902 je objavil Arias tristes, 2 leti kasneje pa že Jardines lejanos.
Leta 1905 se je zaradi finančnih težav, v katerih se je znašla njegova družina, vrnil v svojo rodno vas. To obdobje njegovega življenja tudi sovpada s časom, ko je ustvaril največ del, med njimi izstopajo v Segunda Antología Poética (natisnjena leta 1922), knjige v verzu: Pastorales (1903-1905); Olvidanzas (1906-1907); Baladas de primavera (1907); Elegías (1907-1908); La soledad sonora (1908); Poemas májicos y dolientes (1909); Arte menor (1909); Poemas agrestes (1910-1911); Laberinto (1910-1911); Melancolía (1910-1911); Poemas impersonales (1911); Libros de amor (1911-1912); Domingos (Apartamiento: 1) (1911-1912); El corazón en la mano (Apartamiento: 2) (1911-1912); Bonanza (Apartamiento: y 3) (1911-1912); La frente pensativa (1911-1912); Pureza (1912); El silencio de oro (1911-1913) e Idilios (1912-1913).
V Madridu je spoznal američanko Luiso Grimm (1878-1960), ki je bila poročena z bogatim špancem Antoniem Muriedasom Manriquejem de Lara. Juan Ramón Jiménez se je zaljubil vanjo in ji celo namigoval o možnostih za zakon, katere pa je ona odločno zavrnila.
Juan Ramón Jiménez se začne ukvarjati s prevajanjem angleških tekstov. Leta 1915 objavi Himno a la belleza intelectual angleškega pesnika Shelleya.
Na koncu leta 1913 spozna Zenobio Camprubi Aymar, v katero se močno zaljubi, čeprav je bila njuna zveza zelo naporna. Leta 1914 prevede Vida de Beethoven Romaina Rollanda.
Veliko je potoval po Franciji in Združenih državah, kjer se je leta 1916 tudi poročil z Zenobio. To dejanje, poleg morja, je bilo zelo pomembno za njegovo nadaljnje ustvarjanje (Diario de un poeta recién casado) To delo predstavlja mejo med senzibilnim in intelektualnim obdobjem njegovega pisanja. Od takrat naprej je ustvarjal čisto poezijo z zelo intelektualno liriko.
Leta 1918 je vodil gibanje za poetično prenovo, ki je močno vplivala na Generacijo 27. od leta 1921 do 1927 je v revijah objavil del svojih proznih del in od leta 1925 do 1935 je objavil Cuadernos, v katerih se nahaja večina njegovih del. Leta 1930 spozna prijateljico njegove žene, Margarito Gil Roesset, katera se zaljubi v pesnika, vendar jo on zavrne. 2 leti je čakala na njegovo neuslišano ljubezen in po več neuspešnih poskusih, da bi osvojila njegovo srce, naredi leta 1932 samomor, kateri je močno zaznamoval Jiménezovo delo (Españoles de tres mundos) Od leta 1931 dalje začne Zenobia bolehati za rakom, kateri na koncu konča njeno življenje.
Leta 1936 izbruhne španska državljanska vojna, to leto pa tudi predstavlja prehod iz intelektualno v zadostno in resnično obdobje njegovega ustvarjanja. V Madridu se ni več počutil varno, saj je socialistični dnevnik Claridad začel kampanjo proti intelektualcem. Odide v Washington, kjer dobi naziv kulturnega atašeja. Leta 1937 se preseli na Kubo, leta 1938 pa umre njegov nečak, ki je bil pripadnik španske fašistične stranke, na fronti pri Teruelu, kar je zelo prizadelo pesnika. Po besedah Zenobie, je bil Juan zaradi žalosti ob izgubi leto in pol povsem sterilen.
Leta 1939 uporniki oplenijo stanovanje pesnika in njegove žene v Madridu in ukradejo knjige, rokopise in njuno imetje. Med letoma 1939 in 1942 sta nastanjena v Miamiju na Floridi, kjer spesni Romances de Coral Gables, leta 1940 je bil nekaj mesecev hospitaliziran v univerzitetni kliniki Miami zaradi depresije, iz katere najde pot s projektoma za dve ambiciozni pesmi: Espacio y Tiempo.
Leta 1942 se preselita v Washington in med letoma 1944 in 1946 poučujeta na Univerzi v Marylandu.
Leta 1946 je pesnik ponovno osem mesecev hospitaliziran zaradi novega napada depresije. Leta 1947 kupita hišo v Riverdaleu, v bližini klinike, med avgustom in novembrom leta 1948 pa potujeta po Argentini in Urugvaju, kjer sta lepo sprejeta, pesnik pa je tam imel tudi nekaj konferenc.
Leta 1956 mu je Švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za literaturo za delo Sivček in jaz. Tri dni za tem, mu je v kliniki San Juan umrla njegova žena Zenobia, kar ga je tako prizadelo, da si ni nikoli opomogel in v isti kliniki umrl tudi sam dve leti pozneje. Njegove posmrtne ostanke so vrnili v Španijo.
