Al-Baladhuri

Ahmed Ibn Jahja ibn Džabir al-Baladhuri أحمد بن يحيى بن جابر البلاذري
Rojstvo	ok. 820 Bagdad), Abasidski kalifat
Smrt	892 (star 71–72 let) Bagdad), Abasidski kalifat[1][2]
Narodnost	arabska
Državljanstvo	Abasidski kalifat
Poklic	zgodovinar
Poznan po	⦁ Kitab Futuh al-Buldan ⦁ Ansab al-Ašraf
Verska opredelitev	islam

Ahmed ibn Jahja ibn Džabir al-Baladhuri (arabsko أحمد بن يحيى بن جابر البلاذري) je bil arabski zgodovinar, ki je ustvarjal v 9. stoletju, * ok. 820, Bagdad, Abasidski kalifat, † 892, Bagdad, Abasidski kalifat.

Bil je ugleden bližnjevzhodni zgodovinar svojega časa je večino svojega življenja preživel v Bagdadu, kjer je imel velik vpliv na dvoru kalifa al-Mutavakila. Potoval je po Siriji in Iraku ter zbiral podatke za svoja zgodovinska dela.

Življenje

Al-Baladhurijeva narodnost je bila opisana kot arabska^[3][4] in perzijska.^[5][6][3] Zdi se, da je bil on sam bolj naklonjen Arabcem.^[2]

Živel je na dvoru kalifov al-Mutavakila in al-Mustaina in bil učitelj sina kalifa al-Mutaza. Umrl je leta 892 zaradi droge, imenovane baladhur (Semecarpus anacardium), po kateri je dobil ime.^[2] Srednjeveški arabski in judovski pisci so drogo opisovali kot "ojačevalec spomina".^[7]

Dela

Njegovo glavno ohranjeno delo je Kitab Futuh al-Buldan (فتوح البلدان, Knjiga osvajanj dežel). Knjiga pripoveduje o vojnah in osvajanjih Arabcev od 7. stoletja ter njihovih odnosih s prebivalci osvojenih ozemelj. Zajema osvajanja dežel od Arabije na zahod do Egipta, Severne Afrike in Španije ter na vzhod do Iraka, Irana in Sinda.

Njegova dela so bila bogat vir pšodatkov za poznejše pisce. Ansab al-Ašraf (أنساب الأشراف, Linija plemičev) je njegovo drugo ohranjeno delo, posvečeno arabski aristokraciji, ki v rodoslovnem zaporedju opisuje osebe od Mohameda in njegovih sodobnikov do omajadskih in abasidskih kalifov in zgodovine njihovih vladanj.^[8]

Njegove razprave o vzponu in padcu močnih dinastij so politično moralne. Njegovi komentarji so redki, z izjemo razprav o točnosti.^[9]

Sklici

1. Translation of Futuh al-Buldan by Hitti
2.  Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Balādhurī«. Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 3 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 233.
3. Gholamali Haddad Adel; Mohammad Jafar Elmi; Hassan Taromi-Rad (31. januar 2013). Historians of the Islamic World: Selected Entries from Encyclopaedia of the World of Islam. EWI Press. str. 2–. ISBN 978-1-908433-12-1.
4. Bosworth, C. E. »BALĀḎORĪ«. ENCYCLOPÆDIA IRANICA. Pridobljeno 22. novembra 2016.
5. Saunders, J.J. (2006). A history of Medieval Islam (Reprint. izd.). London [u.a.]: Routledge. str. 58. ISBN 0-415-05914-3.
6. Vacca, Alison (2017). Non-Muslim Provinces under Early Islam: Islamic Rule and Iranian Legitimacy in Armenia and Caucasian Albania. Cambridge University Press. str. 1. ISBN 978-1107188518.
7. Bos, Gerrit: " 'Baladhur' (Marking-Nut): A Popular Medieval Drug for Strengthening Memory", Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London, Vol. 59, No. 2 (1996), str. 229-236.
8. "Balādhurī, al-." Encyclopædia Britannica 2006.
9. »Baladhuri, Ahmad ibn Yahya al- - Oxford Islamic Studies Online«. www.oxfordislamicstudies.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. septembra 2014. Pridobljeno 10. maja 2020.