Malo pred smrtjo se je umaknil v samostan in se primenoval v Mateja. Njegova soproga Helena Dragaš je poskrbela, da sta njuna sinova Ivan VIII. Paleolog in Konstantin XI. Paleolog postala bizantinska cesarja. Manuel se praznuje 21. julija.[1]
Življenje
Manuel II. je bil drugi sin cesarja Ivana V. Paleologa in njegove žene Helene Kantakuzene. Oče mu je podelil naslov despot.
Bizantinski dvoglavi orel z monogramom Paleologov
Leta 1365 in 1370 je odpotoval na zahod iskat podporo v vojnah Bizantinskega cesarstva z Osmanskom cesarstvom. Od leta 1369 je bil guverner Soluna. Po neuspelem poskusu brata Andronika IV. Paleologa, da bi prišel na bizantinski prestol, je leta 1473 oče razglasil Manuela za socesarja in svojega naslednika. V letih 1376–1379 ga je s prestola izrinil Andronik IV. in nato leta 1390 njegov sin Ivan VII. Paleolog Leta 1390 je Manuel s pomočjo Beneške republike osebno porazil svojega nečaka. Ko je leta 1390 na prestol ponovno prišel Ivan V., je bil Manuel prisiljen oditi kot častni talec na dvor sultana Bajazida I. v Burso. V tem času je bil prisiljen sodelovati na osmanskem pohodu proti Filadelfiji, zadnji bizantinski enklavi v Anatoliji.
Ko je izvedel za očetovo smrt februarja 1391, je pobegnil z osmanskega dvora in zavaroval svojo prestolnico pred morebitnimi zahtevami nečaka Ivana VII. Odnosi z Ivanom VII. so se izboljšali, Bajazid I. pa je kljub temu od leta 1394 do 1402 oblegal Konstantinopel. Po petih letih obleganja je Manuel mesto prepustil nečaku in s spremstvom okoli 40 ljudi odplul na zahod iskat na evropskih dvorih pomoč proti Osmanskemu cesarstvu. Med obiskanimi vladarji so bili Henrik IV. Angleški (december 1400 – januar 1401),[2]Karel VI. Francoski, Sigismund, sveti rimski cesar, Margareta I. Danska inMartin Aragonski. Leta 1399 je francoski kralj Karel VI. poslal v Konstantinopel maršala Jeana Le Maingreja s šestimi ladjami in 1.200 možmi, kasneje pa še Jeana de Chateaumoranda in 300 mož, da bi mesto branili pred Bajazidom.
Po Bajazidovi smrti so se začeli njegovi sinovi med seboj spopadati za nasledstvo. V nastalem medvladju je Ivanu VII. uspelo z Galipolskim mirovnim sporazumom doseči vrnitev evropske obale Marmorskega morja in Soluna Bizantinskemu cesarstvu. Po vrnitvi Manuela II. leta 1403, mu je nečak mirno predal oblast nad Konstantinoplom in zato dobil guvernerski položaj v osvobojenem Solunu. Po podpisu mirovnega sporazuma je Bizantinski cesarstvo dobilo tudi Nesebăr (1403–1453), Varno (1403–1415) in azijsko obalo Marmarskega morja od Skutarija do Nikomedije (1403–1421).
Zemljevid južnega Balkana in zahodne Anatolije leta 1410 po podpisu Galipolskega mirovnega sporazuma Pol stavratona Manuela II.; na reverzu je Manuelova podoba
Manuel II. je 25. julija 1414 z ladjevjem štirih galej in dveh drugih ladij, ki sta prevažali konjenico in pehoto, odplul iz Konstantinopla v Solun. Namen njegove velike vojske je postal jasen šele potem, ko je nenajavljen pristal na Taosu, nepomembnem otoku, katerega je zasedel Francesco Gattilusio, sin vladarja Lesbosa. Manuel II. je potreboval tri mesece, da je ponovno vzpostavil svojo oblast na otoku. S Taosa je odplul v Solun, kjer ga je toplo sprejel sin Andronik, guverner mesta. Spomladi 1415 je s svojo vojsko odplul na Peloponez, kamor je priplul 29. marca. Po prihodu se je ukvarjal z utrjevanjem Morejskega despotata, nastalega na ostankih Latinskega cesarstva. Nadziral je gradnjo zidu Heksamilion preko Korintske ožine, namenjenega obrambi Peloponeza pred Osmanskim cesarstvom.
Manuel II. je vzdrževal prijateljske odnose z Mehmedom I. (1402–1421), zmagovalcem v osmanski državljanski vojni, njegov naslednik Murat II. (1421–1451) pa je leta 1422 napadel Konstantinopel. Manuel II. je v zadnjih letih vladanja večino državniških dolžnosti prepustil sinu in nasledniku Ivanu VIII. Paleologu in se vrnil v Evropo iskat podporo proti Osmanskemu cesarstvu. Na dvoru ogrskega kralja Sigismunda v Budimu se je zadržal dva meseca. Kralj je bil kljub porazu v bitki pri Nikopolju leta 1396 pripravljen sodelovati v vojni proti Osmanskemu cesarstvu, po izbruhu husitskih vojn na Češkem pa je bilo nemogoče računati na češko in nemško vojsko, ki sta bili neposredno vpleteni v vojna dogajanja, ogrska vojska pa je morala nadzirati dogajanja in braniti svoje kraljestvo.[3] Nezadovoljni Manuel se je iz Ogrske vrnil domov praznih rok, zato je bil njegov sin leta 1424 prisiljen podpisati zanj neugoden mirovni sporazum z Osmanskim cesarstvom in sultanu plačevati letni davek.
Manuel II. je umrl 21. julija 1424. Bil je avtor številnih del z različno vsebino, vključno s pismi, pesmimi, življenjepisi svetnikov, teološkimi in retoričnimi razpravami, pogrebnim govorom za brata Teodorja I. Paleologa in ogledalo princa za svojega sina in naslednika Joanesa. Ogledalo princa je pomembno zlasti zato, ker je zadnji primer te zvrsti bizantinske književnosti.
Družina
Miniatura iz rokopisa Louvre MS Ivoires 100, na kateri so upodobljeni Manuel II., Helena un trije njuni sinovi – sovladar Ivan VIII. in despota Teodor in Andronik
Z ženo Heleno Dragaš, hčerko srbskaga kmeza Konstantina Dragaša, je imel Manuel II. več otrok, med njimi
hčerko, omenjeno kot najstarejšo hčerko, vendar brez imena. Hčerka bi lahko bila Izabela Paleologina, Manuelova nezakonska hčerka za katero je znano, da se je poročila z Ilariom Dorio
Konstantina Paleologa, rojenega okoli 1393 ali 1398, umrlega pred letom 1405 v Monemvaziji
Ivana VIII. Paleologa (18. december 1392 – 31. oktober 1448), bizantinskega cesarja 1425–1448
Andronika Paleologa, despota Soluna (umrl 1429)
drugo hčerko, tudi brez znanega imena
Teodorja II. Paleologa, despota Moreje (umrl 1448)
Mihaela Paleologa, rojenega 1406/1407, umrlega 1409/1410 zaradi kuge
