nasplošno dober odziv na zdravljenje; dolgoročna prognoza ni znana[3]
Pogostost
redka
Smrti
pri < 2 % poročanih primerov
Pediatrični večorganski vnetni sindrom (krajš. PVVS) ali večorganski vnetni sindrom pri otrocih (angl. Multisystem Inflammatory Syndrome in Children, MIS-C) je redka sistemska bolezen pri otrocih, ki se kaže z vročino in zelo hudim sistemskim vnetjem in ki je povezana z okužbo z virusom SARS-CoV-2, ki povzroča covid 19.[4][3] Lahko hitro napreduje do stanja, ki zahteva nujno medicinsko pomoč, na primer do šoka zaradi nezadostne prekrvljenosti organov.[3] Pride lahko do odpovedi enega ali več organov.[5] Opozorilni znak je nerazložljiva vztrajna vročina s hudo simptomatiko, ki se pojavi pri okuženih s covidom 19.[6] Pomembna je takojšnja obravnava pri pediatru.[3] Večina otrok s PVVS potrebuje zdravljenje na intenzivni negi.[3]
Gre za življenjsko ogrožajočo bolezen, ki se po sedanjih podatkih konča s smrtjo pri manj kot 2 % poročanih primerov.[3] Bistveni sta zgodna prepoznava in hitra pomoč specialista.[10] Za zdravljenje se uporabljajo protivnetna zdravila, dobro učinkovitost izkazuje intravensko zdravljenje z imunoglobulini (lahko se daje sočasno s kortikosteroidi).[11] Pogosto je potrebno nadomeščanje kisika.[3] Za zdravljenje simptomov je pomembna podporna nega.[9] Večina otrok, ki je deležna strokovnega bolnišničnega zdravljenja, preživi.[3]
PVVS je nov sindrom, vendar se znanje o njem hitro povečuje.[12] Klinično se bolezen izraža podobno kot kawasakijev sindrom – redka bolezen neznanega vzroka, ki se pojavlja zlasti pri manjših otrocih in povzroči vnetje žilja po telesu.[7] Klinično lahko izkazuje tudi značilnosti nekaterih drugih hudih vnetnih stanj pri otrocih, kot sta sindrom toksičnega šoka in sindrom aktivacije makrofagov.[7] Vendar pa kaže, da gre za ločeno bolezen.[13] Prizadene lahko tudi starejše otroke.[14]
Velja, da gre za posledico okužbe z virusom SARS-CoV-2, vendar pa antigenski test ali test na protitelesa ni vedno pozitiven.[15] V diferencialni diagnostiki je pomembna izključitev drugih vzrokov, kot so bakterijske in druge okužbe.[15]
Bolezen je verjetno posledica zapoznelih patoloških procesov pri določenih otrocih z genetsko predispozicijo.[11]Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) navaja, da je tveganje pri otrocih v Evropi nizko.[15] Kaže, da obstajajo razlike med rasami in da so dovzetnejši otroci z afriškim, afrokaribskim ali latinskoameriškim poreklom, medtem ko je kawasakijeva bolezen pogostejša pri otrocih vzhodnoazijskega porekla.[10] Prvotna poročila o primerih bolezni so prihajala iz Evrope in Združenih držav Amerike,[16] kasneje pa so o njej poročali tudi iz drugih predelov sveta.[17][18] Obstajajo tudi posamezna poročila o podobnih primerih pri odraslih; gre za t. i. večorganski vnetni sindrom pri odraslih.[19]
Ozadje
Število primerov otrok s simptomnim potekom covida 19 je sorazmerno majhno[20] in kaže, da otroci na splošno zbolevajo v blažji obliki.[21] V zgodnji fazi okužbe so okuženi otroci povsem brezsimptomni ali pa se bolezen le blago izraža in tudi kasnejša, »pljučna« faza, ki je lahko pri odraslih življenjsko ogrožajoča, je pri otrocih načeloma odsotna ali kvečjemu blaga.[22][23] Primeri otrok s hudo simptomatiko so sicer zelo redki, vendar pa nekateri pediatrični bolniki potrebujejo tudi intenzivno nego.[24][25][26] Smrtnih primerov zaradi covida 19 pri otrocih je malo.[23][27]
Aprila 2020 so poročali o manjši skupini otrok s potrjeno okužbo z virusom SARS-CoV-2 ter s simptomi, ki so ustrezali kriterijem za diagnosticiranje kawasakijeve bolezni. Pri nekaterih je prišlo tudi do šoka.[24][28] Kawasakijeva bolezen je sicer redka in prizadene zlasti majhne otroke; le izjemoma so poročali o nastopu bolezni pri odraslih.[29][15][30][31] Gre za obliko vaskulitisa, pri čemer so prizadete krvne žile po vsem telesu; pojavi se tudi vztrajna vročina.[15] Bolezen izzveni pravilo samoodsebno, pri nekaterih otrocih pa se kot zaplet pojavi anevrizmakoronarne arterije, ki je lahko tudi življenjsko ogrožajoča.[15][32] Lahko se pojavi tudi šok, ki se kaže kot znižan krvni tlak (hipotenzija) s slabo prekrvljenostjo organov.[15][33] Vzrok ni pojasnjen; možno je, da gre za avtoimunski in/ali avtoinflamatorni odziv na določeno okužbo pri genetsko dovzetnih posameznikih.[34][35] Ne obstaja diagnostični test za potrditev bolezni, tako da diagnostika temelji na kliničnih in laboratorijskih značilnostih (vztrajna vročina, razširjen izpuščaj, povečane bezgavke, vnetje veznice, spremembe na sluznicah, otekline na rokah in nogah).[15][30][36] Izkazalo se je, da sta PVVS in kawasakijeva bolezen sorodni, a ločeni bolezni s podobno simptomatiko.[8]
