Francoska književnost zajame celoto književnosti avtorjev, ki pišejo v francoščini oz. ki so francoske narodnosti oz. imajo državljanstvo Republike Francije.
Poleg tega pa zajeme pojem francoske književnosti tudi avtorje, ki pišejo v jezikih narodnih manjšin republike Francije (baskovščina, bretonščina, oksitanščina idr.).
Če sledimo francoski sistematiki, pa zlasti zajame pojem francoske književnosti poleg tega še vse avtorje, ki pišejo v francoščini in ki izvirajo iz vsaj (delno) frankofonskih držav (Belgija, Švica, Québec/Kanada, Alžirija, Maroko, Senegal in druge afriške države itd.).
Zgodovinsko izvira iz stare, srednjeveške francoščine in se razvija vse do danes.
Ena izmed Strasbourških priseg (Serments de Strasbourg) (842) velja za prvo besedilo, ki je v celoti napisano v stari romanščini, predhodnici francoščine. Prvo besedilo v tem jeziku, ki ga danes štejemo za literarno, je Pesnitev svete Evlalije (Séquence ali Cantilène de sainte Eulalie), ki je bila verjetno napisana med letoma 881 in 882. Gre za enostavno prilagoditev 29 verzov latinske pesmi z verskim in pedagoškim namenom. Prva velika besedila francoske književnosti so iz visokega srednjega veka (11. stoletje), torej iz dobe razvoja kmetijstva in demografske rasti po obdobju invazij, anarhije in epidemij.
Pesmi vojaških uspehov (chansons de geste) so dolge pesmi, ki vsebujejo lahko tisoč verzov in ki so bile namenjene prepevanju v javnosti, pri čemer se francoski pojem »geste« navezuje na vojne oz. vojaške uspehe. V epični obliki opisujejo nekdanje vojne uspehe in zvišujejo viteške ideale, pri čemer pomešajo legende in resnične zgodovinske dogodke. Najstarejša epska pesem vojnih uspehov je Rolandova pesem (Chanson de Roland), ki je bila napisana v 11. stoletju. V njej pripoveduje uspehe vojske Karla Velikega ter jih hkrati idealizira.
Dvorska književnost (littérature courtoise) je nastala v 12. stoletju. Njena glavna tema je zveličanje edine in perfektne ljubezni, ki je pogosto nesrečna. Izvira iz antike ter integrira vzhodne, orientalske vplive, ki so jih prinesli seboj križarji po njihovi vrnitvi ter je keltske legende. Legenda Tristana in Izolde pripoveduje zgodbo absolutne in nemogoče ljubezni, ki se končuje s tragično smrtjo ljubečih. Te pesmi so prepevali trubadurji na dvorcih visokega plemstva. Chrétien de Troyes (1135 ?–1190 ?) je verjetno prvi romanopisec francoske književnosti. Njegovi romani (Yvain ou le Chevalier au lion, Lancelot ou le Chevalier de la charrette et Perceval ou le Conte du Graal) so tipični za to zvrst. Kratek začetek dolge pesmi »Le Roman de la Rose«, ki ga je napisal Guillaume de Lorris, je bila prava »uspešnica« iz začetka 13. stoletja in je eno izmed zadnjih besedil na temo dvorske ljubezni. Nadaljevanje pesmi je napisal Jean de Meung vsebuje dele, kot npr. odsek la vielle (ta stara), ki so uperjeni proti ženskam, kar je povsem presenetljivo. Dodatno pa se v besedilu najden tudi določeno »socialno kritiko«.
Približno v istem obdobju je napisan Roman de Renart, ki vsebuje vrsto pesmi, ki govorijo o pustolovščinah živali, ki imajo um. Lisica, medved, volk, petelin, mačka itd. Imajo vsak svoje poteze človeškega značaja: nepoštenost, naivnost, zvitost… Anonimni avtorji kritizirajo v teh pesmih plemiške vrednosti in dvorsko moralo.
