Bornit so prvič opisali leta 1725, ko so ga odkrili v hribovju Krušné Hory v bližini Karlovih Varov na Češkem. Leta 1845 so ga poimenovali po avstrijskem mineralogu Ignacu von Bornu (1742–1791).[3]
Videz
Bornit
Bornit je na sveži površini rjave do bakreno rdeče barve, ki se ponekod preliva od modre do škrlatne. Zaradi te značilnosti je dobil nadimka pavji baker in pavja ruda. Naravni mineral nima vedno te značilnosti, zato ga mnogi trgovci z minerali potopijo v kislino, s čimer poudarijo njegove barve.
Mineralogija
Bornit in samorodno srebro iz Zacazrcasa, Mehika; velikost 7,5 x 4,3 x 3,4 cm
Bornit je pomembna bakrova ruda s približno 63% bakra.[1] Pojavlja se v različnih okoljih: v karbonatitih skupaj s piritom, baritom in kalcitom, v skarnih, ki so nastali med karbonatnimi in magmatskimi kamninami, v metamorfnih kamninah, v mezotermalnih žilah in metasomatskih rudiščih skupaj s halkopiritom, halkozinom in piritom. V cementacijskih conah bakrovih rudišč je nastal sekundarno z nadomeščanjem primarnega halkopirita skupaj s kovelinom, digenitom in halkozinom. V oksidacijskih conah bakrovih rudišč ga nadomeščajo azurit, malahit in hrizokola.[4]
