Velja za največega bolgarskega književnika, »patriarha bolgarske književnosti«, ki pooseblja bolgarsko kulturo svojega časa. Njegovo najbolj znano delo je roman Pod jarmom (Pod igoto).
Ljubezen do knjig je privzel po materi, ki je spodbujala njegovo šolanje in prve poskuse pisanja. Šolanje je začel v domačem mestecu, ga nadaljeval v Kaloferju in na koncu obiskoval še gimnazijo v Plovdivu. Tam je prišel v stik z rusko in francosko literaturo ter pričel pesniti. Oče ga je v želji, da bi prevzel njegov posel, poslal na študij v Romunijo, kjer je Vazov navezal stike z mladimi Bolgari v izgnanstvu, ki so načrtovali odpor proti osmanski oblasti. Po brutalnem zatrtju aprilske vstaje leta 1876 je moral tudi sam poiskati zatočišče v Romuniji. V tem času je bil njegov rojstni kraj požgan, oče ubit, mati z njegovimi brati pa se je morala umakniti v samostan v Rodopih.
Vrnil se je ob osvoboditvi Bolgarije in postal uradnik, a se je po nekaj letih zaradi zapletene politične situacije pod protiruskim režimom Stefana Stambolova umaknil v Odeso. Po vrnitvi je bil med leti 1897 in 1899 minister za izobraževanje v vladi Konstantina Stoilova, nato pa se je umaknil iz javnega življenja in se povsem posvetil ustvarjanju ter intenzivno pisal skoraj do svoje smrti leta 1921.
Delo
Že za časa življenja je zaslovel kot oče bolgarske književnosti; opeval je podeželsko življenje in narodno identiteto ter trpljenje svojih rojakov pod osmansko vladavino. Ustvaril je veliko število pesmi in proznih ter dramskih del, ki so znatno pripomogla k utrjevanju bolgarskega knjižnega jezika. Ob tem je na Zahodu praktično neznan, le roman Pod jarmom je bil preveden v več deset tujih jezikov kot edini širši evropski javnosti dostopen zapis.
.JPG)