Pariški pesnik iz 13. stoletja, Rutebeuf, opisuje človeško šibkost, negotovost in revščino in prikazuje nasprotje z dvorskimi vrednotami.
Prve zgodovinske kronike v francoščini opisujejo križarske pohode 12. stoletja. Nekatere, kot tista iz Joinvilla, opisujejo življenje svetega Ludviga (Saint Louis) in imajo tudi moralno namero ter nekoliko idealizirajo opisane dogodke. Stoletno vojno (1337–1453) pripoveduje Jean Froissart (1337–1410 ?) v dveh knjigah pod naslovom Chroniques. Pesnik Eustache Deschamps opisuje družbo in način razmišljanja za časa stoletne vojne.
Po stoletni vojni je pesnik François Villon (1431–1463 ?) tisti, ki izraža nemir in nasilje tega časa. Bil je sirota plemiškega rodu in dober učenec, kasneje pa obsojen za krajo in umor. Njegovo delo je hkrati izobraženo in popularno ter izraža upor proti nepravičnostim njegovega časa.
Versko gledališče se je razvilo skozi cel srednji vek. Tematizira misterije, oz. verske praznike kot so božič, velika noč, vnebovzetje. V razliki do zgoraj opisanih, pretežno plemiških literarnih zvrsteh, nagovarja večjo število ljudi. Poleg verskega gledališča nastaja v 15. stoletju komično gledališče (farsa, »farce«), ki ga pa cerkvene oblasti z vso silo zatirajo.
Načela humanizma globoko zaznamujejo književnost: vrnitev k antičnim besedilom (grškim, latinskim, hebrejskim), želja po znanju, jasen epikurizem, obnova oblik in vsebin, ki se razlikujejo od srednjeveške književnosti.
Med velike pesnike štejemo: Clément Marot, Jean de Sponde, Agrippa d'Aubigné, poleg tega pesnike »Pleiade« (Pléiade), med katere spadata Ronsard in Du Bellay.
Najbolj značilni romani so ti Rabelais-ja in Marguerite de Navarre (1492-1549).
Eseji Montaigne-ja so pomembno delo med filozofijo in avtobiografijo. Njegovi eseji štejejo poleg tega med prve autobiografije v francoščini in tako upirajo pot Rousseauju in številnim drugim. Samo zamisel »esejov«, to pomeni poskus odkrivanja samega sebe ampak tudi odkrivanja človeka, lahko povezujemo s »Konfesijami« (spovedmi) Jean-Jacquesa Rousseauja, ki skuša opisati človeka s svojimi dobrimi stranmi ampak tudi z njegovimi napakami.
17. stoletje
Na začetku 17. stoletja ima Honoré d’Urfé veliko uspeha s svojim »precioznim« romanom »L'Astrée«, to je pustolovski roman, ki je delno avtobiografski in ki je izhajal med letoma 1607 in 1633. Šteje med največje uspehe stoletja, vendar kasnejši »pastoralni« (pastirski) roman ne sledi povsem. Vsekakor je imel pomemben vpliv na francoski roman, na gledališče (Molière-a), na lirično opero in na miselnost.
V 17. stoletju naletimo na dva velika literarna tokova, ki sta si hkrati konkurenčna in ki se dopolnjujeta: klasicizem in baročna literatura. Konkurenčna sta si zato, ker bo klasicizem prevladoval nas barokom, vendar tudi komplementarna, ker so bili nekateri avtorji pod vplivom obeh tokov (tako Pierre Corneille). Vendar se že od konca stoletja pojavlja v književnosti miselnost, ki najavlja razsvetljenstvo (Lumières) (npr. Jean de La Bruyère).
