Ludvik Zepič, slovenski pravnik, glasbenik in knjižničar, * 12. avgust 1887, Razbor pri Sevnici, † 14. januar 1971, Ljubljana.
Življenje in delo
V Celju (1901) in v Mariboru (1902–08) je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi je bil stenograf in strojepisec pri notarju Lovru Bašu v Celju in odvetniku Gvidu Sernecu v Ormožu. Hkrati je študiral pravo v Gradcu, opravil tu prva državna izpita, diplomiral pa 1919 v Zagrebu. V letih 1923–28 je obiskoval konservatorij Glasbene matice (kompozicijske predmete pri Slavku Ostercu in Lucijanu Mariji Škerjancu, pri njem študiral še privatno). Od 1919 je delal v državni finančni službi v Ljubljani, od 1922 pa vse do upokojitve 1949 pa v zavarovalni banki Slavija kot ravnateljski tajnik. Leta 1948 (ali 1949) se je honorarno zaposlil v NUK, kjer je osnoval, uredil in vodil glasbeno zbirko in izdal Navodila za obdelavo muzikalij (1952).
Do leta 1914 je vodil različne pevske zbore, od 1922–55 je bil korepetitor Zbora Glasbene matice. Ustanovil in vodil je Slovenski vokalni kvintet (1931-1941), s katerim je uveljavil visoke kriterije moškega komornega petja. Proučeval je Gallusov opus (Sledovi slovenske narodne pesmi v Gallusovih skladbah, 1938), izdal več njegovih del in jih prirejal za drugačne zborovske zasedbe; harmoniziral je tudi ljudske pesmi za moške glasove. Je soavtor slovenske planinske bibliografije Gore v besedi, podobi in glasbi (1965).[1]
Viri
- ↑ Enciklopedija Slovenije. (2001). Knjiga 15. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Zunanje povezave
|
|---|
| Splošno | |
|---|
| Narodne knjižnice | |
|---|
| Biografski slovarji | |
|---|
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
