Sirij

Sirij

Lega Sirija (obkroženo).
Opazovalni podatki Epoha J2000.0      Enakonočje ICRS
Ozvezdje	Veliki pes
Sirius
Rektascenzija	06^h 45^m 08,91728^s[1]
Deklinacija	−16° 42′ 58,0171″[1]
Navidezni sij (V)	−1,46[2]
A
Rektascenzija	06^h 45^m 08,917^s[3]
Deklinacija	−16° 42′ 58,02″[3]
Navidezni sij (V)	−1,47[4]
B
Rektascenzija	06^h 45^m 09,0^s[5]
Deklinacija	−16° 43′ 06″[5]
Navidezni sij (V)	8,44[4]
Značilnosti
Sirius A
Evolucijska stopnja	Glavni niz
Spektralni razred	A0mA1 Va[6]
U−B Barvni indeks	−0,05[2]
B−V Barvni indeks	+0,00[2]
Sirius B
Evolucijska stopnja	Bela pritlikavka
Spektralni razred	DA2[4]
U−B Barvni indeks	−1,04[7]
B−V Barvni indeks	−0,03[7]
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)	−5,50[8] km/s
Lastno gibanje (μ)	RA: −546,01[1] mas/l Dec.: −1223,07[1] mas/l
Paralaksa (π)	379,21 ± 1,58[1] mas
Oddaljenost	8.6 ± 0.04 sv. l. (2.64 ± 0.01 pc)
Sirius A
Absolutni izsev (MV)	+1,42[9]
Sirius B
Absolutni izsev (MV)	+11,18[7]
Orbita[10]
Primarna	α Canis Majoris A
Spremljevalka	α Canis Majoris B
Perioda (P)	50,1284 ± 0,0043 l
Glavna polos (a)	7,4957 ± 0,0025″
Izsrednost tira (e)	0,59142 ± 0,00037
Naklon tira (i)	136,336 ± 0,040°
Dolžina vozla (Ω)	45,400 ± 0,071°
Epoha periastrona (T)	1994,5715 ± 0,0058
Argument periastrona (ω) (sekundarni)	149,161 ± 0,075°
Podrobnosti
Sirius A
Masa	2,063 ± 0,023[10] M☉
Polmer	1,711[11] R☉
Izsev	25,4[11] L☉
Površinska težnost (log g)	4,33[12] cgs
Temperatura	9.940[12] K
Kovinskost [Fe/H]	0,50[13] dex
Vrtenje	16 km/s[14]
Starost	237–247[10] Ma
Sirius B
Masa	1,018 ± 0,011[10] M☉
Polmer	0,0084 ± 3%[15] R☉
Izsev	0,056[16] L☉
Površinska težnost (log g)	8,57[15] cgs
Temperatura	25.000 ± 200[11] K
Starost	228+10 −8[10] Ma
Druge oznake
Dog Star, Aschere, Canicula, Al Shira, Sothis,[17] Alhabor,[18] Mrgavyadha, Lubdhaka,[19] Tenrōsei,[20] α Canis Majoris (α CMa), 9 Canis Majoris (9 CMa), HD 48915, HR 2491, BD−16°1591, GJ 244, LHS 219, ADS 5423, LTT 2638, HIP 32349[21]
Sirius B: EGGR 49, WD 0642-166, GCTP 1577.00[22]
Sklici na podatkovne baze
SIMBAD	The system
	[1]
	[2]

Slika Sirija A in Sirija B, posneta s HST A – večja, B – manjši bela pritlikavka (Slika: NASA)

Sirij (α CMa / α Canis Majoris / Alpha Canis Majoris) je najsvetlejša zvezda na Zemljinem nočnem nebu.

Oddaljen je 8,6 svetlobnega leta od Osončja. S prostim očesom ga vidimo kot eno zvezdo, a je pravzaprav dvozvezdje, ki ga sestavljata zvezda glavnega niza Sirij A in njen šibak spremljevalec, bela pritlikavka Sirij B. Slednji je ena najmasivnejših znanih belih pritlikavk z 98 % mase našega Sonca, katere prostornina pa ne presega Zemljine. Njuna medsebojna razdalja niha med 8,2 in 31,5 AU.