18. stoletje oz. francosko razsvetljenstvo se v francoski kulturni zgodovini pojmuje kot stoletje »luči« (siècle des Lumières). Metafora naj izraža zmago renesanse in kartezianizma filozofa Francois Descarte-a predhodnega stoletja ter zmago razuma (»raison«) nad »temnimi verovanji« (obskurantizem in predsodki). Razsvetljenstvo je evropski fenomen, vendar prav francoski filozofi najbolj izražajo ideje stoletja in nove vrednote, ki bodo še preko francoske revolucije zaznamovali Evropo in celi svet. Glavni filozofi francoskega stoletja so: Voltaire, Jean-Jacques Rousseau, Denis Diderot in Montesquieu.
Romantika. Razvoj romantike izvira iz nekaterih načel. Nekateri poudarjajo pomen svoboščin, ki jih je zagovarjala francoska revolucija, katerim je sledil nered ter zmeda, ki jo je privedla nestabilnost ter politična negotovost v prvi polovici stoletja. V tej perspektivi je v ospredju pisatelj sam, s svojimi ideali, ki izraža svoje nasprotje do političnega in socialnega reda. Za druge avtorje je vendar tako, da francoska revolucija in politični nemiri, ki ji sledijo, ne morejo povsem obrazložiti razvoj francoske romantike, češ da sta nastali angleška in nemška romantika že prej in da obe državi nista poznali enaki politični in socialni revoluciji. Le-ti poudarjajo pomen proučevanja angleške in nemške književnosti za francoske pisatelje.
Realizem je nekoliko bolj nejasen pojem, ki je bil naknadno pripisan na osnovi opredelitev pisatelja – Champfleury-ja, pri čemer se nahajata Stendhal in Balzac med tokovoma romantike in realizma. Literarni zgodovinar Gustave Lanson posveča v svoji zgodovini francoske književnosti (Histoire de la littérature française, 1894) pomembne strani Balzacu, kjer opredeljuje delež realizma v njegovem delu ter delež romantike: »Ainsi, par ses impuissances et par sa puissance, Balzac opérait dans le roman la séparation du romantisme et du réalisme. Il reste cependant dans son œuvre quelque chose d'énorme, une surabondance et une outrance qui en trahissent l'origine romantique«.[1]
Naturalizem pa je izraz zavestnega razmišljanja in pristopa, ki ga je Émile Zola sam jasno začrtal.
20. stoletje
Francoska književnost 20. stoletja je globoko zaznamovana od zgodovinskih, političnih, moralnih in umetniških kriz. Literarno gibanje, ki je zaznamovalo stoletje je surrealizem, ki se zlasti izraža v novi poeziji (André Breton, Robert Desnos, Paul Éluard idr.). Hkrati pa zaznamuje literarno stoletje ekzistencializem (Gabriel Marcel, Jean-Paul Sartre), ki predstavlja tudi novo filozofsko gibanje (Jean-Paul Sartre: L'existentialisme est un humanisme) . Prvotni vir umetnikov tega stoletja je odnos do političnih konfliktov njihovega časa. Vojna je tako prisotna tako v pesništvu kot v romanih.
Marcel Proust je zadnji veliki francoski avtor z začetka 20. stoletja.
Marcel Proust nekako šteje za zadnjega velikega francoskega avtorja tega stoletja. Edino primerljivo vlogo lahko najdemo pri avtorju Louis-Ferdinand Céline, in to glede na njegovo pomembno vlogo pri kritiki na preveč »civiliziranem« pripovedništvu, ki je daleč od resničnega življenja. S skladnjo, ki je v največji možni meri blizu realnosti vsakdanjega jezika ulice ter z ustvarjanjem novega jezika (»novlangue«), ki je pomešan z domišljenim prostaškim jezikom (»argot«) se je tudi izkazal kot eden največjih francoskih pisateljev stoletja. Hkrati je zaznamoval številne druge pisatelje (od patra San Antonio, preko anglosaškim pisateljev Burroughs, Miller, itd.).
