Uhelj

Uhelj
Uhelj, lateralna površina.
Podrobnosti
Arterija	zadajšnja avrikularna, zadajšnje avrikularne veje povrhnje temporalne arterije
Živec	trivejni živec, veliki avrikularni živec, mali okcipitalni živec
Limfa	v pre- in postavrikularne bezgavke, parotidne in cervikalne bezgavke
Identifikatorji
Latinsko	auricula
MeSH	D054644
TA	A15.3.01.002
FMA	56580
Anatomska terminologija [uredi v Wikipodatkih]

Uhelj (latinsko auricula) je vidni del ušesa, ki se nahaja izven lobanje. Njegov namen je zbiranje slušnih dražljajev, ki jih potem ojača.

Anatomija

Zgornji in zadajšnji rob uhlja se imenuje heliks (helix), polkrožna izboklina uhlja, vzporedna z njegovim robom pa antheliks (anthelix). Scapha je čolničast žleb na uhlju, ki ga omejujeta heliks in antheliks. Spodnji mehki del uhlja, v katerem ni hrustanca in ga tvori s kožo pokrito vezivo in maščevje, je ušesna mečica (lobulus auriculae). Tragus je hrustančna izboklina na sprednji strani vhoda v sluhovod, antitragus pa izboklina na uhlju tik pod in za vhodom v sluhovod. Vdolbinica na uhlju, v katero se odpira sluhovod, omejena spredaj (anteriorno) s tragusom, zadaj (posteriorno) z antiheliksom, se imenuje uhljeva školjka (concha auriculae).

Razvoj

Uhelj se razvije iz šestih gričkov, zgostitev embrionalnega tkiva, ki obdajajo prvo žrelno brazdo v 6. tednu zarodka, na bazi vratu. Trije grički ležijo v prvem, trije pa v drugem žrelnem loku. Medtem, ko uhelj raste, se zmanjšuje prvi žrelni lok. Ko se razvije spodnja čeljustnica, se uhelj pomakne navzgor v svojo končno lego ob strani glave. Ušesna mečica se razvije zadnja. Uhelj nadaljuje rast do pubertete.^[1]

Sklici

1. Štiblar - Martinčič D. Razvoj ušesa. Medicinski razgledi 2007; 46: 45–54.