Nik Zupančič, slovenski hokejist in trener, * 3. oktober 1968, Ljubljana.
Zupančič, ki velja za enega najboljših slovenskih hokejistov obdobja po osamosvojitvi Slovenije, je večji del kariere z nekaj presledki igral za Olimpijo, s katero je osvojil dva naslova slovenskega državnega prvaka. Ob tem je igral v slovenski ligi po eno sezono za kluba HK Sportina Bled in HK Acroni Jesenice. V avstrijski ligi je igral za klube VEU Feldkirch, s katerim je v dveh sezonah osvojil naslov avstrijskega prvaka v sezoni 1997/98, EC Dornbirn, EHC Lustenau, EV Zeltweg in EC Weiz, po eno sezono pa je odigral tudi pri finskem JYP Jyväskylä, švedskem Timrå IK in KHL Medveščak, še v jugoslovanski ligi. Za slovensko reprezentanco je nastopil na desetih Svetovnih prvenstvih v hokeju na ledu, tudi na prvenstvu leta 2001, ko je vidno pripomogel k prvi uvrstitvi slovenske reprezentance v elitno skupino svetovnega hokeja, skupno pa je nastopil na 140-ih reprezentančnih tekmah. Nastopil je tudi na dveh Svetovnih prvenstvih za jugoslovansko reprezentanco. Igral je na položaju desnega krilnega napadalca, v svoji klubski in reprezentančni karieri pa je bil najpogosteje član napada Jan-Kontrec-Zupančič.
V sezoni 2013/14 je kot glavni trener s klubom HDD Jesenice osvojil naslov državnega prvaka, konec maja 2015 je bil imenovan za selektorja slovenske reprezentance.
Hokejska kariera
Zupančič je svojo člansko kariero začel pri ljubljanskem klubu Olimpija Hertz v sezoni 1984/85. V sezoni 1987/88 je bil član hrvaškega kluba KHL Medveščak, toda že za naslednjo sezono se je vrnil k Olimpiji, kjer je počasi prevzemal vse pomembnejšo vlogo in v sezoni 1991/91 je bil s triintridesetimi goli in devetindvajsetimi podajami eden boljših strelcev Olimpije. Na sedmih tekmah je dosegel pet golov, reprezentanca pa je v skupini B zasedla šesto mesto. Leta 1989 je prvič nastopil na Svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu za jugoslovansko reprezentanco, drugič leta 1991. V sezoni 1991/92 je dosegel devetintrideset golov in devetindvajset podaj, s čimer je bil šesti strelec rednega dela lige, v sezoni 1992/93 pa je bil s sedemintridesetimi točkami nekoliko manj učinkovit. Leta 1993 je nastopil na svojem prvem Svetovnem prvenstvu za slovensko reprezentanco. Na sedmih tekmah je bil s po devetimi goli in podajami eden najboljših v reprezentanci, ki je zasedla četrto mesto v skupini C. V sezoni 1993/94 je bil z devetindvajsetimi goli in petintridesetimi podajami deseti strelec lige, Olimpija pa je tretjič zapored osvojila naslov državnega podprvaka. Leta 1994 je Svetovnem prvenstvu dosegel štiri gole in tri podaje na šestih tekmah, reprezentanca pa je zasedla peto mesto v skupini C. V sezoni 1994/95 je s triintridesetimi goli in osemindvajsetimi podajami kot šesti strelec lige in tretji klubski strelec pomagal Olimpiji do prvega naslova državnega prvaka od samostojnosti Slovenije. Leta 1995 je na Svetovnem prvenstvu dosegel tri gole in dve podaji na štirih tekmah, reprezentanca pa je zasedla sedmo mesto v skupini C. Tako pri Olimpiji, ko tudi v reprezentanci se je uveljavil kot član napada Jan-Kontrec-Zupančič. Po sezoni 1995/96, v kateri je bil sedemintridesetimi goli in devetindvajsetimi goli peti strelec lige in je osvojil svoj drugi naslov državnega prvaka, je zapustil Olimpijo.
