Brecht, ki danes velja za enega najpomembnejših in največjih nemških dramatikov in reformatorjevgledališča20. stoletja, se je rodil kot Eugen Berthold Friderich Brechtkatoliškem očetu Bertholdu Friedrichu, ki je bil direktor Haindlove papirne tovarne, in protestantski materi, Sophie Brecht. V svojih spominih o odraščanju je zapisal:
Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.
Leta 1926 je spoznal Elisabeth Hauptmann, ki je postala ena njegovih najpomembnejših sodelavk in ki je prva postala pozorna na Beraško operoJohna Gaya. Lotila se je prevoda te angleške uspešnice iz 18. stoletja, Brecht pa je v igri našel izziv za novo igro, ki ji je nadel naslov Opera za tri groše (Die Dreigroschenoper). K sodelovanju je povabil skladatelja Kurta Weilla, s katerim je leta 1927 sodeloval pri uprizoritvi igre Mali Mahagonny. Opera za tri groše, najodmevnejša uprizoritev Weimarske republike, je bila premierno uprizorjena 31. avgusta 1928 v gledališču Schiffbauerdamm v Berlinu in velja za začetek Brechtovega »epskega gledališča«. Pabst je po Operi za tri groše posnel film, ki je Brechtovo in Weillovo ime ponesel v svet. Brecht kljub uspehu igre ni bil zadovoljen z občinstvom, ki po njegovem ni dojelo njegove ostre satiremalomeščanske družbe, pač pa se je navduševalo nad melodičnimisongi in se zabavalo ob karakterizaciji likov.
Brecht je bil najplodovitejši gledališki teoretik in praktik, dramatik, pesnik, pripovednik, režiser in gledališki vodja, ki je skoraj štirideset let ustvarjal in reformiral gledališče v razburkanem času 20. stoletja. Brecht je s »potujitvenim efektom« začrtal pot novemu gledališču, ki se izogiba iluzionistični prevari malomeščanskega vzgojnega gledališča. V brechtovskem »epskem gledališču«, ki ga kasneje imenuje »dialektično gledališče«, se igralec z vlogo ne istoveti, temveč jo prikazuje, gledalec pa ne zdrkne v zamaknjenost, ampak kritično spremlja gledališko dogajanje, ki je prekinjeno z različnimi »potujitvenimi efekti«: songi, napovedovalci, narečnimi in žargonskimi vložki, tablami z napisi, komentarji, parafrazami … Brecht je nekoč dejal, da občuduje Čehova, vendar se noče vračati domov, skomigniti z rameni in reči »Takšno je življenje!«, pač pa hoče ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe, in kaj je potrebno, da se bodo stvari uredile, izboljšale.
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
