Pismo Güyük Kana papežu Inocencu IV. hranijo Vatikanski arhivi.
Mongolski imperij
Temügeju, Džingiskanovemu najmlajšemu sinu, spodleti puč proti regentinji Töregene. Svoj interes nemudoma zavaruje njen sin in zakoniti upravičenec do prestola vrhovnega kana Güyük. S tem, ko dobi Güyük v upravljanje vojsko, dobi politično moč.
24. avgust - Ustoličenje Güyük Kana za 3. mongolskega vrhovnega kana. Kronanju prisostvuje veliko število tujih odposlancev in (premaganih) vladarjev ter lokalnih guvernerjev.
Güyük Kan zavrne papežovo pobudo, ki jo je prinesel odposlanec Giovanni da Pian del Carpine, da se spreobrne v krščanstvo. Namesto tega svetuje, da se evropski vladarji, vključno s papežem, pridejo poklonit njemu v Karakorum. Po ustoličenju začne s postopnimi čistkami materinega kadra.
Generalu Baidžuju, enemu redkih mongolskih generalov, ki za časa medvladja vodil agresivno zunanjo politiko, spodleti invazija na severno ajubidsko Mezopotamijo in abasidski Bagdad. Güyük Kan, nezadovoljen, ker je po nepotrebnem razdražil nasprotnike, ga zato zamenja z generalom Eldžididejem.
Po izobčenju zavzame rimsko-nemški cesar Friderik II. mnogo bolj agresivno držo in osvoji gvelfovski Viterbo. Napredovanje cesarja zaustavi kardinal Raniero Capocci, ki mu papež zaradi uspehov na bojnem polju podeli v upravo Sicilijo.
Papež najde zarotnike, ki so dovolj blizu Frideriku II. in jim brez zadržkov da nalogo, da umorijo cesarja. Zarota je predčasno odkrita in zarotniki podvrženi kruti torturi. Napredovanje papeževega legata Raniera Capoccija zaustavi cesarju zvesta sicilska vojska.
22. maj - Papež Inocenc IV. za nemškega gvelfovskega kralja imenuje turinškega deželnega grofa Henrika Raspeja, ki dobi vzdevek "farški kralj"[1].
avgust - Bitka pri Niddi: protikralj Henrik Raspe premaga nemškega kralja Konrada IV.[2] Konrad še vedno obdrži Bavarsko, kjer se poroči s princeso Elizabeto Wittelsbaško, in utrdi svoj položaj v Avstriji, ki nima ↓ zakonitega vladarja. 1247 ↔
Izumrtje Babenberžanov: po smrti avstrijskega in štajerskega vojvode Friderika II., ki ni zapustil potomcev, sledi pet let dolgo medvladje. Trenutno politično praznino izkoristi nemški štauvfovski[3] kralj Konrad IV., ki je pregnan s severne in osrednje Nemčije. Drugače pa poskušata svoj interes uveljaviti madžarski kralj Béla IV. in češki kralj Venčeslav I.1251 ↔
S smrtjo Friderika II. Babenberškega izgubi zaposlitev tudi minnesinger in vitez Tannhäuser, ki zapusti Avstrijo v iskanju nove službe.
Pribaltsko mesto Elbing prevzame zakone[4] mesta Lübeck, korak v postopnem oblikovanju trgovsko-politične zveze Hansa.
Nepriljubljeni portugalski kralj Sančo II. je izobčen in izgnan v Toledo. Njegov prestol nasledi mlajši brat Algonz III., ki pa do bratove smrti ne uporablja kraljevskega naziva. 1248 ↔
Ajubidi pod vodstvom emirja Homsa Al-Mansura Ibrahima porazijo nezanesljive Horezmijce in jih razženejo širom Palestine in Sirije. Že huje bolan Al-Mansur Ibrahim kasneje umre na poti v Egipt, kamor ga je na pogovore povabil sultan Al-Malik al-Salih. Nasledi ga sin Al-Ašraf Musa.
V egiptovskih zaporih umre grof Brienna in križar Valter IV., ki je bil ujet v bitki pri Harbiyahu leta ← 1244.
Papež Inocenc IV. proglasi umrlega canterburyjskega nadškofa Edmunda Richa za svetnika.
Delhijski sultanat: vojska postane nezadovoljna z vladanjem marionetnega delhijskega sultana Ala ud din Masuda, ki je zase zahteval več oblasti, in ga umori. Na "vladarskem" prestolu ga nasledi bratranec Nasir ud din Mahmud, kot 8. sultan Mameluške dinastije. Ker se več ukvarja z religijo kot vladanje, postane veljake razmeroma nemoteč.
