Džigarhanjan se je rodil in odraščal v Erevanu. Po začetkih igralske kariere v gledališčih v Erevanu se je preselil v Moskvo, kjer je nadaljeval s svojo gledališko kariero. Od leta 1960 je igral v številnih armenskih filmih. Njegova priljubljenost je narasla v 1970-ih z različnimi vlogami, ki jih je upodabljal v sovjetskih filmih, kot so Nove dogodivščine neulovljivih maščevalcev (1968), njegovo nadaljevanje Krona Ruskega cesarstva ali Še enkrat neulovljivi maščevalci (1971) in Kraja srečanja ni mogoče spremeniti (1979). Deloval je tudi v gledališču, kjer je skoraj 30 let igral na odru Gledališča Majakovski. Poučeval je na VGIK-u in leta 1996 je v Moskvi ustanovil svoje lastno dramsko gledališče.
Z več kot 250 nastopi je eden najbolj prepoznavnih igralcev v armenski in ruski filmski industriji, z več nastopi kot kateri koli drug ruski igralec.
Zgodnje življenje
Rodil se je 3. oktobra 1935 v Erevanu, ki je bil takrat del Armenske SSR v Sovjetski zvezi. Njegov dedek po očetovi strani, »poklicni tamada« (zabavljač na praznovanjih), izhaja iz armenske družine iz Tbilisija, glavnega mesta Gruzije. Armen je izobraževanje zaključil na ruski gimnaziji Antona Čehova. Med letoma 1953 in 1954 je delal kot asistent snemalca v državnem studiu Hajfilm, glavnem armenskem filmskem studiu.
Kariera
Gledališče
Igralec
Leta 1955 je bil Džigarhanjan sprejet v Državno akademsko gledališče Sundukjan. Tam je do leta 1958 študiral pod mentorstvom režiserja Armena Gulakjana (hy, ru). Že v svojem prvem letu igranja v gledališču Sundukjan je začel nastopati tudi v ruskem gledališču Stanislavski v Erevanu. V tem gledališču, ki je bilo edino rusko gledališče v Armeniji, je ostal več kot desetletje, do leta 1967.[5][6] V tem času je odigral približno 30 različnih vlog med katerimi so izstopale njegove upodobitve Vanja Kudrjaša v NevihtiAleksandra Ostrovskega, Sergeja v Irkutski zgodbiAlekseja Arbuzova, ter vloga v Na dnuMaksima Gorkega.[6] Od začetka svoje gledališke kariere je Džigarhanjan pokazal izjemno vsestranskost, saj je uspešno upodobil raznolike vloge v klasičnem in sodobnem repertoarju, vključno z deli Shakespearea, Tennesseeja Williamsa in z deli sodobnih ruskih avtorjev.
Leta 1967 se je Džigarhanjan preselil v Moskvo z namenom nadaljevati svojo gledališko kariero v gledališču Lenkom. Tam je začel delati pod vodstvom režiserja Anatolija Efrosa, vendar njuno sodelovanje ni trajalo dolgo. Med tem kratkim obdobjem je igral vlogo Molière v Bulgakovi drami Zarota svetohlincev. Po Efrosovem odhodu je Džigarhanjan je sicer prejel še več vlog, vendar je izgubil motivacijo za nadaljnje delo v tem gledališču, saj je prišel predvsem zaradi sodelovanja z Efrosom.[6]
Džigarhanjanova upodobitev Sokrata v drami Pogovori s Sokratom avtorja Edvarda Radzinskega leta 1975 je bila široko priznana in je pripomogla, da je postal eden izmed »najzanimivejših in najmočnejših igralcev sodobne scene«. Čeprav je v 1970-ih in 1980-ih letih manj nastopal v gledališčih, je pogosteje nastopal v filmih, kar je povečalo njegovo prepoznavnost med sovjetsko javnostjo. Med njegove najboljše vloge iz tega časa spadajo lik Big Daddy v Mački na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa, Lord Bothwell v Vivat! Vivat Regina!Roberta Bolta, Neron v gledališču Edvarda RadzinskegaV času Nerona in Seneke in drugi.[6]
Sredi 90. let se je odločil, da bo ustvaril gledališče, ki bi združilo njegove študente z VGI-a. Tako je marca 1996 ustanovil lastno gledališče »D«. Gledališče so kasneje preimenovali v »Moskovsko dramsko gledališče pod vodstvom Armena Džigarhanja« (Московский драматический театр под руководством Армена Джигарханяна). To gledališče je uprizorilo več znanih del, med drugim Krappov zadnji trakSamuela Becketta in Vrnitev domovHarolda Pinterja.[6]
Džigarhanjan je svojo filmsko kariero začel leta 1960 z vlogo Akopa v filmu Plaz (Obval). Leta 1966 je opozoril nase s svojo upodobitvijo fizika Artema v filmu Frunzeja DovlatyanaZdravo, to sem jaz! (Barev Yes Em, 1966). Ta vloga mu je prinesla nacionalno prepoznavnost in začetek izjemno plodne filmske kariere. Leta 1967 je igral Usta Mukuča, starega kovača, v filmu Trikotnik (Jerankiuni, 1967) v režiji priznanega armenskega režiserja Henrika Maliana, kar je utrlo pot številnim drugim filmskim projektom.[6]
Do začetka 70. let je Džigarkhanjan postal eden najbolj priljubljenih sovjetskih filmskih igralcev z več kot 200 vlogami, ki so obsegale različne žanre od situacijske komedije do zgodovinskih pustolovščin, psiholoških dram, trilerjev in kakovostnih literarnih priredb. Leta 1979 je v priljubljeni TV miniseriji Kraja srečanja ni mogoče spremeniti kjer je glavno vlogo igral Vladimir Visocki, upodobil lik tatu v zakonu kar je še povečalo njegovo popularnost. Leta 1981 je igral v sovjetsko-francoskem filmu Teheran 43, kjer je nastopil ob Claude Jade (skrivnostna mlada ljubica) in Curdu Jürgensu (njegov odvetnikom).
