Ashmolov muzej (uradno ime Ashmolov muzej umetnosti in arheologije, angleškoAshmolean Museum of Art and Archaeology) na ulici Beaumont, Oxford, Anglija, je prvi univerzitetni muzej na svetu.[1] Njegova prva stavba je bila zgrajena med letoma 1678 in 1683 kot soba zanimivosti, ki jo je Elias Ashmole dal Univerzi v Oxfordu leta 1677. Po obsežni obnovi je bil muzej ponovno odprt leta 2009. Novembra 2011 so bile predstavljene tudi nove galerije, ki se osredotočajo na Egipt in Nubijo.
Zgodovina
Zbirka vključuje razstavne predmete Eliasa Ashmola, ki jih je sam zbral, pa tudi predmete, ki jih je dobil od vrtnarjev, popotnikov in drugih zbiralcev, kot sta bila John Tradescant starejši in njegov sin. V zbirki so starinski kovanci, knjige, gravure, geološki in živalski primerki, med katerimi je nagačeno telo zadnjega doda, videnega v Evropi. Muzej je bil odprt 24. maja 1683, naravoslovec Robert Plot je bil prvi kustos. Prvo stavbo, ki je postala znana kot Old Ashmolean, včasih pripisujejo siru Christopherju Wrenu in Thomasu Woodu.[2]
Grafika Ashmolovega muzeja, okoli 1845
Potem ko so bili različni eksponati preseljeni v nove muzeje, so stavbo Old Ashmolean na ulici Broad uporabljali kot pisarniški prostor za Oxford English Dictionary. Od leta 1924 je bila stavba urejena kot Muzej zgodovine znanosti z razstavami, tudi znanstvenih predmetov, ki jih je Lewis Evans (1853–1930) daroval Oxfordski univerzi, med njimi največjo svetovno zbirko astrolabov.[3]
Sedanja stavba je iz let 1841–45. Zasnoval jo je Charles Cockerell v klasičnem slogu in stoji na ulici Beaumont. V enem krilu stavbe je Taylor Institution, fakulteta za moderne jezike univerze, ki stoji na vogalu ulic Beaumont in St. Giles. Stavba je iz let 1845–48 in jo je tudi oblikoval Charles Cockerell z uporabo grške arhitekture – jonski slog.[4] Glavni muzej ima velike zbirke arheoloških primerkov in likovne umetnosti. Je ena najboljših zbirk prerafaelitskih slik, lončarstva – majolik in angleškega srebra. Na oddelku za arheologijo je zapuščina Arthurja Evansa z odlično zbirko grškega in minojskega lončarstva. Oddelek ima tudi obsežno zbirko starin iz starega Egipta in Sudana, v muzeju je Griffith Institut za proučevanje egiptologije. Charles Buller Heberden je univerzi zapustil
1000 £, ki so jih uporabili za sobo s kovanci.[5]
Leta 2012 je fundacija Andrewa W. Mellona muzeju podarila 1,1 milijona $ za univerzitetni program za izobraževanje (University Engagement Programme – UEP). Z njim se ukvarjajo trije kustosi in programski direktor, ki razvijajo uporabo muzejskih zbirk pri proučevanju in raziskavah na univerzi.[6]
Notranjost Ashmolovega muzeja so v zadnjih letih obširno posodobili, v njem sta restavracija in velika trgovina s spominki.[7]
Med letoma 2006 in 2009 so muzej razširili po načrtih arhitekta Ricka Mathra in z razstavnim oblikovanjem družbe Metaphor s pomočjo sklada Heritage Lottery. 98.200.000 $ je omogočilo obnovo petih nadstropij namesto treh, podvojili so razstavni prostor, naredili nove restavratorske studie in izobraževalni center. Obnovljeni muzej so ponovno odprli 7. novembra 2009.[8][9]
26. novembra 2011 je Ashmolov muzej za javnost odprl nove galerije starega Egipta in Nubije. Drugi del večje prenove v muzeju omogoča razstavljanje predmetov, ki so bili že desetletja v skladišču, več kot podvojitev števila sarkofagov in mumij. Pri projektu je pomagal Sklad Linbury lorda Sainsburyja skupaj s Fundacijo Selz, Christianom Levettom ter drugimi skladi, fundacijami in posamezniki. Arhitekti Ricka Mathra so vodili prenovo in prikaz štirih prejšnjih egiptovskih galerij ter razširitev obnovljene Ruskinove galerije.
