| Judovsko-rimske vojne |
|---|
![]()
Menora, judovski simbol, ki so ga rimski vojaki leta 70 odnesli iz jeruzalemskega templja |
| Datum | 66–136 (70 let) |
|---|
| Prizorišče | |
|---|
| Izid |
odločilna rimska zmaga
- uničenje jeruzalemskega templja
- razkol med judaizmom in zgodnjim krščanstvom
- masovni poboj Judov in razselitev preživelih
- združitev nemesijanskih judovskih sekt v rabinski judaizem
- okrepitev judovskega središča v Galileji
|
|---|
Ozemeljske
spremembe |
Judeja je ostala pod rimsko oblastjo, se preimenovala in združila s provinco Sirijo v provinco Sirija Palestina |
|---|
|
| Udeleženci |
|---|
 Rimsko cesarstvo |
judovski zeloti,
judovski uporniki,
Bar Kohbova armada |
| Poveljniki in vodje |
|---|
 Tit Flavij
Vespazijan
Mark Lup
Marcij Turbo
Lucij Kvijet
Hadrijan |
Simon Bar Giora,
Elazar Ben Simon,
Jehonatan mi-Guš Halav
Artemion, Lukuas, Julijan in Pap
Simon bar Kohba |
| Moč |
|---|
Veliki upor: 30.000 (Bet Horon) - 60.000 (obleganje Jeruzalema)
Kitosova vojna: vzhodne rimske legije
Bar Kohbova vstaja: 7 popolnih legij s kohortami in pomožnimi enotami 5 dodatanih legij, skupno približno 120.000 mož |
Veliki upor: 25.000 plus judovske milice, 20.000 Edomejcev
Kitosova vojna: nekaj deset tisoč slabo organiziranih mož
Bar Kohbova vstaja: 200.000 – 400.000 pripadnikov milic |
| Žrtve in izgube |
|---|
Veliki upor: XII. legija Fulminata je izgubila svojega aquila, sirski kontingent je bil uničen, skupno približno 20.000 mož
Kitosova vojna: na Cipru ubitih 240.000,[1] v Ciranajki pa 200.000 civilistov
Bar Kohbova vstaja: XXII. legija Deiotariana je bila uničena,
IX. legija Hispana verjetno razpuščena,[2]
X. legija Fretensis je utrpela težke izgube |
Veliki upor: 250.000[3] – poklanih 1,1 million (Jožef Flavij) in zasužnjenih 97.000 Judov ;
Kitosova vojna: iztrebljenje judovskih skupnosti na Cipru, Cirenajki in Aleksandriji
Bar Kohbova vstaja: poklano 400.000[3] – 580.000 (Kasij Dion) civilistov in pripadnikov milic,
porušenih 985 judovskih vasi (Kasij Dion) |
Judovsko-rimske vojne so bile niz velikih uporov Judov v rimski provinci Judeji proti Rimskemu cesarstvu.
Nekateri viri mednje uvrščajo samo prvo judovsko-rimsko vojno (66–73) in Bar Kohbovo vstajo (132–135). Drugi viri k njim prištevajo tudi Kitosovo vojno (115–117), ki se je začela z uporom v judovski diaspori v Cirenajki in se je samo v zaključnem obdobju dogajala tudi v Judeji.
Judovsko-rimske vojne so za Jude pomenile velik udarec, saj so jih iz najštevilčnejšega ljudstva na vzhodnem Sredozemlju spremenile v razseljeno in preganjano manjšino. Dogodki so imeli velik vpliv tudi na judaizem, ker so Titove čete porušile jeruzalemski tempelj, ki je bil osrednje judovsko svetišče. Četudi so Samarijani v 4. stoletju dobili avtonomijo in je Judom leta 614 uspelo ustanoviti kratkotrajno sasanidsko-judovsko državo, se je samostojna judovska država na Bližnjem vzhodu formirala šele v 20. stoletju.
Vojne
K judovsko-rimskim vojnam se prištevajo:
- Prva judovsko-rimska vojna (66–73), imenovana tudi prva judovska vstaja ali velika judovska vstaja. Začela se je z uporom leta 66, nadaljevala s padcem Galileje leta 67, uničenjem jeruzalemskega templja leta 70 in končala s padcem Masade leta 73.
- Druga judovsko-rimska vojna (115–117), znana tudi kot Kitosova vojna in upor izgnancev.
- Tretja judovsko-rimska vojna (132–135), imenovana tudi Bar Kohbova vstaja, druga judovsko-rimska vojna (če se ne šteje Kitosove vojne) ali tretja judovsko-rimska vojna (če se jo šteje).
Posledice
Upori v Judeji, ki se je leta 135 preimenovala v Sirijo Palestino, so se nadaljevali tudi v Bizantinskem cesarstvu. Med njimi so najbolj znani:
- upor proti Konstanciju Galu (351), ki se je začel v Sepforisu v Galileji,
- upor Samarijcev (484–572), ki se je začel v Neapolisu, in
- upor proti Herakliju (613), ki se je začel v Tiberiji v Galileji.
Sklici