Leta 1996 je na Svetovnem prvenstvu dosegel deset golov in štiri podaje na sedmih tekmah, reprezentanca pa je zasedla tretje mesto v skupini C. Skupaj z Kontrecem je prestopil v HK Sportina Bled, kjer je bil v 1996/97 s triinštiridesetimi goli in sedemintridesetimi podajami četrti strelec lige in najboljši klubski strelec, Bled pa je osvojil tretje mesto v prvenstvu. Leta 1997 je na Svetovnem prvenstvu dosegel po tri gole in podaje na petih tekmah, reprezentanca pa je zasedla drugo mesto ter se uvrstila v skupino B svetovnega hokeja. Pred začetkom nove sezone je prestopil v VEU Feldkirch, s katerim je v sezoni 1997/98 osvojil naslov avstrijskega državnega prvaka, sam je dosegel trinajst golov in štiri podaje na štiriindvajsetih prvenstvenih tekmah. Po sezoni 1998/99, v katerem je Feldkirch izpadel v polfinalu končnice avstrijskega prvenstva, je zapustil klub. Leta 1999 se je po dveh letih ponovno udeležil Svetovnega prvenstva. Na sedmih tekmah je dosegel en gol in dve podaji, reprezentanca pa je osvojila peto mesto v skupini B. V sezoni 1999/00 je igral za klub JYP Jyväskylä v finski ligi, kjer je na dvainpetdesetih tekmah dosegel dvanajst golov in osemnajst podaj. Po Svetovnem prvenstvu 2000, na katerem je dosegel sedem golov in štiri podaje na sedmih tekmah, reprezentanca pa je osvojila sedmo mesto v skupini B, se je v sezoni 2000/01 le za pet tekem vrnil v Olimpijo, nakar je prestopil v klub Timrå IK v švedski ligi, kjer je na sedeminštiridesetih tekmah dosegel devet golov in eno podajo. Leta 2001 je na Svetovnem prvenstvu v Ljubljani s petimi goli in enajstimi podajami na petih tekmah pomagal slovenski reprezentanci k prvi uvrstitvi v elitno skupini svetovnega hokeja.
V sezoni 2001/02 je prestopil v klub HK Acroni Jesenice, kjer je v državnem prvenstvu odigral le trinajst tekem, na katerih pa je dosegel devetnajst golov in dvaindvajset podaj. Po Svetovnem prvenstvu 2002, na katerem je dosegel en gol in tri podaje na sedmih tekmah, reprezentanca pa je obstala v elitni skupini svetovnega hokeja, je ponovno zaigral v avstrijski ligi, najprej za klub EC Dornbirn, za katerega je v sezoni 2002/03 zaigral le na eni prvenstveni tekmi, v sezonah 2003/04 in 2003/04 pa za klub EHC Lustenau, kjer je v obeh sezonah dosegel oseminsedemdeset oziroma devetinosemdeset točk. Leta 2004 je na svojem zadnjem Svetovnem prvenstvu s petimi goli in dvema podajama na petih tekmah pomagal slovenski reprezentanci k vnovični uvrstitvi v elitno skupini svetovnega hokeja, s sedmimi točkami je bil tretji strelec reprezentance. Za sezono 2005/06 se je vrnil k Olimpiji, v prvenstvu je dosegel deset golov in trinajst podaj na petindvajsetih tekmah. V sezoni 2006/07 je ponovno zaigral v avstrijski ligi za klub EV Zeltweg, za katerega je dosegel sedeminštirideset golov in šestinšestdeset podaj na štiriinštiridesetih tekmah. Za sezoni 2007/08 in 2008/09 se je vnovič vrnil k Olimpiji, ki je obakrat osvojila naslov državnega podprvaka, v sezoni 2007/08 pa presenetljivo tudi naslov avstrijskega podprvaka. V sezoni 2008/09 je v ligi EBEL dosegel sedem golov in deset podaj na šestinštiridesetih tekmah, s klubom pa se mu ni uspelo uvrstiti v končnico. Po sezoni 2009/10 pri klubu EC Weiz v avstrijski tretji ligi je končal svojo športno kariero.
Leta 2012 je bil sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih.
Pregled kariere
- Odebeljeno - reprezentančni nastopi, glej tudi Statistika pri hokeju na ledu.
Trenerska kariera
Decembra 2010 je postal pomočnik selektorja Matjaža Kopitarja na klopi slovenske reprezentance. V sezoni 2013/14 je kot glavni trener s klubom HDD Jesenice osvojil naslov državnega prvaka, v finalu je popeljal klub do zmage s 3:1 v finali seriji prvenstva proti Olimpiji. Po Svetovnem prvenstvu 2015 je Kopitar odstopil, Hokejska zveza Slovenije je mesto selektorja ponudila Zupančiču, ki je 29. maja 2015 ponudbo sprejel.[2]
Sklici
Glej tudi
Zunanje povezave
.svg){kind=small}
