Afrasiabske stenske slike

Afrasiabske stenske slike
Detajl Slike ambasadorjev
Ustvarjeno	648-651
Odkrito	Afrasijab, Samarkand, Uzbekistan 39.669300°N 66.993400°E / 39.669300; 66.993400
Današnja lokacija	Afrasiabski muzej Samarkanda, Uzbekistan
Kultura	sogdijska umetnost
Položaj Afrasijabske gomile na zemljevidu Uzbekistana

Afrasiabske stenske slike, imenovane tudi Slike ambasadorjev, so redek primer sogdijske likovne umetnosti. Odkrili so jih leta 1965, ko se je lokalna oblast odločila zgraditi cesto preko Afrasiabske gomile, starega najdišča predmongolskega Samarkanda. Slike so zdaj na ogled v posebnem muzeju na Afrasiabski gomili.

Opis

Slike so bile naslikane sredi 7. stoletja, najverjetneje med letoma 648 in 651. Zahodni turški kaganat, katerega predstavniki so upodobljeni na slikah, je takrat že propadal, dinastija Tang pa je na njegov račun povečevala svoje ozemlje v Srednji Aziji.^[1][2][3] Slike so naslikane na štirih stenah sobe zasebne hiše in prikazujejo tri ali štiri države, ki mejijo na Srednjo Azijo: na severni steni Kitajsko (kitajski praznik s cesarico v čolnu in cesarjem na lovu), na južni steni Samarkand (iranski svet: verska pogrebna procesija v čast prednikom med praznikom Novruz), na vzhodni steni pa Indijo (kot deželo astrologov in pigmejcev, čeprav je ta slika v veliki meri uničena).

Slika na glavni steni, ki prikazuje gokturške vojake, ki spremljajo veleposlanike iz različnih delov sveta (Koreja, Kitajska, iranske kneževine itd.), je predmet razprav. Boris Maršak, vodilni strokovnjak za sogdijsko slikarstvo in razislovalec Pendžikenta, meni, je osrednja figura na vrhu glavnega zidu lahko vladar Samarkanda Varkhuman ali boginja Nana, ker so v sogdijskem slikarstvu na tem mestu vedno upodabljali bogove.^[4] Ker Turki vodijo odposlance, sami pa niso veleposlaniki, se domneva, da je na sliki na tem mestu upodobljen kagan, morda Ašina Budžen ali verjetneje Ašina Miše.^[5]

Opis stenskih slik

Zdi se, da štiri stenske slike prikazujejo štiri glavne civilizacije, ki so takrat vplivale na Srednjo Azijo: kitajsko, indijsko, iransko in turško.^[6] Zdi se, da slike opisujejo tudi kitajske kronike v Knjigi poznega Hana:^[7]

"Država He, imenovana tudi Čušuangnidžija (Košânyah) ali Guišuangni [...] Vzhodno od mesta je večnadstropen paviljon, v katerem so slike. Na severni steni so [naslikani] nekdanji kitajski cesarji, na vzhodni knezi in kralji Turkov in Hindujcev, na zahodni pa Perzijci in tisti iz Bizanca. Princ te dežele gre vsako jutro v ta paviljon molit, nato pa se umakne."

— Knjiga poznega Hana, knjiga 221.^[8]

Napis, ki omenja Varhumana in ambasadorje

Napis v sogdijskem jeziku

Napis v sogdijskem jeziku, ki omenja kralja Samarkanda Varhumana, se glasi:

"Ko je h kralju Varhumanu Unašu prišel [veleposlanik] je odprl usta [in rekel takole]: "Jaz sem Pukarzate, dapirpat (kancler) Čaganiana. Sem sem prišel od Turantaša, gospodarja Čaganiana, v Samarkand, h kralju, in glede [do] kralja [zdaj] sem [tukaj]. In glede mene ne imej nobenih pomislekov: o bogovih Samarkanda, pa tudi o pisanju Samarkanda sem dobro poučen in vem, da kralju niso storili nobene škode. Naj bo vaša sreča!" In kralj Varhuman Unaš se je poslovil [od njega]. In [tedaj] je dapirpat (kancler) Čača odprl usta."

— Napis na ambasadorjevem oblačilu ^{[9][10][11][12]}

Zahodnoturški častniki in dvorjani

Zahodnoturški častnik in dvorjani, Afrasiab, 7. stoletje

V nasprotju z veleposlaniki različnih držav zahodni Turki na sliki ne nosijo daril. Veljajo za dvorjane in vojaške spremljevalce tujih veleposlanikov. Turki so prepoznani po dolgih kitah las.^[13]

Veleposlaniki različnih držav so se morda poklonili kralju Varhumanu ali morda zahodnoturškemu kaganu, saj sta bila oba uradno kitajska vazala. Številni prisotni turški častniki in dvorjani lahko kažejo na prevlado zahodnih Turkov na dvoru v Samarkandu v tistem obdobju.^[1]

