Ena izmed najpogosteje upodobljenih podob slovenskega narodnoosvobodilnega boja: Prenos ranjencev 14 divizije na Paškem Kozjaku 19. februarja 1944. Prvi z leve je verski referent divizije Jože Lampret.
Jože Lampret se je rodil 19. januarja 1903 v Šoštanju, v tedanji deželi Štajerski v Avstro-Ogrski monarhiji. Osnovno šolo je obiskoval v Šoštanju, temu je sledilo obiskovanje gimnazije v Celju, nato se je pa vpisal na Teološko fakulteto v Mariboru in jo obiskoval v letih 1927-1931. Še preden je vstopil v bogoslovno semenišče, je bil član Komunistične partije, zato so ga drugi duhovniki sumili, da "ni bil nikoli res duhovnik" in da so ga komunisti poslali v duhovniške vrste kot agenta "pete kolone v katoliški Cerkvi".[1]
Že v času študija se je politično angažiral, a je kljub temu ob koncu študija deloval kot duhovnik po raznih župnijah lavantinske škofije (Svete Trojice v Halozah, Žetale, Ribnica na Pohorju, Šmiklavž pri Slovenj Gradcu, Sveti Jurij v Slovenskih goricah , kjer je med drugim tudi bil eden izmed organizatorjev viničarjev in delavcev v raznih strokovnih in prosvetnih društvih. V prostem času se je ukvarjal z raziskovanjem izkoriščanja proletariata in svoja spoznanja objavljal v raznih časopisih. Postopoma se je njegovo politično udejstvovanje povečevalo in doseglo vrhunec leta 1939, ko je podpisal razglas Zveze delovnega ljudstva Slovenije, zaradi česar je bil tudi zaprt, kasneje (januarja 1940) pa izgnan iz vseh srezov Dravske banovine in je bil prisiljen zbežati v Savsko.
Začetek napada sil osi na Jugoslavijo je doživel v Liki, kjer je doživel nasilja ustaštva in se je zato povezal s partizanskim gibanjem. Leta 1943 se je s partizansko delegacijo vrnil v Slovenijo. kjer se je pod prisego »V imenu Boga in slovenskega naroda!«[2] uradno pridružil slovenski veji partizanskega gibanja. Postal je eden izmed članov SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet) in bil naposled imenovan za verskega referenta XIV. Divizije. V XIV. diviziji se je pridružil kulturniški skupini (med drugimi je bil najvidnejši član te skupine njegov someščan Karel Destovnik - Kajuh) in se januarja 1944 udeležil pohoda na Štajersko. Tekom vojne je deloval tako kot partizanski duhovnik in politični aktivist ter član štajerskega PO Osvobodilne Fronte, a je bil že med vojno zaradi svojega delovanja na področju ljubljanske škofije brez privoljenja pristojnega škofa Gregorija Rožmana suspendiran. Leta 1945 je deloval kot prevajalec ob zajetju nemškega poveljnika Armadne skupine E - Alexandra Löhra.
Kljub izrecnemu nasprotovanju Cerkve ga je oblast imenovala za profesorja (sociologije religije) na Teološki fakulteti. Leta 1950 ga je zaradi delovanja v Cirilmetodijskem društvu katoliških duhovnikov Cerkev ekskomunicirala. Po sporazumu z Vatikanom je sprejel pogoj, da se začasno umakne v samostan Pleterje, da bi bila ekskomunikacija preklicana.
Tudi po vojni je kot idealist in socialni utopist verjel, da bosta krščanstvo in socializem našla skupno pot, a kasnejše delovanje jugoslovanske države je te želje razblinilo. Življenje je končal s samomorom s plinom.
Nagrade in priznanja
nosilec partizanske spomenice 1941 ter več visokih državnih odlikovanj
1947: red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki
10. december 1951: red zaslug z zlatim vencem, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem ter Red za hrabrost
29. november 1959: odlikovanje red zaslug z rdečo zastavo
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