Čeprav po letih pripada Generaciji '14, je obdržal tesen odnos s predhodno generacijo (Modernizem, ki je vplival na njegovo začetno obdobje) in generacijo za njim (Generacija '27, katero je na začetku podpiral – bil je eden izmed njihovih glavnih modelov oziroma vzorov, tako tudi za avantgardiste).
Vedno je bil v iskanju resnice, da bi na ta način dosegel večnost. Zanj je resnica pomenila lepoto. Poezijo je uporabljal kot vir znanja, za dojemanje stvari.
Poezija Juana Ramóna Jiméneza je natančna in precizna, ki se je razvila na način, da razlikujemo med dvema obdobjema – prvo se konča in drugo se začne leta 1916 z delom Diario de un poeta recién casado, ki se je naprej imenoval Diario de un poeta y el mar, v katerem pripoveduje o njunem poročnem potovanju v Združene države Amerike.
Ključne teme so ljubezen, realnost, življenje… Še ena njegova uspešnica je Poemas májicos y dolientes, ekstravaganten naslov, v katerem izstopa njegov osebni način pisanja - Juan Ramón Jiménez je pred »e,i« vedno pisal »j« namesto »g«. Tudi njegov rodni Moguer je imel vedno velik pomen v njegovi poeziji, vir inspiracije in nostalgični element.
Kritiki delijo njegovo pesniško pot na tri obdobja: senzibilno, intelektualno in resnično obdobje.
Ta se deli na dva dela: v prvem delu obdobja se občuti vpliv Bécquerja, simbolizma in modernizma, rima je asonanca.. v njem prevladujejo opisi pokrajin, kot odsev pesnikove duše, kot notranje dvorišče meščanske hiše, intimno. Prevladuje melanholičnost, spomini in sanjska ljubezenska popotovanja. Poezija je zelo emotivna, kar kaže na pesnikovo nežnost, senzibilnost. V to obdobje sodijo Rimas (1902) –título redundante de las bécquerianas–, Arias tristes (1903), Jardines lejanos (1904), Elegías (1907). V drugem delu tega obdobja pa na njega vpliva francoski simbolizem (Charles Baudelaire, Paul Verlaine) in angleško-francoska dekadenca (Walter Pater). Rima je konsonanca, prevladuje pa sonet. Pred kratkim je bila odkrita knjiga napisana med letoma 1910 in 1911, Libros de amor, v kateri je zelo erotična poezija. V ta del obdobja spadajo tudi La Soledad Sonora (1911), Pastorales (1911), Laberinto (1913), Platero y yo (elegía andaluza) (1914) y Estío (1916). Proti koncu tega obdobja se pesnik začne spraševati o času in večni lepoti.
Sivček in jaz (1914) je postalo avtorjevo najpopularnejše delo, napisano v prozi.
Estío (1916) predstavlja preskok na drugo obdobje Juana Ramóna Jiméneza – oddalji se od Modernizma, da bi našel višjo čistost besede. Iz njegove poezije izginejo sanjave in nostalgične pokrajine,
Njegovo prvo potovanje v Ameriko in stik z angleško poezijo (Yeats, William Blake, Emily Dickinson, Shelley) močno vpliva na drugo obdobje njegove poezije. Pride do ključnega trenutka: odkritje morja kot zelo pomebnega motiva. Morje simbolizira življenje, samoto, užitek, neskončno sedanjost.
V njegovi želji da bi se rešil pred smrtjo se je trudil doseči neskončnost in to je lahko dosegel le preko lepote in čiste poetike. Odstranil je vso muzikalnost in poetične argumente, da bi se poglobil v lepo, čisto in v bistvo.
V tem obdobju izstopajo De esta época destacan Diario de un poeta recién casado (1916), Primera antología poética, (1917), Eternidades (1918), Piedra y cielo (1919), Poesía (1917-23) y Belleza (1917-23).
V Estíu (1916) začne uporabljati svobodni verz in ga s tem vključi v špansko literaturo s knjigo sestavljeno izključno iz te metrike (Diario de un poeta recién casado). Gre za poezijo brez anekdot, stilizirano in očiščeno poezijo, kjer pesnik občuduje vse kar opazuje. Ta zbirka je plod njegovega potovanja v Ameriko. V Diariu Juan Ramón eksperimentira s temami in formami in odpre novo poetično smernico, ki so jo nekateri člani Generacije '27 precej raziskovali.
V Piedra y cielo (1919) je ključna tema poetična kreacija: poezija kot aktivnost, pesem kot umetniški cilj in pesnik kot bog stvarnik novega vesolja. Tako se odpre nova tematična linija, ki jo Juan Ramón Jiménez nikoli več ne opusti: iskanje veličastne poetike in čiste, shematične poezije.
