7. maj - Po smrti sicilskega kralja Vilijema I., ki je poleg Sicilije obvladoval ves južni del italijanskega škornja, Kraljevino Sicilijo podeduje mladoletni sin Vilijem II., z izjemo Kneževine Kapue, ki jo podeduje mlajši sin Henrik. Regentstvo prevzame kraljica-mati Margareta Navarska. Ker je potrebovala zaveznike, je med prvimi ukrepi razglasila splošno amnestijo. ↓
→ Margareta Navarska vrhovni izvršilni položaj imenuje spreobrnjenega glavnega evnuha Ahmeda es-Sikelija, s pojemljivim imenom 'Peter'. Ne zaupa namreč domačemu plemstvu. ↓
→ Imenovanje spreobrnjenega Petra za vrhovnega kanclerja spodbudi niz zarot, zato postanejo zanj razmere na dvoru nevzdržne. Peter opleni zakladnico in natovorjen pobegne v severno Afriko, kjer stopi v službo Almohadov. Seveda se na poti spreobrne nazaj v islam.↓
→ Osramočena (in osamljena) regentinja Margareta Navarska imenuje novega vrhovnega kanclerja Riharda iz Mandre, ki pa se z enim od nasprotnikov zaplete v dvoboj, zato ga odslovi na celino v Apulijo. ↓
→ Na Sicilijo prispe Margaretin brat Henrik Navarski, ki pa mu, da bi se ga (kljub teževam) znebila, preda v fevd grofijo Montescaglioso na celini. Regentinja vlado končno zaupa drugemu sorodniku Štefanu iz Percheja. 1167 ↔
→ Štefan Njemanja začne brez Tihomirjeve vednosti graditi cerkveni objekt, zato ga Tihomir aretira. ↓
→ Cerkev stopi na stran Štefana Njemanje, Štefana osvobodijo njegovi privrženci in na hitro mu uspe zbrati vojsko, s katero odstavi Tihomirja. ↓
→ Cesar Manuel, ki ga je Štefan Njemanja dve leti prej spremljal na pohodu proti Ogrski, podpre novega vladarja. Začetek dinastije Nemanjićev.
Četrta italijanska odprava
Rimsko-nemški cesar Friderik I. Barbarossa razreši kratko državljansko lokalno vojno med hišo Welf in palatinskim grofom Hugom II. Tübingenškim. Barbarossa svojo podporo nagne v korist Velfov, ker potrebuje njihovo podporo pri osvajanju Italije (so titularni mejni grofi Toskane).
oktober - Friderik se z vojsko odpravi proti Italiji. Glavni cilj je discipliniranje nepokornega papeža Aleksandra III. in kronanje soproge Beatrike za cesarico.
Pohodu se ne pridruži drugi najmočnejši vladar Nemčije bavarski in saški vojvoda Henrik Lev, ki načrtuje novo invazijo na slovanska ozemlja na severovzhodu Nemčije. 1167 ↔
Rekonkvista: nepričakovani uspehi portugalskega viteza Geralda Neustrašnega, ki z izjemno dobro izurjenim gverilskim vodom zavzema eno mavrsko mesto za drugim, vzdramijo Iberski pollotok. Ker so njegove osvojitve posegle v interesno območje Kraljevine Leon in celo Kastilije, se oblikuje nenavadna koalicija vseh proti njemu: kraljevin Leona (Ferdinand II.), Kastilije (Sančo III.), Almohadskega kalifata (Abu Jakub Jusuf), podporo pa mu zadrži celo njegov suveren portugalski kralj Afonz I.. 1167 ↔
Provanso, grofijo umrlega provansalskega grofa Rajmonda Berengarja II., podeduje enoletna hči Dulčeja II., ki je v zakon obljubljena sosednjemu touluškemu grofu Rajmondu V.. Oporoko nemudoma spodbija aragonski kralj in barcelonski grof Alfonz I., ki kot najbližji moški naslednik umrlega zahteva dediščino zase ter se s hitro akcijo polasti Provanse.
Anžuvinski imperij: to leto se angleški kralj Henrik II. osredotoči na Vojvodino Bretanijo in v abdikacijo prisilil šibkega vojvodo Konana IV., saj so njegovo oblast že prej večinoma spodnesli lokalni baroni. Vojvodino je nominalno podedovala Konanova edinka Konstanca, ki pa jo je Henrik II. poročil s svojim četrtim sinom Godfrejem II. ↓
→ Henrik II. reformira kazensko pravo na osnovi porotnih sodišč z udeležbo zapriseženih porotnikov, ki so preverjali dejstva o določeni pritožbi. Sodbe so se začele zapisovati. S tem se je odpovedal pogosto bolečim pravnim praksam, npr. preizkusom z vrelo vodo, ognjem, dvoboji,ipd., pri katerih naj bi Bog domnevno obvaroval nedolžno osebo pred poškodbami.
V viteza je povzdignjen William Marshal, kasneje eden najboljših turnirskih dvobojevalcev v srednjem veku.
Sirski vladar Nur ad-Din ponovno pošlje vojskovodjo Širkuha v fatimidski Egipt. Fatimidski regent Šhavar ponuja zavezništvo jeruzalemskemu kralju Amalriku I. proti Nur ad-Dinu. ↓
Amarlik I. hoče nadgraditi zavezništvo (in si pridobiti bogato doto) z bizantinskim cesajem Manuelom I. Komnenom, ki mu v zakon ponudi nečakinjo Marijo Komeno. 1167 ↔