Leta 1954 je Shell Oil uveljavil (AFRA) sistem klasifikacije za tankerje različne velikosti.
Sprva so bile kategorije: splošni (ang. General Purpose) do nosilnosti 25.000 ton, srednji 25.000–45.000 ton in veliki nad 45.000 ton nosilnosti. Sprva se je za nosilnost – DWT (ang. Deadweight tonnage) uporabljalo dolge tone (long tons) - 1016 kg, danes se večinoma uporablja metrske tone (1000 kg). Nosilnost je sicer tovorna zmogljivost ladje in vsebuje težo tovora, težo goriva za motorje in druge stvari, ki se jih natovori na ladjo.
V sedemdesetih so postali tankerji dosti večji, zato so uvedli nove razrede.
Okrog 380 tankerjev je med 279.000 in 320.000 ton nosilnosti (VLCC velikosti), in so najbolj popularni. Samo 7 tankerjev je večjih. Okrog 90 jih je med 220.000 in 279.000 tonami nosilnosti[1]