Celjsko-avstrijska vojna (tudi celjsko-habsburška vojna) je bila vojna med Celjskimi grofi in Habsburžani (ter zavezniki), ki je primarno potekala v prvi polovici 15. stoletja na širšem Slovenskem in v Istri; povod za vojno so bile težnje po povečanju habsburških posesti na tem območju.
Vojna
Povod za vojno je bil spor med Friderikom II. Celjskim in krškim škofom Johannom Scholdermannom zaradi nekaterih posestev v bližini Celja. Posledično so se plemiške rodbine na Slovenskem (na podlagi obstoječih pogodb, sporazumov oz. sporov) razdelile na dva tabora: avstrijskega in celjskega.[1]
V prvem delu vojne so Celjani uspešno zavzeli habsburška posestva v Posavju in na Dolenjskem kot tudi na avstrijskem Štajerskem.[2]
Leta 1440 so v Hainburgu podpisali premirje, ki je trajalo med 23. avgustom 1440 in 1. aprilom 1442. V sklopu premirja je krški škof Celjanom kot vojno odškodnino izročil več gradov: Rogatec, Pilštanj, Podčetrtek, Bizeljsko in Mokronog. Istega leta pa se je razplementela celjsko-ogrska vojna, v kateri je 1. marca 1441 celjska vojska premagala ogrsko vojsko pri Samoboru pod Gorjanci.[3]
Kmalu po poteku premirja so tako Habsburžani kot Celjani zbrani nove sile; v tem delu vojne je bila prizorišče predvsem Kranjska. Celjani so neuspešno oblegali Ljubljano in Novo mesto; ti dve mesti, ki sta bili pod avstrijsko kontrolo, sta predstavljali zadnji večji oviri za celjsko oblast med Dravo in Istro.[3] Po neuspehu so se Celjani vrnili.
16. avgusta 1443 so v Dunajskem Novem mestu Celjani in Habsburžani podpisali premirje ter hkrati tudi medsebojno dedno pogodbo.[3]
Celjani so v vojni povečali ozemlje, a jim ni uspelo strateško povezati svojih ozemelj v celoto; pas Celovec-Ljubljana-Novo mesto je ostal v posesti Habsburžanov. Po izumrtju celjske rodbine pa so Habsburžani prevzeli celotno celjsko posest, s čimer so pridobili nazaj tudi med vojno izgubljene posesti.
Viri in opombe
Glej tudi
.svg){kind=small}