Leta 2012, med ruskimi predsedniškimi volitvami, je sodeloval v videoposnetku, ki je podpiral kandidaturo Vladimirja Putina.[9][10] Kljub temu v resnici ni bil eden izmed njegovih zaupnikov, kar je bilo v nasprotju s splošnim prepričanjem javnosti.[11]
Marca 2014 je izrazil nasprotovanje priključitvi Krima k Rusiji.[12] Javno je izjavil »zaenkrat nam ne bo prinesla nič dobrega«[13] in zavrnil podpis pisma v podporo tej politični potezi.[14][15]
Leta 2017 je kandidiral na občinskih volitev v Gagarinskem okrožju v Moskvi kot član stranke Združena Rusija. Na volitvah je zasedel peto mesto in ni uspel pridobiti enega od treh razpoložljivih mandatov v okrožju. Vse tri mandate so osvojili predstavniki stranke Jabloko.[16]
Džigarhanjan je zagovarjal prijateljstvo med armenskim in azerbajdžanskim narodom.[17]
Osebno življenje
Džigarhanjan je bil poročen trikrat. V zgodnjih šestdesetih letih se je na skrivaj poročil z Allo Vanovskajo, igralko ruskega gledališča Stanislavski v Erevanu. Imela sta hčerko Jeleno, ki se je rodila leta 1964, vendar je tragično umrla leta 1987 pri 23 letih zaradi zadušitve med spanjem, ko je pustila prižgan motor avtomobila.[18] Njegova druga partnerica Tatjana Vlasova je bila prav tako igralka gledališča Stanislavski. Čeprav se nikoli uradno nista poročila, sta začela živeti skupaj leta 1967, ko sta se preselila v Moskvo. Tatjana sedaj živi v Dallasu v Teksasu, kjer dela kot učiteljica ruskega jezika na univerzi. Džigarhanjan jo je pogosto obiskoval.[19] Njegova tretja žena je bila 43 let mlajša od njega.
Bolezen in smrt
V zadnjih letih svojega življenja je Džigarhanjan trpel zaradi slabega zdravja. Večkrat je bil hospitaliziran: marca 2016[20], januarja 2018,[21] in nazadnje aprila 2018, ko je doživel srčni infarktu in je padel v komo.[22] Umrl je v Moskvi 14. novembra 2020. Vzrok smrti je bil srčni zastoj zaradi odpovedi ledvic in drugih kroničnih bolezni.[23][24] Na njegovo smrt so se odzvali z izrazi sožalja vodilni politični predstavniki. Med njimi so bili predsednik Rusije Vladimir Putin[25], predsenik Armenije Armen Sarkissian[26], armenski premier Nikol Pašinjan[27] in moskovski župan Sergej Sobjanin[28].
Priznanja
Džigarhanjan, podelitev nagrade ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva, 2010
Džigarhanjan je bil eden najbolj priljubljenih[29][30] in priznanih ruskih igralcev svoje generacije, tako v filmu kot v gledališču.[31][32]Novaja Gazeta, eden največjih ruskih tednikov, je Džigarkanjana opisal kot »posebno znamko« v ruskem gledališču in filmu, njegov glas pa kot »edinstvena živa ikona«.[33] Po besedah Petra Rollberga, profesorja slovanskih jezikov in filmskih študij na Elliott School of International Affairs, so Džigarhanjanove like običajno odlikovali stoicizem, ironija in tiha notranja moč, ki izžareva robat šarm, ki je z leti samo rasel.
V čestitki za rojstni dan leta 2005 je drugi predsednik Armenije Robert Kočarjan izjavil, da je Džigarhanjanova »velika priljubljenost« rezultat »[njegovega] talenta in predanega dela«. Kočarjan je še dodal, da je »[njegova] umetnost postala svojevrsten standard medsebojnega obogatitve armenske in ruske kulture.«[35] Leta 2010 je armenski predsednik Serž Sargsjan opisal umetnika kot »eno od vidnih osebnosti sodobne kinematografije«, ki premore »brezmejen talent in šarm«. Sargsjan je dejal, da je »armenski narod ponosen nate.«[36] Istega leta je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev Džigarkanjana odlikoval z redom za zasluge za domovino in izjavil:[37]
Desetletja ste občinstvu darovali svoj talent in hvaležno občinstvo vam odgovarja z iskreno ljubeznijo. Odigrali ste vrsto nepozabnih vlog, od katerih je vsaka primer mojstrstva poklica. Danes vam, neizčrpna ustvarjalna energija, sposobnost združevanja talentiranih ljudi pomaga pri vašem delu v enem najbolj priljubljenih moskovskih gledališč pri izobraževanju mlajše generacije domačih igralcev.