Na sliki so zahodni Turki etnični Turki Nušibiji in ne poturčeni Sogdijci, kar nakazujejo njihove obrazne poteze in obrazi brez brade.^[14] So najštevilnejša etnična skupina na sliki in niso veleposlaniki, temveč vojaški spremljevalci.^[14] Njihova upodobitev ponuja edinstven vpogled v noše Turkov v 6.-7. stoletju. Običajno so nosili 3 ali 5 dolgih kit, pogosto združenih v en sam dolg šop.^[14] Nosili so do gležnjev dolge enobarvne plašče z rokavi in dvema reverjema.^[14] Ta oblika ovratnika je bila prvič videna v tradicionalno turškem Hotanu v 2. do 4. stoletju.^[14] Obuti so bili v nizke črne špičaste škornje in nosili zlate zapestnice z lapis lazuli ali biseri.^[14]

Pregled

Slike na štirih stenah so različno ohranjene. Naslikane so v dveh registrih. Zgornji register so v veliki meri poškodovali gradbeni stroji med gradnjo ceste, ki je privedla do njihovega odkritja.^[13]

Za poškodovane dele slik je bilo predlaganih več rekonstrukcij.^[15]

Afrasiabske stenske slike

Zahodna stena (rekonstrukcija)^[16]

Južna stena (rekonstrukcija)

Zahodna stena
Ambasadorji različnih držav se priklanjajo kralju Varhumanu in morda kaganu Šekuju; oba sta bila kitajska vazala; prisotni so številni turški častniki in dvorjani^[1]

Južna stena
Pogrebni sprevod, ki ga vodi kralj Varhuman v čast svojega predhodnika Šišpirja^[1]

Severna stena
"Kitajska panela"; cesar Tanga Taizong na lovu, kitajska princesa pa v čolnu, oba na obisku pri zahodnoturškem kaganu Šekuju^[1]

Vzhodna stena
Morda prikaz Indije^[13]

Sklici

1. Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set. Bloomsbury Publishing. str. 243. ISBN 978-1-83860-868-2.
2. Whitfield, Susan (2004). The Silk Road: Trade, Travel, War and Faith (v angleščini). British Library. Serindia Publications, Inc. str. 112. ISBN 978-1-932476-13-2.
3. Mode, Markus (2006). »Reading the Afrasiab Murals: Some Comments on Reconstructions and Details« (PDF). Rivista degli studi orientali. 78: 112. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913392.
4. de la Vaissière, Étienne (2006). »LES TURCS, ROIS DU MONDE À SAMARCANDE« (PDF). Rivista degli studi orientali. 78: 153–157. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913394.
5. de la Vaissière, Étienne (2006). »LES TURCS, ROIS DU MONDE À SAMARCANDE« (PDF). Rivista degli studi orientali. 78: 153–157. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913394.
6. Vaissière, Etienne de la (2012). »Oxford Handbook of Late Antiquity: 5 Central Asia and the Silk Road«. In S. Johnson (Ed.), Oxford Handbook of Late Antiquity, Oxford University Press (v angleščini). Oxford University Press: 144–160.
7. de la Vaissière, Étienne (2006). »LES TURCS, ROIS DU MONDE À SAMARCANDE« (PDF). Rivista degli studi orientali. 78: 148. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913394.
8. 新唐书/卷221下: "何，或曰屈霜你迦，曰贵霜匿，即康居小王附墨城故地。城左有重楼，北绘中华古帝，东突厥、婆罗门，西波斯、拂菻等诸王，其君旦诣拜则退。" in »新唐书/卷221下 - 维基文库，自由的图书馆«. zh.wikisource.org (v kitajščini)., quoted in de la Vaissière, Étienne (2006). »LES TURCS, ROIS DU MONDE À SAMARCANDE« (PDF). Rivista degli studi orientali. 78: 148. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913394.
9. »Afrosiab Wall Painting«. contents.nahf.or.kr. NORTHEAST ASIAN HISTORY FOUNDATION.
10. Bulatova, Vera; Shishkina, Galina V. (1986). Самарканд: музей под открытым небом "Samarkand, Open-air Museum" (v uzbeščini). Publishing house of literature and art Изд-во лит-ры и искусства им. Гафура Гуляма. str. 47. ..."When king Varkhuman of the Unash dynasty approached the ambassador, the ambassador opened his mouth and said : 'I am Pukarzate..."
11. de la Vaissière, Étienne (2006). »LES TURCS, ROIS DU MONDE À SAMARCANDE« (PDF). Rivista degli studi orientali. 78: 159–160. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913394.
12. Hansen, Valerie (2015). The Silk Road: A New History (v angleščini). Oxford University Press. str. 127. ISBN 978-0-19-021842-3.
13. Library, British (2004). The Silk Road: Trade, Travel, War and Faith (v angleščini). Serindia Publications, Inc. str. 110. ISBN 978-1-932476-13-2.
14. Yatsenko, Sergey A. (2004). »The Costume of Foreign Embassies and Inhabitants of Samarkand on Wall Painting of the 7th c. in the "Hall of Ambassadors" from Afrasiab as a Historical Source«. Transoxiana. 8.
15. Yatsenko, Sergey A. (2009). »Early Turks: Male Costume in the Chinese Art Second half of the 6th – first half of the 8th cc. (Images of 'Others')«. Transoxiana. 14: Fig. 3.
16. Za drugo različico glej de la Vaissière, Étienne (2006). »LES TURCS, ROIS DU MONDE À SAMARCANDE«. Rivista degli studi orientali. 78: 147–162. ISSN 0392-4866. JSTOR 41913394.

Vir