Klinični znaki in simptomi
PVVS je sistemska bolezen, za katero so značilni vztrajna vročina, zelo hudo vnetno dogajanje v telesu[3] in motnje delovanja organov. Časovno je bolezen povezana z okužbo s covidom 19.[1][5] Bolezen lahko nastopi v času aktivne okužbe z virusom SARS-CoV-2 (ki je lahko tudi brezsimptomna[3]) ali pa zapoznelo.[37] Pojavi se okoli dva do tri tedne od okužbe z virusom SARS-CoV-2,[38] lahko pa tudi kasneje (podatki so tudi o pojavu bolezni po šest tednih po okužbi).[2][3] Ko ima otrok simptome PVVS, so pogosto v njegovi krvi zaznavna protitelesa proti SARS-CoV-2, vendar pa je izvid testa RT-PCR že negativen.[3]
O zdravljenju PVVS je na voljo razmeroma malo podatkov, saj gre za novo in redko bolezen. Zdravljenje temelji zlasti na mnenjih strokovnjakov, ki temeljijo tudi na znanju o obravnavi otrok s kawasakijevo boleznijo in sorodnih sistemskih vnetnih stanj ter na podatkih o zdravljenju odraslih s covidom 19.[7] Zdravljenje je prilagojeno posamezniku in pri njem sodelujejo strokovnjaki različnih specialnosti.[12] Pristopi k obravnavi bolnikov s PVVS se razlikujejo.[43]
O učinkovitosti posameznih oblik zdravljenja je na voljo le malo podatkov.[14] Večina otrok, ki so jih zdravili na enak način kot pri kawasakijevi bolezni, je okrevala.[3] Osnovno je podporno zdravljenje,[14] ki lahko pri blagi ali zmerni obliki bolezni tudi zadošča.[5] Pri zapletih je lahko potrebno dodatno, agresivnejše podporno zdravljenje.[9] Zlasti pri otrocih, ki razvijejo šok, sta lahko učinkoviti srčna in dihalna podpora.[12]
Strategije zdravljenja temeljijo zlasti na protivnetnih zdravilih, zdravljenju šoka ter preprečevanju tromboze.[43] V večini primerov se uporablja tudi intravensko zdravljenje z imunoglobulini,[7] ki kaže dobre rezultate.[3][11][22] Prav tako se lahko uporablja zdravljenje s kortikostreroidi.[7] Pri PVVS se bolniki v primerjavi s kawasakijevo boleznijo pogosteje ne odzovejo na zdravljenje z imunoglobulini, kar zahteva zdravljenje s kortikosteroidi.[37] Pri manjšem deležu otrok[3] so uporabili tudi zaviralce citokinov kot dodatno zdravljenje, z namenom zaviranja proizvodnje interlevkina 6 (tocilizumab) ali interlevkina 1 (anakinra). Uporabljajo se tudi zaviralci TNF-α (infliksimab).[7] Pri otrocih z motenim delovanjem srca in znižanim krvnim tlakom se pogosto uporabljajo inotropna ali vazoaktivna zdravila.[17] Uporabljajo se tudi antikoagulanti,[17] na primer aspirin v nizkih odmerkih.[7][6][11]
Vzrok
PVVS povezujejo s covidom 19[16] in kaže, da bolezen dejansko nastopi po okužbi z virusom SARS-CoV-2,[15] vendar pa vzročna povezava ni dokazana in tudi ne dobro razumljena.[15] Tudi ni znano, v kakšnem obsegu je PVVS etiološko soroden kawasakijevi bolezni, ki je bila poznana že pred pojavom covida 19 in ki naj bi jo sprožili drugi virusni povzročitelji.[8] Obstaja tudi podobnost s sindromom toksičnega šoka, vendar pri PVVS ni nikakršnega dokaza o povezavi s stafilokoknimi ali streptokoknimi toksini.[17] Tudi vloga pridruženih bolezni ni pojasnjena.[7] Boljše razumevanje mehanizmov PVVS bo potencialno pomembno tudi pri obvladovanju in zdravljenju bolezni.[44]
Epidemiologija
Epidemiološki podatki so omejeni in temeljijo predvsem na objavljenih nizih primerov.[2][13][42] Gre za novo, porajajočo se bolezen, ki je po trenutnih ocenah redka.[15] Podatki o pojavnosti (incidenci) niso znani.[2][42][2][45] Na osnovi razpoložljivih poročil je smrtnost med diagnosticiranimi primeri okoli 1,7-odstotna (kar je bistveno več kot pri kawasakijevi bolezni, ki ima po podatkih z Japonskega okoli 0,07-odstotno smrtnost).[3]
↑»Kawasaki Disease«. PubMed Health (v angleščini). NHLBI Health Topics. 11. junij 2014. Arhivirano iz spletišča dne 11. septembra 2017. Pridobljeno 26. avgusta 2016.
↑Taddio A, Rossi ED, Monasta L, in sod. (2017). »Describing Kawasaki shock syndrome: results from a retrospective study and literature review«. Clinical Rheumatology. 36 (1): 223–228. doi:10.1007/s10067-016-3316-8. PMID27230223. S2CID1104479.