Danes se zdi, da morda lahko najdemo povezavo med številom avtorjev, ki jih združuje pojem avtofikcije (autofiction), ki ga je ustvaril Serge Doubrovsky. Vendar je vsekakor težko združevati pod isto oznako široko paleto piscev, ki imajo dokaj različne senzibilnosti, umetniške pristope in svetove, ki si včasih nasprotujejo. Ta opredelitev je tudi argument, ki ga zastopajo kritike literature, ki bi bila preveč usmerjena vase, preveč osredotočena na pariško četrt Saint-Germain-des-Prés in ki, s strogo komercialnega vidika, očitno nima dosti odmeva v tujini.
V nadaljevanju romana s francoskega podeželja iz 19. stoletja, katerega ena izmed predstavnic je George Sand, je prav ta zvrst našla vidne naslednike v avtorjih kot sta to Pierre-Jakez Hélias (»Le Cheval d'orgueil«) in Henri Vincenot v drugi polovici 20. stoletja. Ta žanr se še dalje razvija z avtorji kot Jean Anglade in Jean-Paul Malaval.
Najvažnejša literarna gibanja so bila:
Književnost začetka 21. stoletja se vrne k nekoliko bolj tradicionalnim oblikam, ki tvorijo kontrast k razvojem in k formalnim inovacijam 20. stoletja. In četudi je dandanes (še) težko razločiti razne literarne tokove, lahko vendar identificiramo nekatere tendence, brez da bi opis hotel biti popoln.
Avtofikcija (autofiction): Serge Doubrovsky, ki je zasnoval ta neologizem oz. to novo besedno tvorbo, šteje pisateljico Colette z začetka 20. stoletja za pionirko na tem področju, saj je bila dokaj uspešna tako pri publiki kot pri kritikih. Vendar je koncept avtofikcije dokaj neenoten, ker podlega sama narava sinteze avtobiografije in fikcije interpretaciji.[2] . Vsekakor lahko razlikujemo nekatere tipe:
Avtofikcija, ki ni ne »biografija, in seveda ne roman, ki je pod književnostjo … nekje med književnostjo, sociologijo in zgodovino« [3] in ki ga predstavljata tako Annie Ernaux kot tudi Édouard Louis.
Avtofikcija, ki izraža »splošno razmišljanje o konstrukciji identitete sodobnega pisatelja v njegovem odnosu do pisanja in do medijih«.[4] To nekoliko bolj formalno avtofikcijo predstavlja Chloé Delaume, ki se opredeljuje kot nekdo, »ki avtofikcijo prakticira«.[5] , saj meni, »da se s tem da se nekaj napiše, realnost spreminja« (la mise en écriture modifie le réel).[5] Po drugi strani pa vidi Marie Darrieussecq v avtofikciji »izjavo, ki se ima za prevaro in seriozno hkrati« (une assertion qui se dit feinte et qui dans le même temps se dit sérieuse).[6] »Drugače povedano, avtor avtofikcije hkrati trdi, da je tisto, kar piše resnično in hkrati pa svari bralca, naj ne verjame v to. Iz tega sledi, da nihajo vsi elementi pripovedi med njihovo realno ni fiktivno vrednost, brez da bi bralec lahko obe razločil.« [6] Končno lahko razločimo še »prostaško« avtofikcijo (autofiction "vulgarisée)[6], ki jo lahko najdemo pri skandalnih avtorjih kot Christine Angot ».[6]
Koncept minimalizma ali igrivega romana (»minimalisme ou roman ludique«): »V toku 80ih let se je pojavil pojem minimalizma in se je kar hitro razširil ter zaznamoval avtorje s skupno dediščino (Nouveau Roman).