Eurypteridi (morski škorpijoni) so izumrla skupina členonožcev, sorodnih pajkovcem, ki vsebuje tudi največje znane členonožce, ki so kdarjoli živeli. So člani izumrlega reda Eurypterida (poddebla pipalkarjev) in so najbolj raznovrstni paleozoiški razred pipalkarjev.[1]
Ime Eurypterida prihaja iz grških besed eury- ki pomeni "širok" in pteron pomena "krilo"[2] zaradi para širokih plavalnih priveskov. Eurypteridi so lovili prve znane ribe. Največji, kot je bil Jaekelopterus, je dosegal 2,5 m ali več v dolžino, vendar je bila večina vrst manjša od 20 cm. Bili so pomembni predatorji, ki so obvladovali tople plitvine tako v rekah, jezerih in morjih[3] v obdobju od Ordovicija do Perma (460 - 248 mio let). Kljub vzdevku 'morski škorpijon' so bili le najbolj zgodnji primerki živeči v morju (kasnejši so živeli v ali pretežno sladkovodnem povodju) in niso bili pravi škorpijoni. Po teoriji so se premaknili iz slanih voda v sladkovodne v Pennsylvanijski podperiodi karbona (318 - 299 mio let). Izumrli med Permijsko–Triasnim izumrtvenim dogodkom in njihovi fosili so razširjeni praktično po vsem svetu.
Poznanih je več kot dvajset družin eurypteridov. Mogoče najbolj poznan rod eurypteridov je Eurypterus, od katerega je poznanih 18 fosilnih ostankov. Rod Eurypterus je prvi poimenoval leta 1825 zoolog James Ellsworth DeKay. Prepoznal je značilnosti členonožcev na prvem najdenem fosilu eurypterida, ki ga je našel dr. S. L. Mitchill.
Tipični eurypterid je imel velik, ploščat, polkrožni dorzalni (zgornji) oklep (carapace), ki mu je sledil sklepni del in na koncu zašiljen, gibljiv rep, ki se je pri večini končal z bodico (Pterygotus, ki je sicer imel večji ploščat rep z najverjetneje manjšo bodico). Za glavo eurypteridov je bilo dvanajst telesnih segmentov. Ti segmenti so tvotili dorzalno in ventralno ploščo. Rep, ki je bil pri večini primerkov z bodico, je bil mogoče uporabljan za vbrizgavanje strupa (kot pri modernih škorpijonih), čeprav doslej ni dokaza, da bi bili eurypteridi strupeni. Večina eurypteridov je imela "vesla" do konca in preko dorzalnega oklepa, s katerimi so se poganjali skozi vod. Podred Stylonurina je imel 4 pare nožic za hojo namesto vesel. Mogoče so bile uporabljane tudi za kopanje ali za oboje. Spredaj je imel še dvoje klešč, podobno kot moderni raki. Druga podobnost med pradavnimi in sedanjimi členonožci pa so par sestavljenih oči in par manjših oči med večjima očema.
Veliko eurypteridov je imela velike noge, ki so jim omogočale plazenje preko morskega dna. Nekateri primerki so morda bili dvoživke, prebivajoč na kopnem vsaj del svojega življenjskga cikla in kot take zmožne dihanja v vodi in na kopnem.[4] Predatorski členonožec, čigar sledovi[5] so najdeni v kambrijskih sedimentih pred 510 mio leti in je med prvimi dokazi o živalih na kopnem.[6]
Način veslanja
Med največjimi eurypteridi so 'hibbertopteroidi', poimenovani po britanskem palaeontologu dr. Samuel Hibbertu, ki je opisal Hibbertopterus scouleri leta 1836. Fosilne sledove, ki so jih pred kratkim identificirali na Škotskem, je napravil 1,6 m dolgi Hibbertopterus.[7] Največji dobro opisani rod morskih škorpijonov je bil Pterygotus, členonožec, velikosti krokodila. Fosili Pterygotusa so relativno pogosti, čeravno so popolni fosili redki. Z dobrima dvema metroma dolžine so bili do nedavnega največji najdeni fosilni členonožci. Fosili so bili najdeni povsod, razen na ozemlju Antarktike. Arthropleura je bil podobne dolžine. Leta 2007 so našli 46 cm dolge ščipalke, pripadajoč Jaekelopterus rhenaniae (primerke so našli in opisali že leta 1914). Po preračunu se je izkazalo, da je bil 2,5 m dolg, kar ga je naredilo za največjega členonožca vseh časov.[8][9]
Način dviganja in spuščanja v vodi
Povezava z dugimi skupinami
Dojemanje podkvastega raka kot modernega morskega škorpijona je razumljivo zaradi podobnega izgleda.
Eurypteridi so bili tradicionalno smatrani kot bližnji sorodniki ostvarjev. Nadaljnje študije so uvrstile eurypteride bliže pajkovcem.[10] Ravno tako je prevladovalo mnenje, da so blizu škorpijonom zaradi podobnosti.[11] Ta hipoteza je botrovala imenu morski škorpijon. Zadnji povzetek povezav med pajkovci in njihovimi sorodniki je podal Eurypterida, Xiphosura in Arachnida (pajkovci) kot tri večje skupine.[12]
↑Dunlop, J.A.; Penney, D.; Tetlie, O.E.; Anderson, L.I. (2008). »How many species of fossil arachnids are there?«. Journal of Arachnology. 36 (2): 267–272. ISSN0161-8202.
↑Webster's New Universal Unabridged Dictionary. 2nd ed. 1979.
↑Hannibal, Joseph T.; Lucas, Spencer G.; Lerner, Allan J.; Chaney, Dan S. (2005). »An eurypterid (Adelophthalmus sp.) from a plant-rich lacustrine facies of Upper Pennsylvanian strata in El Cobre Canyon, New Mexico«. V Lucas, S.G.; Zeigler, K.E.; Spielmann J.A. (ur.). The Permian of Central New Mexico(PDF). New Mexico Museum of Natural History and Science Bulletin. Zv. 31. str. 34–38. {{navedi knjigo}}: |format= potrebuje |url= (pomoč)
↑Owen, Richard (1852). »Description of the impressions and footprints of the Protichnites from the Potsdam Sandstone of Canada«. Quarterly Journal of the Geological Society of London. 8: 214–225. doi:10.1144/GSL.JGS.1852.008.01-02.26.
↑Weygoldt, P.; Paulus, H.F. (1979). »Untersuchungen zur Morphologie, Taxonomie und Phylogenie der Chelicerata«. Zeitschrift für zoologische Systematik und Evolutionsforschung. 17 (2): 85–116, 177–200. doi:10.1111/j.1439-0469.1979.tb00694.x.
↑Versluys, J.; Demoll, R. (1920). »Die Verwandtschaft der Merostomata mit den Arachnida und den anderen Abteilungen der Arthropoda«. Koninklijke Akademie van Wetenschappen Amsterdam. 23: 739–765.