Knjižnica Sackler s starejšimi knjižničnimi zbirkami, odprta leta 2001, je omogočila razširitev zbirke knjig, ki se osredotoča na klasične civilizacije, arheologijo in umetnostno zgodovino.[10]
Leta 2000 je bila pri vhodu v muzej odprta kitajska galerija, ki so jo zasnovali van Heyningen in Hawardovi arhitekti in je delno vključena v strukturo. Galerija je v spomeniško zaščiteni zgradbi stopnje 1 in je bila zasnovana, da bi omogočila prihodnjo gradnjo s svoje strehe. Poleg izvirnih Cockerellovih prostorov je ta galerija edini del muzeja, ki je bila ohranjena pri obnovi. To je edina muzejska galerija v Veliki Britaniji, namenjena kitajskim slikam.[11]
Informacijski pult v muzeju, 2014
Vhod v muzej, marec 2015
Pred muzejem, september 2014
Pred muzejem, april 2014
Razstava evropske keramike
Zbirke
Joseph Mallord William Turner, Rive des Esclavons, okoli 1840Detajl dela stenske poslikave, ki prikazuje Ehnatona in Nefretete s hčerkamaTaichi Arch skulptura pred vhodom, avtor Ju Ming
arhiv družine Pissarro, podarjen v 1950-ih, vsebuje slike, risbe, knjige in pisma Camillea Pissarra, Luciena Pissarra, Orovide Camille Pissarro in drugih članov družine Pissarro[12]
Hans Holbein mlajši, Mlada Angležinja, študija oblačila
Avtoportret Samuela Palmerja
Kovanec Domicijana II.
Portret egipčanske mumije
Bernardino Pintoricchio, Marija in otrok
Maharadža Bakhat Singh iz Nagaurja, okoli 1735
Zgodnja bronasta doba – kikladska umetnost – kipec, 2800–2300 pr. n. št.
Tablica iz Kiša
Kultura
Stripi
21. knjiga belgijske stripovske serije Blake in Mortimer z naslovom The Oath of the Five Lords govori o vrsti vlomov v Ashmolov muzej in njihovi povezavi s Thomasom Edwardom Lawrenceom
Literatura
Roman Philipa Pullmana Pretanjeni nož (The Subtle Knife), ki je drugi v trilogiji Njegova temna tvar (Dark Materials), se sklicuje na Ashmolov muzej. Dva glavna lika, Lyre in Will, se pretvarjata, da iščeta Ashmolov muzej, da bi zmedla par policistov, pol zgodbe se dogaja v Oxfordu.
V Ghost Stories of Antiquary M. R. James v kratki zgodbi Mezzotint omenja Ashleian muzej, mišljen je Ashmolov muzej.
Oder
Muzikal Kje je Charley, (1948), napisal ga je Frank Loesser na podlagi igre Charleyjeva teta, vključuje pesem The New Ashmolean Marching Society and Students' Conservatory Band.
Televizija
Alfredov dragulj je bil navdih za epizodo serije Inšpektor Morse – The Wolvercote Tongue (1988), v kateri je bila uporabljena notranjost muzeja. [14]
Ashmolov muzej je kot kulisa viden v več epizodah serije Lewis, zlasti v epizodi Point of Vanishing, v kateri je slika Hunt in the Forest (iz okoli 1470) ključna; preden rešijo primer, obiščejo sliko v muzeju in umetnostni strokovnjak jih pouči o njenih značilnostih.
Sklici
↑MacGregor, A. (2001). The Ashmolean Museum. A brief history of the museum and its collections. Ashmolean Museum & Jonathan Horne Publications, London.
↑Salter, H.E.; Lobel, Mary D., ur. (1954). »Victoria County History«. A History of the County of Oxford. 3: 47–49.
↑Johnston, Stephen. »Astrolabes in Medieval Jewish Society«. The Warburg Institute. University of London, School of Advanced Study. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. novembra 2015. Pridobljeno 5. novembra 2015. The Museum of the History of Science in Oxford has the world's largest collection of astrolabes.
↑Alden's Oxford Guide. Oxford: Alden & Company. 1946. str. 103.
↑Park, Emma (9. november 2009). »Ashes to Ashmolean«. Oxonian Review of Books. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2010. Pridobljeno 6. decembra 2009.
↑Vickers, Michael, "The Wilshere Collection of Early Christian and Jewish Antiquities in the Ashmolean Museum, Oxford," Miscellanea a Emilio Marin Sexagenario Dicata, Kacic, 41-43 (2009-2011), pp. 605-614, PDFArhivirano 2017-10-19 na Wayback Machine.. Vickers describes the whole collection, on loan to the museum from Pusey House until bought in 2007. The glass is described at 609-613
↑»Itinerary for Inspector Morse Tour«. Oxford, England. TourInADay. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. avgusta 2016. Pridobljeno 4. julija 2008. The Ashmolean Museum is home to The Alfred Jewel that inspired the Inspector Morse episode, The Wolvercote Tongue. This episode ... used the inside of the Ashmolean as a set.
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ashmolov muzej.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.JPG)
.jpg)