[7] . Združuje celo generacijo pisateljev, ki jih združuje založba Éditions de Minuit, mdr. Jean Echenoz, Jean-Philippe Toussaint, Laurent Mauvignier ali Eric Chevillard. Četudi se še vedno razvija diskurz okoli koncepta minimalizma, le-tega zaznamuje po Marcu Dambru [8]igrivo citiranje[9], »ponovno očaranje brez iluzije o svetu« (»réenchantement sans illusion du monde«) [9], poudarjena prisotnost igrivosti, odklanjanja neprimernega in način dobesednega prijema« [9]. Te skupne značilnosti so pripeljale misleca Olivier Bessard-Banquyja do tega, da je predlagal skupno pojmovanje »igrivega romana« (»Roman ludique«) za te avtorje ter da je hkrati razločil minimalizem od igrive književnosti: »Veselje do igre je zares pri njih bolj razvita kot privlačnost malega… Zato mora oznaka minimalizma – če ima le-ta smisel – biti pridržana delom maloštevilnih avtorjev, ki se očitno sklicujejo absolutno revščino.« (Le goût du jeu est en effet chez eux bien plus marqué que la tentation du peu. […] C’est pourquoi l’étiquette du minimalisme — si tant est qu’elle ait un sens — doit être réservée à des ouvrages de peu, revendiquant à l’évidence une indigence absolue).[10]
Hipoteza pozitivnega minimalizma: Ta pojem je zasnoval Rémi Bertrand v svojem eseju Philippe Delerm et le minimalisme positif. Le-ta označuje »književnost, ki se vrti okoli vsakdanje sreče«. Pojmovanje pisanja in življenja je v tej perspektivi koherentna. Treba je »določiti natančneje pogoje možnosti pisanja v vsakdanju« (préciser les conditions de possibilité d’une écriture du quotidien), treba je osvoboditi »vsakdanje in srečo cunj upanja« ([débarrasser] le quotidien et le bonheur des oripeaux de l’espérance) in hkrati spontano ustvarjati holistično etiko banalnega, in to v kratki obliki[11]. Bernard združuje pod tem praporom pozitivnega minimalizma več avtorjev: Philippe Delerm, Christian Bobin, Jean-Pierre Ostende,Pierre Michon, Visage, vsi pevci enostavnih radosti (chantres des plaisirs simples) [11]. Vsekakor je treba omenjati, da del stroke spodbija zasnovo pozitivnega minimalizma, tako zlasti Pierre Jourde, ki meni : »Kdor združuje avtorje istega tipa kot Delerm v neko šolo, kdor to torej vzdiguje v literarni fenomen, pravzaprav spodbuja trenutni razvoj književnosti udobja.« (réunir les auteurs du même type que Delerm en une sorte d’école, bref ériger cela en phénomène littéraire revient à encourager le développement actuel de la littérature de confort) [12]
Frankofonska književnost izven Francije
Književnost v francoščini najdemo v številnih državah in kontinentih. Le-ta je torej književnost pisateljev, ki živijo v okviru avtohtonih skupnosti in jim je francoščina materinščina ali pa jim je kot drugi ali tretji jezik vsaj izobraževalni jezik ter jim je francoščina v določeni meri duševni občevalni jezik.
Med izvirne sodobne frankofonske avtorje-pesnike lahko štejemo avstrijskegadunajskegakoroškega SlovencaBojana-Ilijo Schnabla, ki je obiskoval francosko šolo na Dunaju in mdr. študiral v Parizu. V Bosni-Hercegovini je leta 2007 izšla Schnablova francoska oz. večjezična pesniška zbirka »Voyages d’amour – Potovanja ljubezni« (z izbranimi besedili tudi v slovenščini, španščini, italijanščini in srbohrvaščini). V njej sublimira tako svojo francosko kulturno ozadje, kot dunajsko doživetje, koroško slovenske inspiracije in bosansko-hercegovska dojemanja okolja. To stori ali v smislu teze in sinteze (pesmi o umetnikih, o umetninah, sentimentalne pesmi, izrazito protivojne pesmi), ali pa nasprotno kot antiteza doživetemu (lahkotne pesmi o navidezno površnih temah, ki so pa vendar nastale med ruševinami in minskimi polji raznih vrst, ki pa v teh pesmih niso niti tematizirane).[18][19].