Lega Sirija v ozvezdju velikega psa

Sirij je že dolgo poznan in že stari Egipčani so postavljali templje tako, da je Sirij svetil do notranjega oltarja. Naznanil je bližajočo se poplavo Nila, ki je prinesla rodovitno zemljo. Stari Grki so Sirij spremenili v Orionovega psa. V srednjem veku so ga povezovali s poldragim kamnom berilom in grmom brinom.

S Sirijem je povezana besedna zveza »pasji dnevi« oz. »pasja vročina« za obdobje največje poletne vročine; zvezda po 20. juliju vzhaja skupaj s Soncem in ker je tako svetla, je bilo že v starem Rimu razširjeno prepričanje, da prispeva k segrevanju.^[23]

Odprta vprašanja

Antični opazovalci so Sirij opisovali kot zvezdo z rdečkastim sijem. Prvi je bil Ptolemaj, ki jo je primerjal z Betelgezo, Antaresom, Aldebaranom, Arkturjem in Poluksom, dejansko rdečkastimi zvezdami. Vendar ima Sirij modrikast sij, pri čemer ni verjetno, da bi naravni razvoj katere od zvezd lahko pojasnil spremembo barve v tako kratkem časovnem obdobju. Po drugi strani so nekateri drugi antični pisci opisovali Sirij kot modrega, tako da je bila rdeča barva iz Ptolemajevega opisa mogoče samo metafora, ki so jo drugi pisci preprosto ponovili.

Že od leta 1894 opazujejo domnevne nepravilnosti v gibanju sistema, kar naj bi nakazovalo še na tretjega spremljevalca, ki pa ni dokazan. Po matematičnih modelih bi bil morebitni tretji element sistema zelo majhna zvezda s samo 6 odstotkov Sončeve mase, ki bi jo bilo zaradi majhnega izseva tudi izredno težko opaziti. Vendar tudi sodobna namenska opazovanja niso potrdila tretje zvezde ali večjega planeta.

