Mikroklima je podnebje zelo majhnih območij na Zemlji in je običajno najbolj izrazito oblikovana na homogenem aktivnem površju.[1] Aktivno površje je ta del površja pokrajine, na katerem prihaja k odboju sončnega sevanja - hkrati poteka spreminjanje kratkovalovnega sevanja Sonca v dolgovalovno toplotno sevanje.[2] Primer aktivnega površja so npr. gola tla, vodna površina, gozd, mikrooblike georeliefa itd. Aktivno površje je glavni klimatotvorni faktor mikroklime.[1]
Ni nujno, da se mikroklima ustvari v pokrajini, njen obstoj pa je odvisen od značaja makrovremena. Primeren tip makrovremena za razvoj mikroklime je radiacijski tip vremena (avtohtono vreme), ko je oblačnost manjša od 1/5, hitrost vetra nižja od 2 m.s−1 in se pojavlja velika dnevna amplituda temperature zraka. Obratno pa advekcijsko vreme (alohtono) zakriva vplive aktivnega površja.[3]
Podtipi mikroklime
- Endoklima je termin, ki se uporablja za klimo zaprtih prostorov - rudniški prostor, tovarniški prostor, stanovanje, razred, hlev, ...
- Kriptoklima je termin, ki se uporablja za klimo podzemnih jam.
Včasih se izraza izenačujeta.[1]
Prostorska razsežnost
| Horizontalna dimenzija
|
Vertikalna dimenzija
|
Primer zračnega vrtinca
|
Primer klime
|
| 10−2-102 m
|
10−1-101 m
|
prašni vrtinec
|
klima travnika
|
Nekateri postavljajo zgornjo mejo mikroklime v višini 2 m nad aktivnim površjem.[1]
Izmenjava in prenos toplotne energije
Z vidika karakterja procesa izmenjave in prenosa toplotne energije se lahko plasti atmosfere, ki se neposredno stika z aktivnim površjem, razdeli v tri plasti.
Tesno ob aktivnem površju prenos energije poteka molekularno, sledi plast konvekcijskega prenosa toplotne energije, najvišje pa leži turbulentna plast, ki je obenem tudi prehod k višjim plastem atmosfere same.[1]
Viri
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Vysoudil, M., 2006. Meteorologie a klimatologie. Olomouc, Univerzita Palackého v Olomouci, str. 53.
- ↑ Vysoudil, M., 2006. Meteorologie a klimatologie. Olomouc, Univerzita Palackého v Olomouci, str. 47
- ↑ Vysoudil, M., 2006. Meteorologie a klimatologie. Olomouc, Univerzita Palackého v Olomouci, str. 54.