Francoske pesmi so bile poleg tega objavljene v dunajskem francoskem listu Le Monde des Anciens.[20][21][22]
Samostojna zbirka francoskih pesmi o notranjem dialogu s slikami velikih mojstrov, umetnostnimi strujami (dadaizem, surealizem) ter o mojstrovinah pokrajinske arhitekture je izšla leta 2015 pod naslovom "Tableaux et paysages, Rencontres poétiques avec peintres et artistes" [23]
André Lagarde, Laurent Michard (Lagarde et Michard), 4 tomes, Paris 2003. (klasik šolskih učbenikov, biografije in izvlečki).
Michel Prigent: Histoire de la France littéraire. 3 zv. Paris: Presses universitaires de France (PUF), 2006), 2678 str.
Anne Armand, Marc Baconnet, Patrick Laudet, Isabelle Mimouni: Les plus belles pages de la littérature française, lectures et interprétations. Paris: Gallimard, 2007.
Roland Biétry, Précis d'histoire de la Littérature française, vol. I, Moyen Âge, XVIe, XVIIe, XVIIIe; vol.II, XIXe, première partie, LEP, Le Mont-sur-Lausanne/CH, 2003, 2005. http://editionsLEP.ch editionsLEP.ch
Katja Sturm-Schnabl: Pensée scientifique et réveil national slovène au XVIIIème siècle. V: Progres technique et évolution des mentalités en Europe Centrale (1750 -1840). Colloque international tenu à Paris du 22 au 24 novembre 1990. Publications Langues'0. Paris 1991, str. 49 - 59.
Katja Sturm-Schnabl: L'influence de la Revolution française sur le mouvement de l'affirmation de l'individualité nationale slovène. V: L'image de la France révolutionaire dans les pays et les peuple de l'Europe Centrale et du Sud-Est. Colloque international tenu à Paris du 13 au 15 octobre 1988. Publications Langues'0. Paris 1989, str. 103 -120.
Katja Sturm : Schnabl : Odmev francoske revolucije na slovenskem Koroškem. : V : Zgodovinski časopis 45 (Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1991) 1, str. 47-53.
Fran Zwitter. Les Provinces Illyriennes, Cinq études. (Paris : éditions SPM, 2010).
Opombe in reference
↑Gustave Lanson : Histoire de la littérature française. Paris, Hachette, 1894, str. 985.
↑ 9,09,19,2Collectif, sous la direction de Marc Dambre et Bruno Blanckerman: Romanciers minimalistes (1979‑2003). Paris: Presses Sorbonne Nouvelle, coll. « Colloque de Cerisy », 2012, 351 str., ISBN 9782878545500
↑Olivier Bessard‑Banquy: Le Roman ludique. Jean Echenoz, Jean‑Philippe Toussaint, Éric Chevillard. Lille: Presses universitaire du Septentrion, coll. « Perspectives », 2003, 288 srt., ISBN 2859397825
↑ 11,011,1Rémi BERTRAND: Philippe Delerm et le minimalisme positif. Monaco: Editions du Rocher, 2005, 234 str., ISBN 2268052893
↑Pierre Jourde: La littérature sans estomac. Paris: L’Esprit des Péninsules, 2002, 330 str.
↑Katja Sturm Schnabl: Odmev francoske revolucije na slovenskem Koroškem. Zgodovinski časopis 45/1 (1991), 47-53.
↑Fran Zwitter: Les Provinces Illyriennes, Cinq études. Paris: éditions SPM, 2010.
↑Jasna Horvat (ur. ): Slovenci v letu 1789. Ljubljana: Narodni muzej, 1989.
↑Schnabl, Bojan-Ilija: Strategische Gemeindeplanung in Nordwest-Bosnien 2002-2007 – Best-Practice-Beispiele und Innovationen für eine integrierte gesellschaftliche Dynamik, Master Thesis at the University of Klagenfurt, december 2007, 220 str.
.jpg)
