Realgar

Realgar
Kristali realgarja na kalcitu
Splošno
Kategorija	II. razred - Sulfidi
Kemijska formula	As4S4 ali AsS
Strunzova klasifikacija	02.FA.15a
Klasifikacija DANA	02.08.22.01
Kristalna simetrija	Monoklinska 2/m, prostorska skupina P 21/n
Osnovna celica	a = 9,325(3) Å, b = 13.571(5) Å, c = 6.587(3) Å, β = 106,43°; Z=16
Lastnosti
Molekulska masa	106,99 g/mol
Barva	Rdeča do rumeno oranžna, na poliranih površinah svetlo siva s pogostimi rumenimi do rdečimi oddsevi
Kristalni habit	Masiven, fino do grobo zrnat, prizmatičen
Kristalni sistem	Monoklinski
Dvojčičenje	Kontaktni dvojčki na {100}
Razkolnost	Dobra na {010}
Žilavost	Lahko se reže, rahlo krhek
Trdota	1,5 - 2
Sijaj	Smolast do masten
Barva črte	Rdeče oranžna do rdeča
Prozornost	Prozoren
Gostota	3,56 g/cm^3
Optične lastnosti	Dvoosen (-)
Lomni količnik	nα = 2,538 nβ = 2,684 nγ = 2,704
Dvolomnost	δ = 0,166
Pleohroizem	Skoraj brezbarven do bledo zlato rumen
Kot 2V	40°
Disperzija	Zelo močna, r > v
Drugo	Po dolgi izpostavljenosti svetlobi razpade v prah, sestavljen iz pararealgarja ali arzenolita in avripigmenta
Sklici	[1][2][3][4]
Glavne vrste
Alakranit	As8S9
Pararealgar	AsS

Realgar ali α-As₄S₄ je arzenov sulfidni mineral, poznan tudti kot rubinasto žveplo ali arzenov rubin. Realgar je oranžno rdeč mehak mineral, ki se lahko reže z nožem. Kristalizira v monoklinskih kristalih, lahko pa je tudi zrnat, kompakten ali prašnat. Pojavlja se skupaj s sorodnimi minerali, na primer z avripigmentom (As₂S₃). Tali se pri 320 °C. Gori z modrikastim plamenom in dimom, ki vsebuje arzen in žveplo. Njegova trdota je 1,5 – 2, gostota približno 3,5 g/cm³. Barva črte je oranžna. Realgar je trimosfen z alakranitom (As₈S₉) in pararealgarjem (AsS).

Nastanek imena

Ime realgar je nastalo iz arabskega izraza رهج الغار [rahj al-ġār], ki pomeni rudniški prah.^[5] Druga razlaga nastanka imena trdi, da je nastalo iz arabskega izraza rahj al-fār, ki pomeni prašek za podgane in namiguje na njegovo rabo za zatiranje podgan. Druga razlaga je malo verjetna zaradi mnogo dokazov o izgovarjavi črke ġ.^[6]

Nahajališča

Osnovna celica realgarja

Realgar je najbolj pogost v nizko temperaturnih hidrotermalnih žilah skupaj z drugimi arzenovimi in antimonovimi minerali. Pojavlja se tudi v vulkanskih sublimatih in depozitih vročih vrelcev skupaj z arzenolitom, avripigmentom, kalcitom in baritom.^[1]

V madžarskih, čeških in saških rudnikih spremlja svinčeve, srebrove in zlatove rude. V ZDA se nahaja v rudnikih Mercur (Utah) in Manhattan (Nevada) ter v gejzirskih depozitih v Narodni park Yellowstone.^[4]

V Sloveniji so najlepši znani primerki realgarja iz Savskih jam nad Jesenicami.^[7]

Uporaba

Realgar, avripigment in arzenopirit so skoraj izključni vir arzena, ki se pridobiva s praženjem koncentratov arzenovih rud.

Realgar se je pred uprašenim aluminijem, magnezijem in titanom uporabljal v pirotehniki za ustvarjanje bele barve. V zmesi s kalijevim kloratom se še vedno uporablja za proizvodnjo kontaktnih (rdečih) eksplozivov za nekatere vrste torpedov in eksplozivna pirotehnična sredstva, na primer prasketajoče zvezdice.

V Rimskem cesarstvu in na Kitajskem se je poleg avripigmenta uporabljal kot rdeč pigment in v medicini. Kasneje se je uporabljal tudi za izdelavo streliva, tiskanje in barvanje bombažnih tkanin, odstranjevanje dlake s surovih kož in barvanje usnja.

Sklici

1. Handbook of Mineralogy
2. Realgar at Mindat.org
3. Realgar at Webmineral
4. Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
5. Philip Babcock Grove, ur. (1993). Webster's Third New International Dictionary. Merriam-Webster, inc. ISBN 3-8290-5292-8.
6. »realgar, n.«. Oxford English Dictionary Online. Oxford University Press. Marec 2009.
7. R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 44–45.

Viri

• The Merck Index: An Encyclopedia of Chemicals, Drugs, and Biologicals. 11. izdaja, Susan Budavari. Merck & Co., Inc., N.J., U.S.A. 1989.
• William Mesny. Mesny’s Chinese Miscellany. A Text Book of Notes on China and the Chinese. Shanghai. Vol. III, (1899), str. 251; Vol. IV, (1905), str. 425–426.
• American Mineralogist, Vol 80 (1995), str. 400–403 [1]
• American Mineralogist, Vol 20 (1992), str. 1266–1274 [2]

Glej tudi

• Seznam mineralov