V okviru ekološke reje imajo kokoši omogočen izpust na prosto
Ekolóška rêja je eden izmed več možnih načinov vzrejanja domačih živali. Praviloma se o ekološkem rejskem sistemu govori, kadar se obravnava rejo perutnine, še posebej domačih kokoši. V svojem bistvu je ekološka reja kokoši precej podobna prosti oziroma pašni reji (ptiče se čez dan izpusti na prosto[1]), a zanjo veljajo tudi nekatere dodatne, pogosto strožje omejitve in zahteve.[2]
Pri ekološki vzreji kokoši nesnic se njihova jajca, namenjena prodaji, označi s številko 0, del šifranta pa sta tudi podatka o državi porekla in proizvajalcu.[3] Po pravilniku se ekološko rejo skupaj s prosto in hlevsko združuje v skupino alternativnih rejskih sistemov in hkrati ločuje od komercialno najbolj razširjene baterijske reje.[4][5]
Značilnosti
Za osnovne smernice o opremljenosti hlevske notranjosti glej hlevska reja.
Ekološki sistem vzrejanja perjadi temelji na prosti oziroma pašni reji, od katere se prvi loči po nekaj dodatnih zahtevah. V Sloveniji so točni pogoji za opredelitev rejskega sistema kot ekološkega navedeni v Pravilniku o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, smernice so navedene tudi v Standardih za ekološko pridelavo in predelavo Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije (uporabni, kadar gre za prodajo ekološko pridelanih jajc slovenske kolektivne znamke Biodar).[2][6]
Med specifike ekološke reje kokoši sodijo med drugim naslednje smernice:[2][4]
ekološko vzrejane domače kokoši se hrani z ekološko hrano (t.i. bio-krmo), nekaj hranil pa živali pridobijo tudi na ekološki reji prilagojenemu pašniku[1][7]
umetna osvetljava je dovoljena kot dopolnilo naravni svetlobi – skupaj lahko omogočata maksimalno 16 ur svetlobe na dan (rejec mora poskrbeti, da so živali deležne minimalno 8 ur neprekinjenega neosvetljenega časa, namenjenega nočnemu počitku)
minimalno ena tretjina hlevskih tal mora biti zapolnjena (pokrita s steljo, npr. slamo, žagovino, peskom ali šoto, in ne zgolj iz rešetk oziroma mreže)
maksimalno število kokoši na en hlev je 3000
ustrezno opremljen hlev ima odprtine (več vhodov/izhodov), ki so prilagojene dimenzijam živali in hkrati njihova vsota doseže vsaj 4 m na 100 m2 uporabne površine (tj. brez gnezdišča[4])
v hlevski notranjosti je dovoljeno maksimalno 6 nesnic na m2 uporabne površine
skupna dolžina hlevskih gredi mora zagotavljati vsaj 18 cm na eno žival
individualna gnezdišča so namenjena maksimalno 7 ptičem, v primeru skupnega gnezditvenega prostora velja kriterij 120 cm2 na kokoš
Na slovenskem področju je ekološka reja razmeroma redek način gojenja kokoši, ki mu pripada le 1 % celotne proizvodnje jajc (najbolj razširjena je baterijska reja z 61 %, druga je hlevska reja z 36 %, zgolj odstotek več pa je proste reje z 2 %).[1][9]
Ekološki vzrejni način praviloma velja za rejenim živalim najprijaznejši živinorejski sistem, ki ga kot takega dojema tudi velik delež javnosti.[8][10] Zaradi večjih stroškov, povezanih z izpolnjevanjem predpisanih zahtev ekološke reje, so jajca (pa tudi meso, kadar gre za rejo brojlerjev – pitovnih piščancev) iz takšne reje (v primerjavi z drugimi sistemi) najdražja.[7][11]