Leta 2012 je župan Moskve Sergej Sobjanin čestital Džigarkanjanu za rojstni dan in ga opisal kot »izjemnega igralca in nadarjenega režiserja«, ki je »v dolgih letih služenja na odru in platnu veliko prispeval k razvoju ruske kulture«.[38]
Rekord
Številni viri navajajo, da je Armen Džigarkhanjan uvrščen v Guinnessovo knjigo rekordov kot ruski igralec z največ filmskimi nastopi (od leta 2013), s tem da naj bi igral v več kot 250 filmih[39][40][41][42] (300 po poročanju RIA Novosti).[43] Vendar uradna spletna stran Guinnessove knjige rekordov ne potrjuje takšnih podatkov specifično razvrščenih po državah.[44] Glede na izjemno število filmov, v katerih je nastopil, je ugledni sovjetsko armenski skladatelj Aram Hačaturjan nekoč slikovito izjavil: "[Kadar koli] prižgeš likalnik, je Džigarkhanjan tam!"[43][45] Igralec Valentin Gaft je ob tem napisal epigram, ki na humorističen način komentira njegovo obsežno filmografijo: »Manj je Armencev na svetu, kot je filmov, kjer je nastopal Džigarkhanjan« (Гораздо меньше на земле армян, / Чем фильмов, где сыграл Джигарханян.)[43]
↑Chorekchyan, Khachatur (2005). Армену Джигарханяну 70 лет. Russkaya Amerika (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2014. Pridobljeno 2. aprila 2014. Армен Джигарханян имеет сейчас гражданство России и США.
↑Lawton, Anna (2004). Imaging Russia 2000: Film and Facts. Washington, DC: New Academia Publishing. str. 193. ISBN9780974493435. ...such as an emigre taxi driver played by the popular actor Armen Dzhigarkhanyan...
↑Argumenty i Fakty (v ruščini). 5. marec 2009 http://www.aif.ru/culture/222165. Pridobljeno 13. januarja 2014. ...один из самых знаменитых актеров отечественного театра и кинематографа, Армен Борисович Джигарханян.{{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
↑Novaja Gazeta (v ruščini). 8. oktober 2010 http://www.novayagazeta.ru/arts/1415.html. Pridobljeno 13. januarja 2014. Армен Джигарханян – это уже своеобразный бренд в нашем театре и кино, даже если не учитывать, что он занесён в книгу рекордов Гиннеса. А голос Джигарханяна является отдельно живущим брендом...{{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
↑Mkrtčjan, Abramjan, Sargsjan in Džigarhanjan so široko priznani kot največji armenski igralci sovjetskega obdobja; na primer, ta članek navaja te štiri igralce in režiserja Frunze Dovlatjana kot zvezde armenske filmske industrije v sovjetski dobi. Davtyan, Robert (20. oktober 2007). Hayastani Hanrapetutyun (v armenščini) http://www.hhpress.am/index.php?sub=hodv&hodv=20071020_13&flag=am. Pridobljeno 14. januarja 2014. Թատրոնում եւ կինոյում նա հանդես է եկել մեծ դերասանների եւ ռեժիսորների աստղաբույլի հետ՝ Մհեր Մկրտչյան, Սոս Սարգսյան, Խորեն Աբրահամյան, Արմեն Ջիգարխանյան, Ֆրունզե Դովլաթյան եւ ուրիշներ։{{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
↑Argumenty i Fakty (v ruščini) http://www.aif.ru/culture/person/20814. Pridobljeno 13. januarja 2014. Это подтверждено записью в Книге рекордов Гиннесса: на счету самого часто снимающегося актёра России Армена Джигарханяна более 250 ролей.{{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
↑»arhivska kopija« (v ruščini). TV Tsentr. 23. september 2013. Arhivirano iz prvotnega dne 3. novembra 2022. Pridobljeno 13. januarja 2014. В Книге рекордов Гиннеса Армен Джигарханян упоминается как самый снимаемый российский актер: более 250 ролей в кино и телефильмах.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
↑ 43,043,143,2RIA Novosti (v ruščini). 3. oktober 2010 http://ria.ru/culture/20101003/281172015.html. Pridobljeno 13. januarja 2014. Джигарханян стал первым из российских актеров, который вошел в Книгу рекордов Гиннесса по количеству сыгранных ролей: в его банке более трехсот кинематографических работ.{{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
↑Melkyants, Georgiy (30. september 2005). Izvestia (v ruščini) http://izvestia.ru/news/306714. Pridobljeno 31. marca 2014. "Утюг включишь - и там Джигарханян" - эту шутку приписывают Араму Ильичу Хачатуряну, который вас очень любил.{{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
.jpg)
.jpg)
