Izabela je bila osmi otrok in najmlajša hči kralja Jakoba I. Aragonskega[3] in njegove druge žene Violante Ogrske.[4] Rojena je bila konec leta 1247 ali v začetku leta 1248, kar je zazvidno iz očetove oporoke, v kateri je zapisal: če bo njegov še nerojeni otrok sin, bo postal vitez templjar, če bo hči, pa bo postala nuna v samostanu Santa María de Sigena. Oporoka je bila očitno preklicana pred njenim rojstvom, ker je bila poročena.[5][6]
11. maja 1258 je bil med Izabelinim očetom in francoskim kraljem Ludvikom IX. sklenjen Corbeilski sporazum, ki je vseboval tudi dogovor o poroki Ludvikovega sina Filipa in Izabele.[7] Uradna poroka je potekala 28. maja 1262 v mestu Clairmont (zdaj Clermont-Ferrand). Filip je bil zaradi smrti svojega starejšega brata Ludvika leta 1260 že dedič francoskega prestola.
Julija 1270 je Izabela spremljala svojega moža in tasta na osmo križarsko vojno proti Tunisu in naslednji mesec po smrti Ludvika IX. postala kraljica žena Francije. Na poti domov je 11. januarja 1271 med prečkanjem reke Savuto pri Martiranu v Kalabriji padla s konja in v šestem mesecu nosečnosti prezgodaj rodila svojega petega otroka, ki je kmalu zatem umrl. Izabelo so odpeljali na grad Martirano, kjer je, izčrpana od poroda in vročice, 28. januarja 1271 umrla, stara 24 let.
Ker je umrla daleč od svoje domovine, so na Izabeli izvedli pogrebno proceduro mos teutonicus.[8] Pokopali so jo najprej v stolnici v Cosenzi poleg njenega novorojenega sina[9] in nato v kraljevi nekropoli v baziliki Saint Denis v Parizu.[8] Izabelina grobnica, tako kot mnoge druge, je bila oskrunjena med francosko revolucijo avgusta 1793.
Otroci
Ludvik (1264 –1276), od leta 1270 do svoje smrti kronski princ
↑David Abulafia, Rosamond MacKitterick. The new Cambridge medieval history/5 C. 1198 - c. 1300. The standard work of reference on the whole of Europe, east and west, during the 13th century. str. 654.
↑Damian J. Smith, Helena Buffery. The book of deeds of James I of Aragon: a translation of the medieval Catalan Llibre dels Fets. str. 139.
↑ 8,08,1Alain Erlande-Brandenburg. Le roi est mort. Étude sur les funérailles, les sépultures et les tombeaux des rois de France jusqu'à la fin du xiiie siècle.
↑Luigi Palmieri. Cosenza e le sue famiglie: attraverso testi, atti e manoscritti, Cosenza : Pellegrini Editore, 1999. str. 19. ISBN88-8101-067-4, ISBN978-88-8101-067-7
↑Brown, Elizabeth A.R. »Philip IV«. Britannica. Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 9. junija 2022.
Sivéry, Gérard (2003). Philippe III le Hardi (v francoščini). Fayard.
Zurita, Jerónimo (1977). López, Angel Canellas (ur.). Anales de Aragón(PDF) (v španščini). Exma. Diputación de Zaragoza, «Institución Fernando el Católico».
