Jožek z barja[7]
Šibam z avtom taborit gor nad lepe Šmarje.
V naglici riskiram, peljem se čez barje.
Tam divja prikazen, tam skače strašni možek,
žre predvsem Ljubljančane, ime mu je pa Jožek.
Jožek z barja skoz' morost se plazi,
Jožek z barja k vasi se priplazi
Jožek z barja že zobe si brusi,
Jožek z barja, kolješ, daviš, gnus si.
Tega Jožka z barja, kdo bi se le spomnil tó,
uženemo le z gnojem, z letala na glavó.
Vozil sem se skozi vas po poti k Vrtači.
Me pričakal je župan, mi rekel pri pijači:
"Živega al´ mrtvega, kdor Jožka mi pripelje,
temu jaz dam za ženó hčer in še pol srenje".
Jožek z barja skoz' morost se plazi,
Jožek z barja k vasi se priplazi
Jožek z barja že zobe si brusi,
Jožek z barja, kolješ, daviš, gnus si.
Tega Jožka z barja, kdo bi se le spomnil tó,
uženemo le z gnojem, z letala na glavó.
"Daj letalo mi župan in umetni gnoj,
brez problema ti pripeljem Jožeka takoj".
Župan je prec privolil, v nébo sem vzletél,
z gnojem Jožka zaprašil, zdaj sem z njim pomél.
Jožek z barja že je čisto bel,
Jožek z barja z morosta je ušel,
Jožek z barja stopil je na kamen,
Jožek z barja, zdaj je z njim pa amen.
Jožka sem dohitel, že držim ga res močnó,
v živalski vrt prodam ga, vsak denar prav prišel bó.
|
