Sveti Emerik, princ Emerik (madžarsko(Szent) Imre; latinskoSanctus Henricus), * ca. 1000, † 2. september 1031, sin ogrskegakraljaŠtefana I. in Gizele Bavarske. Domnevno naj bi bil drugi Štefanov sin,[2] in je ime dobil po svojem stricu Henriku II.. Bil je edini Štefanov sin, ki je doživel polnoletnost.
Princ je bil vzgojen v strogem in asketskem krščanskem duhu.[3] Poučeval ga je benediktinskiškof Gellért, ki je leta 1046 umrl v poganskem uporu.[4] Bil je zelo nadarjen in umirjen človek. [5] Štefan ga je določil za naslednika na ogrskem prestolu[6] in v ta namen dal sestaviti »Opozorila«, pisma, s katerimi je skušal princu predstaviti osnovna pravila vladanja.[7] Toda leta 1031 je princa med lovom smrtno ranil merjasec.[8] Domnevno naj bi se to zgodilo v Hegyközszentimreju.[2] pokopali so ga v Székesfehérvárju. Na njegovem grobu naj bi se zgodili številni čudeži ozdravljenja.[navedi vir] Leta 1083 je dal ogrski kralj Ladislav I. odkopati posmrtne ostanke princa Emerika in zanj ter za očeta Štefana in škofa Gellérta dosegel kanonizacijo[9] v času papeževanja Gregorja VII.
Sv. Emerik je pogosto upodobljen z viteškim ščitom, s krono in lilijo. Nekateri Madžari verjamejo, da je bil Amerigo Vespucci poimenovan po Sv. Emeriku.[10]
Engel, Pál (2001). The Realm of St. Stephen, A History of Medieval Hungary. United states: St. Martin Press. ISBN1-85043-977-X.
Gönz, László (2004). Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota: Franc-Franc. str. 12. ISBN961-219-077-1.
Horváth, Bernadetta (2009). Zgodovina Madžarov. Učbenik za poučevanje madžarske zgodovine od 1. do 4. letnika gimnazijskega programa dvojezične srednje šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. str. 22. ISBN978-961-234-631-7.
Kontler, László (2005). Madžarska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN961-213-148-1.
Molnár Miklós (2001). A Concise History of Hungary. Cambridge University Press.
Sauser, E. (2003). Biographisch-bibliograophisches Kirchenlexikon Vol XXI, pub. Bautz, ISBN 3-88309-038-7