Sklici

1. van Leeuwen, F. (november 2007), »Validation of the new Hipparcos reduction«, Astronomy and Astrophysics, 474 (2): 653–664, arXiv:0708.1752, Bibcode:2007A&A...474..653V, doi:10.1051/0004-6361:20078357
2. Hoffleit, D.; Warren Jr., W. H. (1991). »Entry for HR 2491«. Bright Star Catalogue, 5th Revised Ed. (Preliminary Version). CDS. ID V/50.
3. Fabricius, C.; Høg, E.; Makarov, V. V.; Mason, B. D.; Wycoff, G. L.; Urban, S. E. (2002). »The Tycho double star catalogue«. Astronomy and Astrophysics. 384: 180. Bibcode:2002A&A...384..180F. doi:10.1051/0004-6361:20011822.
4. Holberg, J. B.; Oswalt, T. D.; Sion, E. M.; Barstow, M. A.; Burleigh, M. R. (2013). »Where are all the Sirius-like binary systems?«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 435 (3): 2077. arXiv:1307.8047. Bibcode:2013MNRAS.435.2077H. doi:10.1093/mnras/stt1433.
5. Gianninas, A.; Bergeron, P.; Ruiz, M. T. (2011). »A Spectroscopic Survey and Analysis of Bright, Hydrogen-rich White Dwarfs«. The Astrophysical Journal. 743 (2): 138. arXiv:1109.3171. Bibcode:2011ApJ...743..138G. doi:10.1088/0004-637X/743/2/138.
6. Gray, R. O.; Corbally, C. J.; Garrison, R. F.; McFadden, M T.; Robinson, P. E. (2003). »Contributions to the Nearby Stars (NStars) Project: Spectroscopy of Stars Earlier than M0 within 40 Parsecs: The Northern Sample. I.«. Astronomical Journal. 126 (4): 2048–2059. arXiv:astro-ph/0308182. Bibcode:2003AJ....126.2048G. doi:10.1086/378365.
7. McCook, G. P.; Sion, E. M. »Entry for WD 0642-166«. A Catalogue of Spectroscopically Identified White Dwarfs (August 2006 version). CDS. ID III/235A.)
8. Gontcharov, G. A. (2006). »Pulkovo Compilation of Radial Velocities for 35 495 Hipparcos stars in a common system«. Astronomy Letters. 32 (11): 759–771. arXiv:1606.08053. Bibcode:2006AstL...32..759G. doi:10.1134/S1063773706110065. ISSN 1063-7737.
9. Brosch, Noah (2008). »Modern optical measurements«. Astrophysics and Space Science Library. Astrophysics and Space Science Library. 354: 89–117. doi:10.1007/978-1-4020-8319-8_5. ISBN 978-1-4020-8318-1. ISSN 0067-0057.
10. Bond, Howard E.; Schaefer, Gail H.; Gilliland, Ronald L.; Holberg, Jay B.; Mason, Brian D.; Lindenblad, Irving W.; Seitz-Mcleese, Miranda; Arnett, W. David; Demarque, Pierre; Spada, Federico; Young, Patrick A.; Barstow, Martin A.; Burleigh, Matthew R.; Gudehus, Donald (2017). »The Sirius System and Its Astrophysical Puzzles: Hubble Space Telescope and Ground-based Astrometry«. The Astrophysical Journal. 840 (2): 70. arXiv:1703.10625. Bibcode:2017ApJ...840...70B. doi:10.3847/1538-4357/aa6af8.
11. Liebert, J.; Young, P. A.; Arnett, D.; Holberg, J. B.; Williams, K. A. (2005). »The Age and Progenitor Mass of Sirius B«. The Astrophysical Journal. 630 (1): L69–L72. arXiv:astro-ph/0507523. Bibcode:2005ApJ...630L..69L. doi:10.1086/462419.
12. Adelman, Saul J. (8.–13. julij 2004). »The Physical Properties of normal A stars«. Proceedings of the International Astronomical Union. Poprad, Slovakia: Cambridge University Press. str. 1–11. Bibcode:2004IAUS..224....1A. doi:10.1017/S1743921304004314.
13. Qiu, H. M.; Zhao, G.; Chen, Y. Q.; Li, Z. W. (2001). »The Abundance Patterns of Sirius and Vega«. The Astrophysical Journal. 548 (2): 953–965. Bibcode:2001ApJ...548..953Q. doi:10.1086/319000.
14. Royer, F.; Gerbaldi, M.; Faraggiana, R.; Gómez, A. E. (2002). »Rotational velocities of A-type stars. I. Measurement of v sin i in the southern hemisphere«. Astronomy and Astrophysics. 381 (1): 105–121. arXiv:astro-ph/0110490. Bibcode:2002A&A...381..105R. doi:10.1051/0004-6361:20011422.
15. Holberg, J. B.; Barstow, M. A.; Bruhweiler, F. C.; Cruise, A. M.; Penny, A. J. (1998). »Sirius B: A New, More Accurate View«. The Astrophysical Journal. 497 (2): 935–942. Bibcode:1998ApJ...497..935H. doi:10.1086/305489.
16. Sweeney, M. A. (1976). »Cooling times, luminosity functions and progenitor masses of degenerate dwarfs«. Astronomy and Astrophysics. 49: 375. Bibcode:1976A&A....49..375S.
17. Hinckley, Richard Allen (1899). Star-names and Their Meanings. New York: G. E. Stechert. str. 117–25.
18. Gingerich, O. (1987). »Zoomorphic Astrolabes and the Introduction of Arabic Star Names into Europe«. Annals of the New York Academy of Sciences. 500: 89–104. Bibcode:1987NYASA.500...89G. doi:10.1111/j.1749-6632.1987.tb37197.x.
19. Singh, Nagendra Kumar (2002). Encyclopaedia of Hinduism, A Continuing Series. Anmol Publications PVT. LTD. str. 794. ISBN 81-7488-168-9.
20. Spahn, Mark; Hadamitzky, Wolfgang; Fujie-Winter, Kimiko (1996). The Kanji dictionary. Tuttle language library. Tuttle Publishing. str. 724. ISBN 0-8048-2058-9.
21. »Sirius A«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 20. oktobra 2007.
22. »Sirius B«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 23. oktobra 2007.
23. »Pasji dnevi bodo res pasji«. Dnevnik. 21. julij 2010. Pridobljeno 20. julija 2020.

Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Dictionary.com" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Koordinati: 06^h 45^m 08.9173^s, −16° 42′ 58.017″