Centralni komite je bil med kongresi odločilni oz. vsaj fomalno osrednji organ KPJ /ZKJ (na 5. kongresu KPJ 1948 je bilo izvoljenih 63 članov in 42 kandidatov politbiro 9 članov in 4 kandidati), na 6. kongresu, ko je bil preimenovan v CK ZKJ, 109 članov (IK 13 članov), 1958 135 članov (IK 15 članov), 1964 155 članov (IK 19 članov do 1966, ko je bilo izvoljeno namesto Izvršnega komiteja 35-člansko predsedstvo CK) le v obdobju med 9. in 10. kongresom ZKJ 1969-1974 je bil CK ukinjen in namesto njega uvedeno razširjeno (52-člansko) predsedstvo ZKJ ter na novo uvedena konferenca ZKJ, ki je imela del stalno izvoljenih članov, del pa "ad hoc". Na 11. in 12. kongresu 1974 in 1978 je bil izvoljen 188-članski CK (z dosmrtnim predsednikom Titom 189, od 1982 165 članov) in sprva 15-članski Izvršni biro, potem 8-članski IB/IK, ki so ga 1982 zamenjali izvršni sekretarji Predsedstva CK, ki je imelo po 1974 39, po 1982 pa 23 članov). Po letu 1969 se je uveljavilo tudi načelo nacionalne paritete (številčno enake zastopanosti) v sestavi osrednjih organov ZK, in sicer iz 9-ih sestavnih (konstitutivnih) delov ZKJ: 6-ih republiških zvez/organizacij, 2-h pokrajinskih in organizacije ZK v JLA (zadnje 3 so imele sorazmerno manjši delež zastopanosti, predsedniki vseh 9-ih sestavnih delov ZKJ pa so bili člani vodilnih teles (CK oz. njegovega predsedstva) avtomatično, torej "po funkciji" in jih v te organe ni volil kongres ZKJ.
