Rimska rota (lat. Rota romana) je stalno in najvišje cerkveno prizivno sodišče, ki odloča o sodbah nižjih sodišč, posebej v zvezi s sklenitvijo cerkvene zakonske zveze.
Pravne podlage
Sestavo, delovanje in pristojnosti cerkvenih sodišč na različnih stopnjah določajo in predpisujejo: Zakonik cerkvenega prava v sedmi knjigi z naslovom Postopki (kanoni 1400–1752), dokument Dignitas connubii (Dostojanstvo zakona), za rimska sodišča pa tudi apostolska konstitucija papeža Janeza Pavla II. Pastor Bonus (1988) in drugi predpisi.
Sestava sodišča
Sodišče sestavlja 19 sodnikov avditorjev, ki so člani prelatskega koligija. Prelatski kolegij vodi dekan,[1] kot prvi med enakimi (primus inter pares), katerega izvolitev potrdi papež.
Zgodovina
V Rimski kuriji so bili od nekdaj t.i. avditoriji, ki so zasliševali in obravnavali tovrstne in druge sodne primere. Leta 1331 je papež Janez XXII. ta zbor imenoval Sveta rimska rota. V Srednjem veku je bila Rimska rota najpomembnejše papeško sodišče, v novem veku pa so posamezne njene funkcije prevzele posamezne kongregacije Rimske kurije, sedaj pa dikasteriji. Ponovno vzpostavitev apostolskega sodišča Rimske rote je leta 1908 potrdil papež Pij X., z apostolsko konstitucijo Sapienti Consilio.
Rimska rota je ime dobila po okrogli sobani, v kateri so nekoč potekala zasedanja (it. ruota = kolo)