V to obdobje sodi vse kar je napisal med ameriškim izgnanstvom. Juan Ramón Jiménez nadaljuje s svojo vizijo v iskanju lepote in popolnosti. Njegovo hreenenje po nadnaravnim ga pripelje do nekakšne mistike in se enači z Bogom. V njegovem poetičnem jeziku se začnejo pojavljati neologizmi (ultratierra, deseante…).
V Animal de fondo pesnik neutrudno išče Boga, ampak ta bog ni zunanje božanstvo temveč se nahaja v njem in njegovih delih. Ta bog je vzrok in konec lepote.
Dios deseado y deseante (1948-49) predstavlja vrh Animal de fondo. Pesnik pride celo do tega, da se enači z bogom, ki ga je tako zelo iskal, z bogom, ki obstaja zunaj in znotraj njega.
Fundacija Juana Ramóna Jiméneza je bila ustanovljena 7.maja 1987 za promoviranje študija o delu in življenju avtorja ter varstvo originalov in dokumentov.
1901: Sully Prudhomme 1902: Theodor Mommsen 1903: Bjørnstjerne Bjørnson 1904: Frédéric Mistral 1904: José Echegaray 1905: Henryk Sienkiewicz 1906: Giosuè Carducci 1907: Rudyard Kipling 1908: Rudolf Christoph Eucken 1909: Selma Lagerlöf 1910: Paul Johann Ludwig von Heyse 1911: Maurice Maeterlinck 1912: Gerhart Hauptmann 1913: Rabindranath Tagore 1915: Romain Rolland 1916: Verner von Heidenstam 1917: Karl Adolph Gjellerup 1917: Henrik Pontoppidan 1919: Carl Spitteler 1920: Knut Hamsun 1921: Anatole France 1922: Jacinto Benavente 1923: William Butler Yeats 1924: Władysław Stanisław Reymont 1925: George Bernard Shaw
1926: Grazia Deledda 1927: Henri Bergson 1928: Sigrid Undset 1929: Thomas Mann 1930: Sinclair Lewis 1931: Erik Axel Karlfeldt 1932: John Galsworthy 1933: Ivan Bunin 1934: Luigi Pirandello 1936: Eugene O'Neill 1937: Roger Martin du Gard 1938: Pearl S. Buck 1939: Frans Eemil Sillanpää 1944: Johannes Vilhelm Jensen 1945: Gabriela Mistral 1946: Hermann Hesse 1947: André Gide 1948: Thomas Stearns Eliot 1949: William Faulkner 1950: Bertrand Russell 1951: Pär Lagerkvist 1952: François Mauriac 1953: Winston Churchill 1954: Ernest Hemingway 1955: Halldór Laxness
1956: Juan Ramón Jiménez 1957: Albert Camus 1958: Boris Leonidovič Pasternak 1959: Salvatore Quasimodo 1960: Saint-John Perse 1961: Ivo Andrić 1962: John Steinbeck 1963: Giorgos Seferis 1964: Jean-Paul Sartre 1965: Mihail Aleksandrovič Šolohov 1966: Shmuel Yosef Agnon 1966: Nelly Sachs 1967: Miguel Ángel Asturias 1968: Jasunari Kavabata 1969: Samuel Beckett 1970: Aleksander Solženicin 1971: Pablo Neruda 1972: Heinrich Böll 1973: Patrick White 1974: Eyvind Johnson 1974: Harry Martinson 1975: Eugenio Montale 1976: Saul Bellow 1977: Vicente Aleixandre 1978: Isaac Bashevis Singer
1979: Odiseas Elitis 1980: Czesław Miłosz 1981: Elias Canetti 1982: Gabriel García Márquez 1983: William Golding 1984: Jaroslav Seifert 1985: Claude Simon 1986: Wole Soyinka 1987: Josif Brodski 1988: Nagib Mahfuz 1989: Camilo José Cela 1990: Octavio Paz 1991: Nadine Gordimer 1992: Derek Walcott 1993: Toni Morrison 1994: Kenzaburō Ōe 1995: Seamus Heaney 1996: Wisława Szymborska 1997: Dario Fo 1998: José Saramago 1999: Günter Grass 2000: Gao Šingdžjan 2001: V. S. Naipaul 2002: Imre Kertész 2003: John Maxwell Coetzee
2004: Elfriede Jelinek 2005: Harold Pinter 2006: Orhan Pamuk 2007: Doris Lessing 2008: Jean-Marie Gustave Le Clézio 2009: Herta Müller 2010: Mario Vargas Llosa 2011: Tomas Tranströmer 2012: Mo Jan 2013: Alice Munro 2014: Patrick Modiano 2015: Svetlana Aleksijevič 2016: Bob Dylan 2017: Kazuo Išiguro 2018: Olga Tokarczuk 2019: Peter Handke 2020: Louise Glück 2021: Abdulrazak Gurnah 2022: Annie Ernaux 2023: Jon Fosse 2024: Han Kang