Njegov stric (po mamini strani) je bil duhovnik in jezikoslovec Anton Breznik. Po koncu druge svetovne vojne je kot otrok z mnogimi Slovenci odšel v Argentino. Študiral je v Buenos Airesu, kjer je vstopil k lazaristom. Po devetletnem študiju filozofije je odšel na študij v Rim, kjer je študiral teologijo. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1960 v Parizu, kjer je leta 1963 promoviral za doktorja teologije. Njegova disertacija nosi naslov Le miracle dans la controverse modérniste, obravnava pa modernistično gibanje v Cerkvi.
Rode izraža skrb glede sekularizacije in upadanja vloge katoliške vere v slovenski družbi.[5][6] V slovenski družbi prepoznava trdovratno sovraštvo do Cerkve in vernikov, ki ga povezuje z zapuščino komunizma in nekaterimi mediji.[6]
Sekularizem
Rode izraža prepričanje, da bi morala biti zakonodaja skladna s katoliško etiko oziroma moralo, cerkvenim naukom in naravnim pravom (vključno na področju družine in spolnosti).[7]
Verouk v šolah
Rode se zavzema za uvedbo verske izobrazbe v šolski pouk.[8][6] Prepoved izvajanja verouka v slovenskih šolah je označil za žalostni unikat v Evropi,[7] Slovenijo pa za ateistični otok, ki oži intelektualna obzorja slovenske mladine[8] in jo vodi v ateizem, ko vero predstavlja kot nekaj, kar je preseženo, nekoristno in celo škodljivo za človeka.[6] Preprečevanje uvedbe verouka v slovenske šole pripisuje nastrojenosti do vere in Cerkve[6] in vplivnim silam kontinuitete,[9] ki nadaljujejo staro komunistično prakso.[6]
Pedofilija v Cerkvi
Rode je problematiziranje pedofilije v RKC označil za gonjo, ki naj bi predstavljala sovražen napad na RKC z namenom diskreditacije moralne avtoritete RKC in njenega gospodarskega uničenja. Rode je pedofilijo v RKC označil za statistično nepomemben problem, saj naj bi imelo takšne avanture največ 1–2 % duhovnikov, medtem ko se v medijih to predstavlja kot vseprisoten in permanenten pojav v Katoliški cerkvi.[7]
Papež Frančišek
Rode je papeža Frančiška označil za zaznamovanega z okoljem, iz katerega prihaja, saj da so v Južni Ameriki socialne razlike in debate o teh stalnica, a da ljudje veliko govorijo in rešijo malo problemov. Frančiškova stališča o kapitalizmu in socialni pravičnosti je označil za ideološko precej leva.[10]
¹ Baltazar Radlič se sicer pojavlja na seznamih škofov, vendar je umrl pred posvečenjem. ² Mihael baron Brigido je bil prvi in takrat edini nadškof in metropolit. Po ponovni vzpostavitvi nadškofije je leta 1961 postal prvi nadškof Anton Vovk, ob ustanovitvi metropolije leta 1968 pa je prvi metropolit postal Jožef Pogačnik.
